Talentirana brata Bagola sta močno povezana, saj je življenje hotelo, da se njuni kreativni poti združita in prepleteta. Uspešna sta tudi zato, ker drug drugega bodrita in si kot najboljša prijatelja vedno stojita ob strani. Izhajata iz izredno zanimive družine, v kateri se že od nekdaj vse vrti okoli dobre hrane in izbranega okusa za glasbo.
Story: Lepa zgodba že na papirju ... Brata, oba v isti stroki, eden kreativni direktor, drugi tekstopisec pri Pristopu, oba v glasbi, eden ljubiteljsko, drugi profesionalno. Dominik, vi ste tudi uspešen glasbenik in tekstopisec, ki mu je z bendom Balladero uspelo priti med polfinaliste največjega svetovnega glasbenega tekmovanja ISC.
Dominik: Res je. Izmed 20 tisoč prijavljenih glasbenikov iz 119 držav smo se uvrstili v polfinale, kar je zagotovo dobra iztočnica za moje glasbeno ustvarjanje in potrditev kakovosti našega prvenca Balladero Club Deuce.
Story: Če se zgodi, da zmagate ali pridete v finale, kaj vam bo to prineslo?
Dominik: Če bi se nam uspelo uvrstiti v finale tekmovanja, na katerem so v žiriji Tom Waits in Suzanne Vega, skupina Keane, bi se s tem gotovo dodatno uveljavili na tujih trgih ...
Aljoša: Pa meni bi lahko začel končno plačevati za dizajn, ki mu ga delam brezplačno ... (smeh)
Story: Bi lahko rekli, da je tako kot Aljoši glasba vam delo na Pristopu samo hobi?
Dominik: V službi preživim preveč časa, da bi ga lahko strnil v besedo s samo štirimi črkami. (smeh) Od glasbe je teže živeti, ker so glasbeni trgi in stara pravila monetizacije vse bolj v zatonu. V tem smislu je marketing še vedno zatočišče, iz katerega jaz vsake toliko glasbeno odletim proti kakšnim krajem po svetu.
Story: S čim se dejansko največ zasluži, če si glasbenik?
Dominik: S koncerti in prodajo zgoščenk, odvisno pač, na kateri ravni si kot glasbenik oziroma kako se ti uspe 'sfurati'. Dokler ne dosežeš neke stopnje, ko podpišeš z založbo, ki ti omogoča boljše koncerte v tujini, ali pa dobiš dobre agente, težko služiš drugače ... Mi smo jih v Nemčiji že dobili in zdaj se zaradi tega predvsem vrača investicija. Lani sem izdal prvenec, v katerega sem veliko vložil, da sem zagotovil mednarodni standard produkcije. Od vsega začetka smo merili na občinstvo zunaj Slovenije, kar ni poceni. Zdaj se s koncerti vložek počasi vrača, vseeno pa ne toliko, da bi mi oglaševanje pomenilo samo še delo za čez vikend. V ploščo sem vložil vse svoje prihranke.
Story: Aljoša, kako gledate na glasbeni uspeh svojega brata? Tudi sami se spoznate na glasbo in se z njo ukvarjate zgolj ljubiteljsko. Poznamo vaš projekt, glasbeni blog Ikono, na katerem se je nabralo že lepo število singlov ...
Aljoša: Ja, za eno ploščo se jih je pa že res nabralo, a za tako izvrstno, kot je Dominikova, zagotovo ne. (smeh) Njegovega uspeha se zelo veselim in sem predvsem hvaležen, da me je, očaran nad cerkvenimi orglami, zvlekel v glasbeno šolo in me tako spravil v svet glasbe. Po tem, ko sva kot učenca začela veliko štiriročno nastopati, sva v najstniških letih imela bend, v katerem je bil Dominik bobnar, jaz pa 'glasbopisec', motiv pa so bile seveda tudi punce. (smeh)
Story: Imenovali ste se?
Aljoša: Najprej Tribelectric, nato ConFusion, nato Soundtrade ... Najstniki, pač. Dominik je po naših prvih uspehih nato presedlal k že takrat legendarnemu bendu Psycho-Path in me tako pustil na cedilu. (smeh) A sem ga hitro nadomestil z ritem mašino in začel sam delati glasbo. (smeh)
Dominik: Saj me itak ni želel imeti v bendu! (smeh)
Aljoša: Oh, spet ta rana. Dominik je bil namreč na začetku še v osnovni šoli, jaz pa že v srednji, kar je v tistih letih nepremostljiva, tako rekoč tektonska razlika. Ker je bobnar, ki sem ga povabil na avdicijo, zamujal, je vskočil Dominik in tako dobro odigral, da je bil takoj izbran. Malo frustracije pa mora biti. (smeh)
Story: Je takrat Dominik že kazal, da je bolj nadarjen, ali je pri vama talent enakovredno razporejen?
Dominik: Saj prav to je zanimivo. Velikokrat rečem, da Aljoša bolje igra klavir od mene. Na začetku, ko sva igrala štiriročno, sem bil mlajši in sem igral desno krilo, on pa levo in mislim, da je imel več opravka s težjimi notami in harmonijami. Zdaj imava malo drugačen glasbeni izraz, mene zanimajo balade in 'down' tempo. Aljoša mi vedno teži, naj zaigram še kaj hitrejšega.
Aljoša: Udarci v življenju naj se preslikavajo v udarce na minuto v glasbi. (smeh)
Dominika velikokrat hecam, da je imel krizo srednjih let že pri 16 letih in je zato znal življenje vedno bolje oceniti od mene, zato zdaj razumem, da je že pri svojih 30 letih razsvetljen in umirjen, kot da je Leonard Cohen.
Dominik: Ja, pri osemdesetih bom pa delal rave ... (smeh)
Story: Je bil Dominik, čeprav je mlajši, zrelejši?
Aljoša: Aha, očitno daje vtis, da je bolj nadarjen in bolj zrel. Najbrž zato, ker ima bolj resno frizuro. (smeh) Kot starejšemu bratu pa mi je narava vseeno naprtila dolžnost, da sem vedno malo pokroviteljski in a priori pametnejši. Je pa zagotovo Dominik v mladosti veliko bolj filozofsko doživljal svet. Kar ni nujno najbolj zrelo. (smeh) Začel je že s tem, da je v drugem razredu napisal pretresljiv spis, tako rekoč balado o tem, da je nezaželen otrok ...
Dominik: Ker niso imeli žurke ob mojem rojstvu!
Aljoša: Imeli so žurko, samo malo manjša je bila. Pa še stepli so se pri tekmovanju v pitju špricarjev.
Dominik: Za Aljoševo rojstvo so imeli rave party, zame pa bolj tak 'Balladero'. (smeh) Čeprav je bila največja žurka ob rojstvu najine mlajše sestre Urške.
Aljoša: Zdaj ta njegova eksistencialistična drža odseva v njegovem glasbenem izrazu. A predvsem naju je zaznamovalo dejstvo, da imamo doma gostilno, kar pomeni, da sva poleg kreativnosti v kuhinji hitro spoznala tudi sužnjelastniški odnos. (smeh) V gostilni se poleg trdega dela naučiš komuniciranja z ljudmi in spoznaš neizprosno dvojnost sveta. Lačen gost je namreč najbolj zahtevna in namrgodena beštija na svetu, a ko se naje dobre hrane, se spremeni v prijazno, srečno bitje. Tak inverzen Dr. Jekyll in Mr. Hyde sindrom. (smeh) A nihanje je dobro za kreativnost, saj je kreativnost po definiciji nihanje med manijo in depresijo. Manija v gostilni in melanholija v prekmurskem DNK. (smeh)
Dominik: Se strinjam, vse se začne in konča pri naši oštariji. Tudi na neki način z glasbo, saj je oče v naši prejšnji gostilni v romantičnem gozdičku ob cesti vedno prirejal velike veselice, ko je bilo to še priljubljeno. Ko še ni bilo iTunesov ...
Aljoša: Spomnim se, kako je bil jezen, ko je Marjan Smode zamujal štiri ure in kako sem se kot desetletnik zaljubil v Simono Weiss ... (smeh)
Dominik: Ja, igrali pa so tudi lokalni bendi, recimo prekmurski Magneti, ki so takrat veliko igrali 'coverje' dobrih bendov in tako so bile veselice včasih polne kakovostne glasbe. Kot otroci smo spali na skupaj zloženih stolih v gostilni in ob priredbah Pink Floydov, Beatlov in Stonesov čakali, da se v katrci odpeljemo domov. Romantični spomini.
Aljoša: Ja, jaz sem pa spomnim, da sem bil že kot otrok DJ, saj so me tete in strici naučili izbrskati prave plošče in jim jih zavrteti na gramofonu, dedki in babice so peli v cerkvi, mama v bendu ... Polna ušesa muzike.
Dominik: Nismo pa imeli nekega akademskega glasbenega pedigreja ...
Aljoša: Za to boš moral zdaj poskrbeti ti ... Jaz na faksu predavam samo o oglaševanju. (smeh)
Dominik: Jaz zase še vedno pravim, da sem ulični glasbenik.
Aljoša: Pusti definicije. Nikoli se ni dobro truditi preveč pripadati. Bolje je biti neulovljiv.
Story: Razmišljate tako tudi pri glasbi?
Dominik: Pri glasbi se sčasoma moraš definirati. Jaz sem svoj glasbeni izraz zelo definiral, kar se vidi tudi na koncertih. Klavirske balade zahtevajo čuteče občinstvo in tega moraš nagovoriti tudi marketinško, za kar potrebuješ jasne opredelitve svoje glasbe. Zadnji uspehi odkazujejo, da smo na pravilno opredeljeni poti. V Sloveniji je edina težava to, da je te scene premalo. Pri nas se moraš kazati kot bolj raznovrsten. Že izraz za 'songwriterja' je v slovenščini kantavtor, kar se sliši kot nekaj, kar nujno zahteva kitaro in dolge nohte. Manjka nam veliko glasbenih izrazov in klubov, ki bi jih podpirali. Recimo takih, kjer bi lahko nastopal s klavirjem.
Story: Aljoša, z glasbo se ukvarjate bolj ljubiteljsko. Pa dobite kakšne zahteve oboževalcev, da bi želeli slišati še več glasbe?
Aljoša: Le tu in tam. (smeh) A največja težava je moj brutalni oglaševalski urnik, ki v teh časih zahteva še dodatno energijo, saj je zdaj moj delovnik v povprečju 12-urni. Tako svoje glasbeno ustvarjanje dojemam le kot občasno sprostitev. Nekateri se sproščajo z deci vina, jaz pa raje kar z decibeli.
Story: Bi bili veseli, če bi se iz tega kaj izcimilo?
Aljoša: Človekova edina dolžnost v življenju je, da uresniči svoj talent. Ker se mi zdi, da mi oglaševanje po skoraj 15 letih kariere in po številnih nagradah to še vedno omogoča, glasbo prepuščam njeni lastni usodi in vesel sem že, če me Dominik povabi na gostovanje.
Dominik: Tudi na plošči je sodeloval pri eni skladbi, potem pa smo ga povabili še v Berlin, kjer je od blizu videl, kako poteka delo benda na pravi turneji, in ko sem ga gledal, sem doumel, da se mu ob vsem stresu, ki pride z njegovo službo, ne bi več dalo ukvarjati z vsem, kar pride z glasbo. Zdaj pravi, naj ga kličem samo na večje koncerte. (smeh)
Story: Čutiti je bratsko ljubezen in protekcijo starejšega brata. Kje se to najbolj kaže pri vama?
Aljoša: V spodbujanju drug drugega, v izzivanju drug drugega, v ustvarjanju ter predvsem v skupnem prepričanju, da moraš svetu najprej nekaj dati, preden lahko od njega karkoli zahtevaš.
Dominik: Vsekakor nisva le brata, ampak tudi najboljša prijatelja. Čeprav sva precej različna, nama je skupno to, da oba z odprtimi očmi in ušesi ter rokami gledava na svet in ljudi. Izhajava iz družine, kjer sta bila sproščen odnos in tvorno sodelovanje prisotna že od malih nog. In zdaj v tem stilu korakava naprej, vsak po svoji poti.
Napisala Manja Plešnar
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
