Gregor Čušin: Sveto pismo ga preganja že dolgo časa

Gregor Čušin (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
Vir: Lea
4. 8. 2013

Zabaven, globok in oče šestih otrok. O svojem poklicu, življenjskih spoznanjih in razumevanju Svetega pisma je iskreno spregovoril igralec Gregor Čušin, ki je v polnem ustvarjalnem zagonu.

Kdaj ste vedeli, da boste postali igralec?

Z igro sem se prvič srečal že zelo zgodaj. Po besedah mame naj bi prvič nastopil, ko nisem bil star še niti leto. V osnovni šoli sem se priključil dramskemu krožku, ker sem ugotovil, da sem zaradi tega potem dobival boljše ocene. Tudi v srednji šoli sem izkoriščal enak sistem. Potem sem šel študirat slovenistiko, saj so mi doma zabičali, da med kurbami in pijanci pa nimam kaj iskati (takrat se je igralskega poklica še držal tak sloves).

Kje se je zataknilo?

No, na tem mestu se moram zahvaliti profesorju Toporišiču, ki je imel tako duhamorna predavanja, da mi je kaj hitro postalo jasno, da to ni študij zame. Na skrivaj sem šel delat sprejemne, doma si nisem upal povedati, so bili pa potem zadovoljni, rekoč: "Saj fakulteto boš pa vseeno dokončal, kajne." No, seveda je nisem. Drugo me v življenju ni zanimalo, tudi ne vem, če bi kak drug faks sploh do konca naredil.

Kako pa je prišlo do tega, da dramski igralec igra v filmčkih na YouTubu?

Z Davidom Cipušem, ki je na AGRFT-ju študent režije, sva pred časom naredila skupaj kratek film Binetov božič. Povabljen sem bil namreč, da za versko oddajo naredim neke govore, neke pridige. Meni pa ni bilo blizu, da bi neke govore ali pridige držal. Sam sem produciral to zadevo, odločil sem se, da naredim nekaj dobro. Izpadlo je super in sodelovanje se je nadaljevalo.

Odločila sva se za Minutke za Sveto pismo. Sebe sem postavil v glavno vlogo, igram različne like in začel sem pisati scenarije, Davidu pa dodelil vlogo producenta. Pomaga tudi verski tednik Družina, in to je to. Posnetih je 11 filmčkov, posneli bomo še dva, ki pa ne bosta šla na splet, ampak na DVD.

Torej ste popolnoma sodobni!

Niti slučajno! Poglejte moj mobilnik (iz žepa privleče popolnoma ohranjen aparat, ki pa res ni najmodernejši). Izvrsten je pa tole gumijasto oblogo ima, da lahko pade na tla ali v vodo, pa še zmeraj dela! (smeh) Tehnološko sodoben pa nisem, Facebook me na primer inštruira moja hčerka. Veste, ti otroci so generacija Telebajskov in nič čudnega, da imajo vse to znanje v malem prstu. Res. Ko sem sinhroniziral Telebajske, sem se namreč podučil o tem. Narejeni so namreč tako, da otroke pripravijo na internetno dobo, v kateri živimo. Mi tega pač nismo imeli.

Ste imeli pa svobodo, pristnost, neobremenjenost ...

Drži. Tudi telesno. Svoje kile nosim že od nekdaj. Mi je pa zanimivo, da so me že v vojski klicali Buco, pa sem bil za neko lastno oceno precej vitek. Rad jem, raje berem, kot pa da bi šel fuzbal igrat. Na akademiji so rekli, da je to moje skrito orožje. In res je! Vsi hočejo biti lepi in fit, jaz pa imam malo drugačno postavo.

Torej niste nikoli hujšali?

Enkrat sem hujšal za vlogo in shujšal 15 kilogramov. To je kar veliko. In nihče ni opazil! No, razen šivilj v teatru in moje žene. In takrat sem ugotovil, da je taka aktivnost čisto brez zveze. Tudi ko sem teh 15 kilogramov dobil nazaj, ni nihče opazil. Razen šivilj in moje žene.

Ste odkriti vernik, kdaj ste se srečali z vero?

Ko sem pil materino mleko, kot se reče. Sveto pismo me preganja že dolgo časa, saj je zakladnica zgodb, materiala skoraj ne zmanjka. To je aktualna knjiga, ni zgodovinsko poročilo, nagovarja me v vsakem trenutku. Jaz sem vernik in zame je to sveta knjiga. Saj je v bistvu tudi temeljna knjiga za našo civilizacijo. Tudi svoje monodrame, ki so povezane s to tematiko, sem naredil zato, ker mene to osebno, intimno zanima. To je vesela zadeva, rad se šalim na ta račun. Spoštljivo, seveda.

Ste eden redkih v teh časih, ki mu uspeva ohranjati zakonsko zvezo, in to že zelo dolgo, če se ne motim?

Ženo sem spoznal, ko je imela 15, jaz pa 16 let. Prvi fant, prva punca, skupaj sva že 28 let. In imava 6 otrok. Najstarejša je stara 15, mali Peter Miklavž pa bo letos štiri.

Vau, čestitke! Pa sta z ženo od začetka želela toliko otrok?

Pravzaprav sva jih želela imeti pet, ampak potihoma sva upala, da se bo zgodil še eden. Tudi jaz sem peti otrok in nekako sem hotel vrniti to v svet. Da nekomu dam te iste občutke, ker je lepo. Nikoli nisem zaradi tega trpel. Edino, kar je ostalo, je, da ne prenesem kopij. Želim imeti svoj CD, svoj DVD, in to je zato, ker sem vse otroštvo dobival stvari od brata. Ponošene obleke, no, niso bile strgane, ampak bile so rabljene obleke ... Heh, res ne prenesem rabljenih stvari.

In kako je videti družinsko življenje?

Mi smo doma na Koroški Beli. Ko sva začela načrtovati družino, sva ugotovila, da bi za ta denar v Ljubljani lahko kupila garsonjero. Od tam sva oba pa prednost je, ker so starši blizu, tudi prav pride zaradi kakega varstva. Sploh pa nimamo pubertetniških težav. Najstarejša res ni tipična mladostnica, ki bi padala na DolčeGabana. Ima bolj fantovski stil, kar je očetu prijazno. Tudi za denarnico.

Pa ne samo denarnica, z otroki je tudi veliko dela. Nekaterim je že eden prevelik napor ...

Ja, ko sva imela enega otroka, sva bila čisto uničena od tega. Zdaj, pri šestih, jaz ne vem, da jih imava toliko. Radi se imajo, ukvarjajo se eden z drugim, delo se nekako porazdeli. Zdaj lahko mirno rečem: "Kristina, boš ti imela Petra danes, pa gresta lahko mami in ati malce ven." Seveda postane kdaj tudi naporno. Spomnim se, ko smo bili na morju s štirimi otroki, sem tri lovil tam po vodi, žena je bila noseča in dlje kot do kolen v morje ni šla. Po treh dneh sem rekel, a gremo, prosim, lahko domov.

Kakšen avto sploh imate?

Kombi. Itak. Kar se družine tiče, je največji preskok s treh na štiri in s petih na šest, kar pomeni, da je treba zamenjati avto. A ni smešno, da si človek želi otroka, pa ga nima, ker bi moral zaradi tega menjati avto. (smeh) Ta naš kombi je krasen avto, vse lahko vozimo z njim, veliko ljudi gre vanj, če podrem sedeže, pa tudi kakšna omara.

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StoryLEA 32/2013

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri