Filip Flisar: Mavec ne bo prekrižal načrtov

Smučarski krosist Filip Flisar je v sezoni 2011–2012 osvojil kristalni globus. Dosežek, ki mu je dal nov zagon za osvojitev novih stopničk v prihodnosti. Čeprav ima trenutno mavec na nogi, se Filip že ukvarja z načrtom treningov za novo sezono.

Lea: Kaj se je zgodilo z vašo nogo?

Filip: Preizkušal sem gibljivost gležnja. (smeh) Zgodilo se je na treningu. Ljudje že vedo, da so moje metode treninga predvsem alternativne (situacijski treningi) in da vmes počnem tudi stvari, ki so nevarne. Pri tem so seveda prisotne tudi poškodbe. Sam sicer ne izzivam nesreče in ne silim v to, da bi si pred sezono polomil vse kosti. Se pa takšna malenkost zgodi. Jaz pravim, da mi še ena zlomljena kost v telesu ne bo prekrižala načrtov. (smeh)

Lea: S trenerjem Aljošo Planteujem sta se avgusta želela odpraviti na sneg na južno poloblo. So se zdaj načrti prestavili?

Filip: Ta nesreča ne bo prestavila načrtov. Zamudil bom štiri dni treninga smučanja na snegu, drugače pa bom ravno pred Novo Zelandijo že na nogah. Pet tednov okrevanja bo minilo in mislim, da se bo noga že zacelila. Drugače pa se do Nove Zelandije tako dolgo vozimo, da se bo pozdravila že na letalu. (smeh)

Lea: Kristalni globus je letos v vaših rokah. Kakšni so načrti za novo sezono?

Filip: Ciljam na svetovno prvenstvo. Druga stvar pa je, da se v prostem slogu potegujemo za mali kristalni globus, ker so discipline tako različne. To ni tako kot pri alpskem smučanju, ko so si med seboj discipline podobne. Pri nas imamo smučarski kros, žleb, po grbinah, s saltami ... In pri teh nihče ne more tekmovati v dveh disciplinah. Veliki kristalni globus pa se podari tistemu, ki dominira v svoji disciplini in zbere največ točk. Letos imamo tri tekme več, kar poveča možnosti za osvojitev velikega globusa.

Luka Dončić z objavo na Instagramu raznežil svoje sledilce

Lea: Smučarski kros spada med ekstremne športe. Kako ste zajadrali v te vode?

Filip: Že od nekdaj sem bil po naravi bolj divji, (smeh) in vsi, ki me poznajo, vedo, da so takšne poškodbe, kot je recimo zlom gležnja, na mojem dnevnem redu. Alpsko smučanje mi je bilo preveč pusto in moji principi treniranja, ki so za nekatere čudni ter jih ne odobravajo, trenerjem niso bili po godu. Čeprav se je nato izkazalo, da delujejo. V alpskem smučanju mi teh treningov niso pustili in so mi govorili, da sem 'zmešan'.

Dovolj mi je bilo in odločil sem se, da bom nehal, čeprav sem vedel, da grem v drugo smer. Nisem nehal v smislu, da zaključim zadevo. Preizkusil sem nove stvari, kot so freestyle, skoki in triki big air in free ryde, ki se odvija po globokem snegu, skače pa se čez skale. V tem sem zmagal celo na mednarodnem tekmovanju in postal državni prvak. Nato je sledil kros. Na prvi tekmi sem bil med zadnjimi, na drugi pa še slabši. Prvoten udarec mi je dal vetra, da želim v tem uspeti.

Lea: Verjetno veliko tvegate, ko se spustite po belih strminah?

Filip: Ja, profesionalni športi so lahko nevarni. Ni me strah tega, da bi se mi kaj zgodilo, ker če greš s tem strahom na progo, se ti bo slej kot prej res kaj zgodilo. Tu ni prisoten strah, da si ne bi upal skočiti ali se peljati. Strah, ki ga čutimo vsi, je, da smo na progi štirje, proge pa so precej razrite. Mi rečemo, da te ni strah stopiti na smučko, da potegneš lepo linijo in se ne ustrašiš, zaviraš. Na smučkah moraš biti odločen. Seveda so izrini, pri katerih se pada. Štirje na progi, ki drug za drugim drvijo sto na uro. Velikokrat se pelješ po repu drugega tekmovalca. Tega se moraš navaditi. Cilj je, da brez dotika prehitiš prvega.

Lea: Nekako se vse vrti tudi okoli denarja. Vam zveza pri tem pomaga ali morate vire iskati tudi drugje?

Filip: Z zvezo nimam nič. Nimam pogodbe, ki bi me na kakorkoli omejevala. Bolje rečeno, sponzorje si iščem sam, brez njihove pomoči. Red Bull je moj glavni sponzor, poleg njih pa še Telekom, NKBM, Štil in drugi. Edina dobra stran države pa je, da športnikom ponujajo zaposlitev v Slovenski vojski. Tako imam socialno varnost urejeno.

Lea: Poletne olimpijske igre so tik pred vrati, a vam so verjetno bolj zanimive zimske. Leta 2014 bodo v Rusiji, kako kaže za sodelovanje v Sočiju, ki prav tako slovi po smučarskem turizmu?

Filip: Priprave potekajo z dolgoročnimi treningi. Vsak mora izpolniti norme, moja želja pa je, da tam dosežem dober rezultat, in ne samo norme. Gre nas 35, iz vsake države štirje. Ciljam najvišje.

Lea: V prostem času se ukvarjate tudi z gorskim kolesarjenjem, downhillom. Lahko to primerjate s krosom na smučkah? Baje da tudi tekmujete ...

Filip: Ne morem primerjati ali delati vzporednic in ne počenem tega zato, ker bi bilo isto ali podobno. Pri four crossu je sicer ista proga, saj tudi tekmujejo štirje tekmovalci. Ampak princip je popolnoma drugačen. Na smučkah nimaš možnosti pospeševanja kot pri kolesu, kjer goniš. Oboje pa je odlična kombinacija, ki gre z roko v roki. Kolo ti da moč, kondicijo, ravnotežje, koordinacijo, ki je drugačna od smučanja. Smučanje pa ti da natančnost in druge stvari, ki ti pri kolesarjenju koristijo.

Vsako leto obiščem tudi tekmo v Osijeku.

Lea: Kako boste še izkoristili zadnje utrinke poletja?

Filip: Očitno bom počival. (smeh) Nisem imel načrtovanega dolgega poležavanja na morju, čeprav bi ga moral imeti, ker se med letom preveč ženem. To pa ni dobro. Lani sem veliko časa preživel na morju in je bilo boljše. S prijatelji iz alpske reprezentance gremo vsako leto na Kamenjak. Ko pa pridem z Nove Zelandije, imam še dober teden dopusta. Prvoten cilj je bil, da bi z Nove Zelandije poletel proti Ameriki in obiskal prijatelje, ampak je bila povezava slaba in vozovnica trikrat dražja, kot če bi letel iz Evrope.

Lea: Kaj pa študij? Nekje sem zasledila, da študirate biosistemsko inženirstvo.

Filip: Študiram in sem dokaj priden. (smeh) Lani sem si rekel, da si bom vzel leto dni prosto, saj moj študij ni takšen, da bi hodil vsak dan na predavanja. Ko se moja sezona aprila zaključi, vzamem v roke knjigo, in ne hodim na predavanja.

Lea: Zasebno ste sproščeni in zabavni. Radi se šalite tudi na svoj račun. Nekje sem zasledila, da ste o svojih brkih povedali, da so se vam zarasli v ustnice in njihove korenine segajo do duše. Se boste kdaj ločili od njih?

Filip: Zdaj očitno ne, ker me po tem vsi poznajo. To bom storil potem, ko bom končal kariero in bom želel, da me ljudje na ulici ne bodo več prepoznali. (smeh) Priznati moram, da me ljudje pozitivno presenečajo. Na ulici me ustavljajo in me ogovarjajo, kar mi je v veliko pohvalo. Največ mi pomeni to, da me ustavijo starejši ljudje, ki so popolnoma navdušeni nad mano in mojimi uspehi. Presenetljivo, glede na to, da tekmujem v prostem slogu, ki je veliko bližje mladini. A babice mi z velikim navdušenjem rečejo: "Filip ti si naš," in to največ šteje! Moja mama nenehno joče, ko to doživlja ob meni. Lepo je, da so ljudje odprti in da jim moj uspeh nekaj pomeni.

Lea: Verjetno bo naslednje vprašanje zanimalo vsa dekleta. A ste še samski?

Filip: To zanima tudi mene. (smeh) Dejansko sem samski. Mogoče bi do OI še počakal s kakšno zvezo. Težko je, ker nimam časa za sebe in ne bi želel imeti zveze, v kateri bi bil le napol. Dekle bi trpelo, ker bi bilo samo. Ne vem pa, kaj se bo zgodilo in kako bo, ko bo mimo prišla prava ...

Lea: Kakšno dekle pa pritegne vašo pozornost?

Filip: Prvi pogoj je, da je punca brihtna. Če ni razgledana, šolana ali da nima nič v glavi, kot bi mi rekli, bi me to zelo odvračalo. Rad imam preprosta, naravna in nasmejana dekleta, ki so pozitivna in se ne afnajo.