Zdaj je Alex Volasko sicer eden od najlepših v Marijevi oddaji Moja Slovenija, krila, da je poletel v glasbo pa mu je dala radijska oddaja Veseli tobogan, kjer je nastopil prvič.
Sodeč po čisti energiji, prav tak je tudi nasmeh, bi človek lahko trdil, da je živeti z njim diametralno nasprotje življenju s kronično potrto papigo in da dekletu z njim zares ne bo dolgčas. Vsaka mati vam lahko pove, da otrok ne postane vedno tak, kot je bilo pričakovati ali želeti, a tokrat tega ne moremo trditi, čeprav je bilo pri Alexu v rosnih letih opaziti nekaj piromanskega.
In da, ni mu uspelo v šovu Slovenija ima talent, veliki met pa niti v oddaji Misija Evrovizija, a je vseeno vztrajal in pred njim je prvi samostojni album, ki ne bo romal na police!
Ni vam uspelo v nobenem od resničnostnih šovov, vseeno ste vztrajali, šli naprej. Od kod volja?
Mislim, da veliki met za večino pomeni običajno (pre)hiter konec kariere. Seveda vztrajam in vztrajal bom, saj imam veliko zgodb še za povedati in jih v pesmih deliti s poslušalci.
Ste kdaj podvomili o strokovnosti žirantov omenjenih oddaj in če, kdaj?
Vsak žirantski ne mi je dal še dodaten zagon, da jim dokažem, da so se zmotili. Če sem iskren, žirije nisem nikoli jemal tako resno, vsaj ne tako kot poslušalcev. Navsezadnje so slednji tisti, ki plačajo karto in pridejo na nastop. Zato sem vedno znova vesel, ko slišim, da je moja glasba ljudem zelo všeč.
Igrate na številne instrumente, kar pomeni, da bi se ob pravi ekipi lahko razvil v zelo dobrega glasbenika, ki s slovenskega medijskega sveta ne bo odkorakal tako hitro.
Res je! Igram kitaro, ukulele, klavir, bas kitaro, orgle, flavto, bobne. Ne vem, kako se bo moja pot nadaljevala v prihodnosti, vendar se želim še naprej glasbeno izpopolnjevati. V kratkem si želim kupiti še mandolino in violino.
Pa vendar, človek za to potrebuje tudi nekaj zelencev, mar ne?
Kar se zelencev tiče, pa sem zelo vesel, da ob meni stoji ekipa sposobnih glasbenikov in dobrih kolegov, ki verjame in vlaga vame. Mislim, da se me še ne boste tako hitro znebili. (smeh)
Ste del poskočnega in predvsem glasnega tria, ki vsako soboto poskuša vnesti še več energije v oddajo Moja Slovenija.
Zelo sem vesel, da so me povabili k oddaji. Igrati z najboljšimi glasbeniki v Sloveniji je nekaj, o čemer marsikdo samo sanja. Z njimi sem se naučil biti dober solist in hkrati pomemben član skupine, ki je povezana, dobro sodeluje in si stoji ob strani, ko je treba.
Gre zgolj za pridobivanje nujno potrebnih izkušenj nastopanja pred kamero in pred občinstvom ali pri oddaji res radi sodelujete?
Moja ljubezen do glasbe se je začela predvsem ob zvokih slovenskih zimzelenih popevk in slovenskih glasbenih izvajalcev in še danes ni lepšega, kot nekomu pričarati nasmeh na obrazu z dobrim evergrinom. Seveda so tudi izkušnje pred kamero pomembne in mislim, da počasi dozorevam.
Povejte mi, kako je sodelovati z Mariem Galuničem?
Vliva ti pogum in daje vedeti, da je prav vsak od nas pomemben del oddaje. Menim, da je Mario v oddaji Moja Slovenija postal še boljši, saj ga gledalci do zdaj niso bili vajeni plesati, prepevati ...
Ujeli smo vas pri zadnjih pripravah na večkrat obljubljeni album. Imate občutek, kot da pričakujete še nerojeno, težko pričakovano dete?
Album bo končan do sredine maja, potem nas z ekipo čakajo koncerti in promocije po Sloveniji. Težko bi rekel, da je nerojeno dete – prej, da bom z albumom dobil svojo prvo pravo osebno izkaznico kot resen glasbenik. Brez mojega aranžerja in producenta Mihe Goršeta ne bi šlo. Prav tako ne brez bobnarja Jureta Dolesa in kitarista Francija Zabukovca, ki sta glasbo oplemenitila s prav posebnim čarom. Prav tako pa sem zelo vesel, da imam dober in mlad bend, ki me spremlja na nastopih po Sloveniji.
Kdaj boste torej na police položili zgoščenko in kakšen odziv pričakujete, koliko prodanih bo za vas dovolj?
Na police jih žal ne bom nikoli zlagal, saj album ne bo šel v distribucijo. Možno ga bo naročiti prek spleta, iTunes in na nastopih. Ker gremo v korak s časom, menim, da je to (žal) najboljša tržna poteza.
Jo boste res izdali kar na sponzorskem USBključku?
Haha, razmišljal sem že tudi o tem! Vendar USB pri nas ni priznan kot nosilec glasbe, zato bo na to treba še malo počakati. Zagotovo bi bila izdaja albuma na USB-ju v tem trenutku najboljša možna poteza.
Kako pomembna je za pesem vizualna podoba?
Na YouTubu je dokazano, da ima pesem z videopodobo več ogledov kot tista brez. A prav zaradi tega snemanje videospota predstavlja velik strošek, predvajanj na televizijskih postajah pa je vedno manj.
Bi zase trdili, da ste romantik? Še vedno prižigate svečke, odpirate steklenice kvalitetnega vina in dekletom pripravljate purana v smetanovi omaki, kot ste nekoč omenili?
Res je, najraje pripravim ravno purana v smetanovi omaki. Včasih kaj dobrega skuham in spečem tudi svojemu bendu. Na svečke pa po navadi pozabim, vendar že dobra glasba in kakšen kozarček vina pričarata odlično vzdušje.
Pravite, da dekleta niso več to, kar so bila, da so bolj neposredna, da je Facebook naredil svoje. Verjetno pa dekleta niso edina, ki trkajo na vaša vrata, kajne?
Včasih so pošiljala pisma – danes zasebna sporočila. Včasih so pozdravljala na ulici – zdaj pišejo na zid. (smeh) In ja, na vrata trkajo tudi sosedi, kadar sem preglasen. Vesel sem, kadar je moja glasba poslušalcem všeč. Vedno pa cenim konstruktivno kritiko.
Tudi sicer niste ravno najbolj običajni, že v osnovni šoli ste veljali za piromana, kajne? Dobili ste ukor, ker ste skoraj zažgali omarico za čevlje. Kaj se je zgodilo?
S prijateljem sva prižgala t. i. vulkanček, ki se iskri, vendar je bila reakcija veliko hujša od pričakovane. Mislila sva, da bo le malo dima, pa je bilo kot na fronti. Klicali so celo policijo. Končalo se je 'zgolj' pri strogem opominu, in ne z ukorom. In seveda z besnimi pogledi razredničarke.
Gorazd Dominko
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
