V spomin Davo Karničar (1962-2019) - Pogrešal je iskrene nasmehe in dobre besede

Včasih je veljalo, da v hribe hodijo pravi, pošteni ljudje. Če se potijo dobri dve uri, potem tisto dolinsko 'žlehtnobo' že izplakne. (foto: Foto: Helena Kermelj) Foto: Helena Kermelj
Vir: Story
13. 10. 2019

Minili sta dobri dve leti, odkar sva se nazadnje srečala. Zapeljala sem se kar na Jezersko, bil je čudovit pomladni dan, nebo se je bohotilo v modrini, cvetlice so svoje liste nastavljale soncu.

S fotografinjo sva parkirali pred njegovo hišo, na balkonu so bile obešene tibetanske molitvene zastavice, takšne, kot jim je mogoče videti med vzpenjanjem po najvišjih vrhovih sveta. Pripeljal se je mimo, široko nasmejan, njegov obraz pa je pričal o človeku, ki v sebi nosi tisoče zgodb.

Ljubezen do gora je bila Davu Karničarju položena že v zibelko. Rojen v zavetju belih vršacev na Jezerskem je že v mladih letih začel odkrivati lepote narave in gora, že zelo zgodaj pa se je začel ukvarjati z alpskim smučanjem, to pa pozneje, po vzoru bratov, združil z alpinizmom. Prav gore so mu dajale svojevrsten občutek svobode, zavedajoč se tveganja, ki ga je morda čakalo ob visokih vršacih. »Alpinistično smučanje je pustolovščina, saj ni odvisna zgolj od tebe, temveč tudi od naravnih dejavnikov, na katere nimamo vpliva. Prav zato je sreča še toliko pomembnejša,« je bil prepričan Karničar, ki se je takrat ravno pripravljal na vzpon in smučanje s slovitega osemtisočaka K2, druge najvišje gore na zemeljski obli, a so ga pozneje, že precej pod vrhom, zaustavile poškodba hrbta in neprimerne razmere na gori.

Svojo ljubezen do gora je prenašal tudi na otroke. Želel jim jih je predstaviti z najlepšega zornega kota, vendar v želji, da naj jih ne jemljejo pretirano resno. “Želim si, da bi se našli v konvencionalnih športih, ki se izvajajo v naravi. Ne bi si želel, da gredo po moji poti. Tega nisem zmožen. Sam sem v tem športu doživel že mnogo preizkušenj in ne želim, da bi bili tudi moji otroci izpostavljeni temu. Starši mi nikoli niso prepovedali ukvarjanja z alpinizmom, medtem ko bi sam svojim otrokom to skoraj rajši prepovedal. No, pa tudi to ni najbolje, saj je prepovedan sadež najslajši,” mi je takrat zaupal oče osmih otrok. Tisto jutro je tako kot številna preživel v gorah, kjer se je pripravljal na nov podvig. V letih, odkar je obiskoval gorske vrhove, so se časi spremenili. Žalosten je bil, da bonton v hribih ni več takšen, kot je bil nekoč, in vsakič je pozdravil planince, zlasti tiste, ki so se vračali v dolino, in jim na ta način izkazal spoštovanje: “Pogrešam iskrene nasmehe in dobre besede, teh je bilo nekoč več. Danes te marsikdo niti pozdravi ne. Ti se mi zasmilijo, saj na vrhu niso našli ničesar, temveč so s seboj prinesli skrbi iz doline. Očitno se se odločili za prekratko turo,” je z nasmeškom dodal ob koncu najinega pogovora. Na žalost zadnjega. Vrhunski alpinist in ekstremni smučar je izgubil življenje v okolju, ki mu je bilo blizu, poznano, domače, in ne med vzpenjanjem na katerega izmed vrhov, kjer je meja med življenjem in smrtjo ved­no izjemno tanka.

Napisala: Nika Arsovski

Fotografije: Helena Kermelj, Alojz Petrovčič, Goran Antley, Iz Knjige Z Everesta

Nova Story že v prodaji

Story

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri