Erika Žnidaršič: Redko si lahko oddahnem

Story: Kako preživljate prve tedne z dojenčico? Razen tega, da vas je v posteljo položila viroza ...

Prvi tedni z dojenčkom so res lepi. Maria je, vsaj za zdaj, zelo pridna, včasih kar ne morem verjeti, da je dojenček lahko tako zelo priden. Pri Roku je bilo vse čisto drugače, že od začetka je bil zelo naporen. Poleg tega se mi zdi, da je velika razlika med fantkom in punčko. Punčka je precej bolj nežno, krhko bitje kot fant. Vsaj pri nas je tako.

Story: Čutite še kaj posledic poroda?

Sem med tistimi srečnicami, ki jim porod ni pustil nobenih posledic. Rodila sem ekspresno in porod je bil zelo lepa izkušnja. To je tudi zasluga odlične babice, ki je vodila porod, in pa ginekologinje prim. Tanje Blejec, ki je spremljala mojo nosečnost in bila tudi pri porodu. Če imaš doma že kakšnega  otroka, je pravi luksuz, da tako lahko rodiš, saj si ne moreš ravno privoščiti počitka. No, če je bil že porod tako idealen, pa se mi po drugi strani že od začetka novembra ponavlja viroza za virozo in še vedno se ne počutim dobro.

Story: Ste se že navadili, da ste po novem štirje v družini?

Smo se morali. Doma je še večji cirkus, v avtu še manj prostora, odhod od doma še večji logistični zalogaj, midva z Davidom imava še večje podočnjake. Je pa kljub vsemu zelo zelo lepo in vesela sem, da sva dobila še enega otroka.

Story: Kako se je spremenila vaša družinska rutina?

Moram reči, da je bila veliko večja sprememba, ko sva dobila prvega otroka. Takrat je resnično šok, ko izgubiš tisto 'svobodo'. Prej ti ni treba nič načrtovati, greš oziroma prideš, ko se ti ljubi. Zdaj je vse enako, le da imava dva otroka namesto enega. Dela pa je res malce več.

Story: Je naporno imeti hkrati novorojenčka in leto in pol starega otroka?

Je, zelo. Še zlasti ker je Roko zelo naporen, zahteven in živ otrok. Z njim imamo za zdaj stokrat več dela kot z dojenčico. Je ravno toliko star, da ga ne moreš niti za sekundo spustiti izpred oči, takoj naredi kakšno neumnost. Potrebuje nekoga, da mu pomaga jesti, da ga previje, da ga obleče. Potem je tukaj še dojenček ... Če mi ne bi David pomagal, bi res težko zmogla, že tako sem precej utrujena. Poleg vsega ima Roko že prve izbruhe ljubosumja. Včasih ne prenese, da pestujemo dojenčka.

Story: Glede na to, da je tudi Roko še precej majhen, verjetno niste pozabili, kako je imeti dojenčka ...

Po eni strani ne, po drugi pa sem. Dobro je to, da sem imela vse stvari že pri roki, kar je precej olajšalo priprave na dojenčka. Kljub temu se mi je po rojstvu Marie zdelo, da dojenčka sploh ne znam več dvigniti, ga pestovati. Kot da bi minilo deset let, ne pa dobro leto.

Story: Si sploh lahko kaj oddahnete? Kdaj vam to navadno uspe?

Redko si lahko oddahnem. Zvečer, ko končno oba zaspita, sem pa tudi sama že tako utrujena, da se mi niti na kavču ne ljubi sedeti, ampak grem tudi naravnost spat. Zadnje čase res hodim spat s kurami, da vsaj malo nadoknadim spanje.  V porodnišnici so mi sestre govorile, naj počivam tam, dokler lahko, ker doma ne bom mogla. In so imele čisto prav - doma, odkar sem prišla iz porodnišnice, nisem imela prav nobenega časa počivati.

Story: Koliko Roko sploh dojema, da je dobil sestrico?

Se mi zdi, da je še premajhen, da bi natančno vedel, kaj se dogaja. Sicer smo ga že med mojo nosečnostjo pripravljali, da bomo dobili dojenčka, da bo jokal, da bo spal ...  Vse to je razumel in tudi sam drugim razlagal, kljub temu pa je vprašanje, koliko v resnici dojema.

Story: Jo opazuje z zanimanjem? Ga zanima, kako jo previjate in kopate?

Nič preveč ga ne zanima. Včasih sicer pokuka v zibelko, ali dojenček spi, in to je za zdaj vse. Se mi zdi, da je res še premajhen, da bi ga to zanimalo. Morda je pa tako tudi zato, ker je fant. Kaj pa vem.

 

Napisala Andreja Freyer

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord