Čeprav sta sestri Ajda in Alja Sitar zapriseženi športnici, pa se je leto in pol starejša Ajda v zadnjih letih bolj našla v manekenskih vodah, Alja pa velja za eno najhitrejših Slovenk. Tekmovalnega duha jima torej ne primanjkuje, vendar pravita, da jima ta bolj kot na atletski stezi pride prav v vsakdanjem življenju. Le pri moških ne, saj so jima všeč popolnoma različni fantje.
Story: Kako to, da sta se obe s sestro odločili za isti šport? Po naključju ali so vaju starši navdušili zanj?
Sama sem začela trenirati atletiko pri 12 letih - ko sem spremila prijateljico na trening, mi je enostavno postala všeč. Kmalu si je z menoj želela še Alja. Njeni začetki zaradi enosmernega pogleda prvega trenerja (predvsem v tek na daljše proge in kros) niso bili lahki, saj ni dobila primerne podpore. Moj naslednji trener je opazil njen talent za sprint. Danes ima tako Slovenija eno najhitrejših Slovenk prav zaradi Lojzeta Pungerčiča. Svojo športno tekmovalno pot sem sama zaključila pred dvema letoma, Alja pa še vedno trenira in dosega vsako leto večje uspehe s trenerjem Damjanom.
Story: Izhajata iz zelo športne družine, tudi starša sta bila aktivna športnika. Potem je bilo samoumevno, da bosta tudi vidve s sestro nadaljevali po njunih stopinjah?
Res je, da sta starša bila športnika, vendar to ni bil glavni vzrok za izbiro športa. Nikoli naju nista silila v šport, ko sva bili mlajši, smo se vedno ukvarjali s športom le za zabavo - smučanje, plavanje, drsanje, kolesarjenje ...
Story: Vi ste leto in pol starejši od Alje. Kako bi opisali vajin odnos?
Kot mlajši sva si kdaj skočili v lase in mami pravi, da so tudi včasih leteli z najinih glav (smeh). Pa vendar, večino časa sva vseeno bili dobri prijateljici, vedno sva držali skupaj, kar se za sestri spodobi. Najin odnos danes bi ocenila kot zelo dober, saj se razumeva bolje kot kadarkoli. Otroška leta nagajanja in faza pubertete so mimo. Boljše sestre si ne bi mogla želeti.
Story: Sta se že kdaj tako sprli, da vsaj nekaj dni nista spregovorili besede?
Nikoli. Tudi kot mlajši ne. Najin 'molk' je trajal maksimalno pol ure.
Story: Zaradi kakšnih stvari pa se po navadi spreta?
Zdaj se skoraj nikoli, včasih pa sva se zaradi kakšne igrače ali česa podobnega.
Story: Glede na to, da sta športnici, imata tekmovalnost že v krvi. Pa je tako samo na atletski stezi ali tudi zunaj nje?
Tekmovalnost pride prav skoraj pri vsem. Predvsem moč, da se boriš do konca, do svojih meja in čez. Med sabo pa nisva nikoli tekmovali! Tudi na atletski stezi ne, saj sva tekmovali v različni disciplinah. Včasih sva celo združili moči v štafeti 4 x 100 metrov.
Story: Katera od vaju bi zmagala, če bi se pomerili v teku na 100 metrov?
Vsekakor Alja! In to z naskokom. Bila je ena najhitrejših Slovenk pri svojih komaj 12 letih. Sama sem se usmerila v tek na srednje proge, kros in gorski tek. V teh disciplinah se ne razvija hitrosti tako kot pri sprintu.
Story: Vi ste že nekaj časa srečno zaljubljeni, pa vendar, ali sta se kdaj 'zatreskali' v istega fanta?
Nikoli. Najina okusa sta zelo različna. Všeč so nama popolnoma drugačni moški, po videzu in značajsko.
Story: Se spomnite kakšne anekdote iz vajinega otroštva? Sta kdaj ušpičili kakšno neumnost?
Uh, bilo jih je kar veliko. Od najinega izmišljenega policijskega pisma babici, da mora 'kazen za napačno parkiranje' plačati kar vnukinjama, do prodajanja kamenčkov na morju pri dveh oziroma treh letih za 'ringelšpil', katerega sta nama starša plačala že 20-krat, pa še vedno nisva imeli dovolj zabave. Seveda sva prodajali na skrivaj, kar sta starša hitro ugotovila. Kamenčke sva pobrali na tleh pred lokalom, bili so majhni in nič kaj lepi. Starša pravita, da sva zaslužili kar nekaj, saj sva se ljudem zdeli srčkani. Denar sta želela vrniti, pa ga nihče ni želel vzeti nazaj.
