O stanju v brežiškem centru za begunce - iz prve roke!

O stanju v brežiškem centru za begunce - iz prve roke! (foto: profimedia) profimedia
21. 10. 2015

Po podatkih policije je od 17. oktobra do 11. ure danes v Slovenijo vsega skupaj vstopilo že 24.455 prebežnikov. Skupaj s tisočimi, med katerimi ni malo družin z majhnimi otroci in ki si večinoma želijo zgolj kaj najhitreje nadaljevati pot naprej v Evropo, pa so prišle tudi težave. Na tako veliko število beguncev in migrantov v resnici namreč nismo bili pripravljeni.

Še posebno kritično je bilo danes v Brežicah, kjer so ognjeni zublji pogoltnili 27 šotorov, v Šentilju pa je tisoč neučakanih prebežnikov prebilo ogrado in odkorakalo v Avstrijo.

Ker pa se na spletnih medijih, še posebno na družbenih omrežjih pojavlja mnoštvo nasprotujočih si informacij in poročil o dogajanju, bo morda koristno, če z vami delimo iskren zapis, ki o stanju na terenu poroča iz prve roke.

Tole je na svoje profilu z javnostjo delil Matija K.:

"Včeraj sem kot predstavnik Civilne zaščite 12 ur preživel v begunskem centru V Brežicah. Ker se o situaciji z begunci veliko piše in ker se veliko piše predvsem o nepreverjenih informacijah bi rad z vami delili izkušnjo iz prve roke. Zapis je precej dolg. Če kdo želi lahko pove svoje mnenje, brisal ne bom nikogar. Če kdo želi lahko zapis deli.

1. Za uvod naj povem, da sem zagovornik ideje o enakosti narodov. Podpiram medčloveško pomoč in se ne bojim mešanja narodov.

2. BEGUNCI. Zadnje dni se pojavljajo v glavnem dve vrsti zapisov na družbenih omrežjih. Prvi so v stilu "vse na vlak pa nazaj domov gamad jedno", drugi pa nekje v stilu "bogi so, dejmo jim pomagat, kak ste ksenofobni". Niti eni niti drugi nimate prav. Metati vse begunce v isti koš je nesramno in predvsem nespoštljivo. Prva skupina beguncev, ki je v ponedeljek prišla v Brežice je precej problematična. Zažgali so šotore, se medsebojno pretepali za hrano in za sabo pustili svinjarijo. Druga skupina, ki je prišla včeraj je pravo nasprotje. Begunci so se sami organizirali, ko smo delili hrano. Formirali so vrste in poskrbeli, da ni bilo prerivanja. Sami sebe so nadzirali, da so hrano dobili vsi, tudi otroci, ki so že spali so dobili hrano na zalogo. Med begunci je bil tudi sirski zdravnik (begunec), ki je naredil selekcijo ljudi, ki prvi potrebujejo pomoč. Pomagali so iskati pogrešane svojce in sodelovali tako s Cilino zaščito kot Rdečim križem.

3. VARNOST. Po mojem mnenju je za varnost dobro poskrbljeno. Mogoče sem takšnem občutek dobil zaradi bolj mirne skupine beguncev a vseeno. Niti v enem trenutku me ni bilo strah oziroma se nisem počutil ogroženo.

4. ORGANIZACIJA. Veliko je bilo v zadnjih dneh za prebrati o slabi organizaciji. Sam tega občutka nisem dobil. Zadeve tečejo tako kot morajo, obstaja hierarhija. Najprej se registrirajo in odpeljejo družine z majhnimi otroci in bolni. Zdravniška služba skrbi za bolne in poškodovane. Rdeči križ deli hrano. Vodje posameznih služb imajo redne sestanke tako, da se ve kdo kaj dela.

5. VOJSKA. Včeraj je bila vojska prisotna vendar pravih zadolžitev niso imeli.

6. POLICIJA. Policistom kapo dol. Večina jih dela drugo ali tretjo 12urno izmeno v zadnjih dveh dneh. Izredno spoštljivi do beguncev, razen seveda, ko je potrebno narediti red. Zgledno so sodelovali tako s Civilno zaščizo kot Rdečim križem. Ko smo delili hrano so prostovoljno priskočili na pomoč ter beguncem pomagali organizirati vrste. Pomagajo pri iskanju pogrešanih oseb. Veliko število "thank you" s strani beguncev je bilo slišati namenjenih policistom. Miren a odločen pristop. Še enkrat pohvale vredno.

7. PROSTOVOLJCI. Ne vem kje bi začel. Za veliko nemira so krivi prav prostovoljci. Včeraj smo preko prevajalca beguncem sporočili, da bomo pričeli z delitvijo hrane in naj se postavijo v vrste. V tem trenutku pa je prostovoljka iz Polske pred 1500 beguncev prinesla 4 sendviče. Lahko si predstavljate za kakšno prerivanje in nemir je s tem poskrbela. Prostovoljci so se pokazali šele, ko je bilo potrebno deliti hrano. Ob tem so nam žugali, da begunci nočejo hrane, ker je preveč suhoparna (kruh, paštete, sirni namazi, sardine, jabolka, mleko, voda). Ko smo predstavniki Civilne zaščite in Rdečega križa čistila SRANJE za prvo skupino beguncev NI BILO NIKJER NOBENEGA PROSTOVOLJCA, ki so kasneje skakali naokoli v jopičih z napisi "no borders" ali "we are all equal". Lahko je deliti hrano. Težje je čepeti na vseh štirih in brisati razmazano pašteto in sardine ter v rokah nositi prenosna stranišča. Za čiščenje ni nikoli premalo ljudi. Če želi kdo biti koristen naj pomaga tam. Za deliti hrano nas je dovolj. Izjema so prostovoljci prevajalci. Ti so rešili marsikatero težavo.

8. NOVINARJI. Brez besed. Mrhovinarji brez srca in duše. Iščejo najboljši možni posnetek in razmišljajo o najbolj senzacionalističnem naslovu s katerim bodo prikazali tisto kar želijo.

9. ZAKLJUČEK. Sam sem bil nad stanjem pretresen. Živim v Brežicah pa do včeraj nisem vedel kakšna je situacija v sprejemnem centru. Občutek sem imel kot, da sem v neki drugi državi in v neke drugem času. Situacija ni črno bela kot jo nekateri prikazujete. Ograje niso rešitev. Prav tako ni rešitev, da sprejmemo vse, ki pridejo. Problem je kompleksen. Vsi ki želite pomagai ste dobrodošli, pa če podpirate integracijo beguncev ali ne. Pomagati je potrebno beguncem in pomagati je potrebno preobremenjenih policistom. Prosim, da ne nasedate novinarjem in lažnim infomacijam."

Zdaj kaj bolje razumete zadeve?

Morda vas bo zanimalo tudi ...

V & O

Zakaj v Evropo ne pridejo na legalni način? Jasen odgovor na to vprašanje povzemamo po pisanju spletne strani begunci.net:

  • »Legalni načini prihoda v državo znajo biti pogosto diskriminatorni, dolgo časa trajajoči postopki, ki ne ustrezajo potrebam, ki jih imajo begunci v danem trenutku. Na primer, če želijo čez državo le potovati in se ne v njej trajno nastaniti, jim to na legalen način po Dublinski pogodbi ni omogočeno. Če begunec zaprosi za azil, ne sme delati, dokler ta ni odobren, kar lahko traja več mesecev ali leto dni. Poleg tega za azil ponekod ni mogoče zaprositi na ambasadah, na primer v Turčiji, zato se morajo podati na nevarno pot, da pridejo do ozemlja države, kjer se želijo nastaniti, ker lahko le tam zaprosijo za zaščito.«

Kdo so in pred čem dejansko bežijo?

  • »Iz medijskih poročil je jasno, da je večji delež beguncev, ki prihajajo k nam, pred vojno bežečih Sircev. Hkrati že vsak vrabec čivka, da kljub vsemu niso vsi Sirci in da se mnogi le pretvarjajo za le-te, da bi pridobili azil,« piše spletna stran begunci.net in dodaja: »Ta argument implicira, da so vsi tisti drugi, ki niso Sirci, le prevaranti, ki želijo izigrati sistem, hkrati pa popolnoma spregleda dejstvo, da so vse v beg pognale objektivne okoliščine, pa naj bo to vojna, suša ali do te mere nevzdržna gospodarska situacija, da preživetje odvisnih družinskih članov ni bilo več mogoče.«

Tukaj si lahko preberete več o državah, iz katerih prav tako prihaja del beguncev tokratnega begunskega vala, to so: Afganistan, Eritreja, Irak, Libija, Nigerija, Niger in Mali, Pakistan.

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri