Z legendarnim Jurijem Součkom bi pogovor lahko trajal od jutranje kave pa vse do večera, saj z neverjetnim smislom za humor in občutkom za tok besede skoraj hipnotizira sogovornika. In to gospod, ki pri svojih 85 letih natančno spremlja vse novice in uporablja mobilnik.
Lep in urejen gospod mirno pije kavico, obenem se skodelice in kozarci sem ter tja zatresejo, ko z roko argumentira svoje besede in udari po mizi. Zagleda snemalnik in takoj pripomni:
No, tole pa kar ugasnite, je popolnoma brez veze.
Mislite na diktafon?
Ja, takole me je enkrat okrog prinesel Tof! On je bil vsepovsod, zvit, da je kaj. Takle snemalnik je imel v žepu, me provociral, da sem šimfal čez takratno direkcijo teatra. Noben časopis ni prijazen, saj vem. (smeh)
No, pa se bomo potrudili: kakšen je recept, da ste pri svojih letih še vedno tako vitalni?
Če vam povem po resnici, je včasih kar vsem malo nerodno, da še nisem umrl. No, šalo na stran, moram priznati, da je vse v redu, imam pa včasih občutek, da sem zdravnikom kot neke vrste trofeja. (smeh)
Ob jubileju ste priredili tudi posebno srečanje?
V Mali drami. Veliko ljudi o meni ne ve stvari, ki bi jih bilo pomembno povedati. Zato sem si privoščil en tak večer, ko sem se spomnil kakšne anekdote, seveda Palčka Smuka in vseh preostalih stvari, ki sem jih naredil v življenju.
Kako pa ste sami nazdravili, v krogu najbližjih?
Ja, dobila sva se s prijateljem – edinim, ki je še živ. (smeh)
Verjamem, da se je v teh letih nabralo kar nekaj norih dogodivščin. Vam je katera še posebej ostala v spominu?
Pariz. Dobil sem štipendijo, tam obiskoval predavanja in seveda užival v utripu te svetovne prestolnice umetnosti. Ja, tam je bilo res lepo.
Kakšna posebna anekdota?
Nemci so trumoma pošiljali svoje hčerke tja, saj je bila pri Lufthansi strašna kariera. Stevardesa je dobila dosti denarja. Očetje so potem plačali stanovanje, ko je prišla domov, jo je čakal mož. Ampak v Parizu ga je pa lahko sračkala, če me razumete ...
Ahaha, seveda! Danes je bistveno drugače ...
Je! Ampak slabše! Poglejte, moja hčerka Hana je pri tridesetih samica ... S tremi babami gre na morje. A je to normalno!
Glejte, težko je najti dobrega moškega. Takih, kot ste vi, ne delajo več!
Noben igralec ne more biti tako dober, kakor včasih zaigra en pristen otrok (pa ne govorim o tistih, zafnanih) ali pa en kužek, ki bo spontano pomahal z repkom.
Pa ste si vedno želeli delati v gledališču?
Veste, to je bilo malo 'kontra' staršem. Šele ko sem bil v drugem letniku akademije, sem povedal, da hodim na Akademijo. Biti igralec absolutno ni bil časten poklic. Se bojim, da še zdaj ni.
Vseeno je dandanes malo bolje?
Ja, ampak je še vedno nestalno. Te trume igralcev na Akademiji se trudijo, končajo študij, ampak na koncu jih nimajo kam dati. Nimajo jih kje zaposliti.
Kako pa je bilo takrat, kaj je bilo najbolj drugače?
Prvak – to je tisti glavni, zvezda gledališča, naj bi bil najbolj priznan in zaslužen igralec; no, tisti je imel največjo plačo. Potem mogoče prvakinja, potem šele direktor. Kako pa je danes? Najprej direktor, potem dolgo nič, nato pa vsi preostali. No, pa ne samo to – včasih pa se je tudi predstave gledalo tudi tako, da si pogledal en prizor, dva, potem pa cup – so šli gledalci na pivo in klobaso.
Zoja Ahlin, foto Primož Predalič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
