Eva Hren: Njen oče je vzor srečnega človeka

Eva Hren (foto: Primož Predalič) Primož Predalič
24. 4. 2014

Eva Hren, ki trenutno navdušuje v oddaji Znan obraz ima svoj glas, je sicer pevka in učiteljica kitare. Pri srečanju z njo pa je iz spomina težko izbrisati simpatične oči, ki združujejo dekliško navihanost in materinsko milino.

Kako ste se odločili za kitaro?

Od nekdaj sem bila entuziastična glede glasbe in še kot deklica sem želela imeti ženski rokovski bend. Angažirala sem vsa dekleta z ulice, da uresničimo ta projekt. Sicer je res vsaka dobila svoj inštrument, ampak zdaj sem zares ostala samo še jaz. (smeh) Pozneje sem raziskovala lepote tega inštrumenta in sem čedalje bolj zaljubljena vanj.

In če ne bi bili kitaristka?

Bi bila zdravnica.

Res?

Ja, najverjetneje pediatrinja.

Zanimivo. Pa ste kdaj študirali medicino?

Ne, ni prišlo tako daleč. Je pa res, da so neki inteligenčni testi, ki smo jih opravljali proti koncu osnovne šole, pokazali, da naj se raje vržem v bolj umetniške sfere. (smeh)

Če bi tisti bend deklet z ulice bil uspešen, bi bili zdaj rok zvezda. Si kaj takega sploh želite?

O, seveda bi bila, z veseljem! Pač, na svoji glasbeni poti sem se zataknila pri klasični usmeritvi, s čimer ni čisto nič narobe. Zaradi tega, ker sem se akademsko izobrazila, le morda malce manj eksperimentiram. Pri petju je lažje, na tem področju sem se izobrazila manj in ni omejitev, edina zahteva je le uživati v tem. Glede bolj robustnih zvokov pa ... kdo ve, morda pa kmalu pride čas, ko bomo 'žgali' kakšno elektriko.

Z zasedbo Sladcore ste zveneli zelo prijetno. Kako pa vam je uspelo, da ni bilo pocukrano?

To so super dečki, s katerimi sem tako ali drugače sodelovala, potem pa smo se združili v ljudsko obarvan koncept. S to super združbo smo delali koncerte, prva plošča je bila lepo podprta, šli smo tudi v tujino. Super je bilo videti, kako ljudje v tujini sprejemajo našo ljudsko pesem. Ampak vsaka zgodba ima svoj začetek, vrh in tudi konec, ko se stvari speljejo naprej.

Pa že kaj načrtujete?

Želim si posneti ploščo, kjer bo imela glavno besedo kitara. To me spremlja že od majhnega, ko sem očeta uspavala s kitaro in glasom. Ker sem očitno balkanska duša, sem seveda s tem petjem ravnala po liniji najmanjšega odpora. (smeh). No, tako sem začela malce več peti, kot rečeno, pa sanjam o tem, da bi to dvoje združila.Torej samo moj glas in inštrument. Ampak še ni bilo časa za kaj takega, vedno kaj pride vmes. Trenutno se najbolj ukvarjam z oddajo Znan obraz ima svoj glas.

Kako pa je sodelovati v takšnem projektu?

Super je, uživam v družbi vseh sodelujočih, čisto prava klapa smo. Iskreno navijamo drug za drugega in smo srčno veseli, kadar vidimo, da je nekomu uspelo približati se izvajalcu, ki ga je moral imitirati. Hkrati pa se vsi nekako kalimo, vsaj zase lahko rečem, da mi je v smislu iger in plesa to res zanimiv izziv, ki sem ga v letih morda malce dala na stran. Je tudi dober psihološki izziv, saj v njem odkrivam plati svoje osebnosti. Res je zanimivo, včasih sem na robu smeha, včasih joka.

Je že bil kdaj kakšen kritični moment?

Bil je, da. Pri študiranju lika Marjane Deržaj. V nekem trenutku mi je šlo res na jok; rekla sem si: "Poglej se v teh oblekah, to je neka stara gospa, kako boš to sploh izpeljala ..." No, pa je med vajami prišlo tisto pravo vame, včasih se samo od sebe zgodi, da lik tako ponotranjiš, da pride do nekega zlitja.

V človeku pa se rade zlijejo tudi različne življenjske vloge. Ste žena in mama, kajne?

Ja, prizemljitev pride hitro. (smeh) Po nedeljskem šovu pridem domov, in ker me mali pogreša, me ponoči zbuja vsaki dve uri. In naslednji dan je ponedeljek, poln obveznosti, kot da vse te bleščave sploh nikoli ni bilo.

Kako pa je biti mama?

Priporočam vsem. Sploh za nekoga, ki je malo bolj umetniška duša, je ta prizemljitev izvrstna. Kot umetnik seveda plavaš malce tu, malce tam, otrok pa ti tega ne dovoli. Kot da ti je bilo prej sicer vse življenje sila pomembno, ampak zdaj so prioritete drugje. Nobena stvar te ne spravi več tako na tla, kakor te je lahko včasih.

Imate kakšnega vzornika?

Ja, očeta. To je vzor srečnega človeka. Je gospod, ki se mu vidi, da je zadovoljen s svojim življenjem. Odločil se je jemati stvari take, kot so, in to se mi zdi dobra poslanica, ki bi jo rada sama predala naprej svojemu otroku.

Koliko pa je star sinček?

Dve leti in pol, je zelo živahen otrok. Res, ko postaneš starš, dobiš tone moči, da izpelješ vse naloge, ki jih s seboj to malo bitje prinese.

Pa rad gleda mamico po televiziji?

Ne priznava tega, da sem to jaz. Na začetku mu sploh ni bilo jasno, kako je lahko mami hkrati v škatli in zraven njega. Zanimive težave. (smeh)

Je mož tudi glasbenik?

Ne, je oblikovalec - spletno oblikovanje - in torej dela čisto nekaj drugega. Sicer pa zelo razume. Brez tega, da te nekdo podpre pri tvojih željah in ambicijah, ne gre - to se mi zdi skoraj najpomembnejše. Imela sem tudi ljudi iz moje branže, pa vsega tega niso razumeli tako dobro kot on. Res sem vesela, da se tako dobro imamo.

Kaj pa najraje počnete?

Uh, mi se zelo radi mečkamo! (smeh) Imamo ogromen kavč, kamor se vsi nagnetemo in potem se mečkamo. Radi hodimo ven, v hribe. Veliko črpam iz narave. Navadila sem se, da je to zame najboljša sprostitev.

Napisala: Andreja Korenčan

Story

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

StorySTORY 17/2014

Naročite se na revijo Story:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Nova Story že v prodaji

Story Story 17/2014

Story Story 17/2014, od 16. 04. 2014

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri