Leta 1969 so Američani v želji po miru, ljubezni, drogah in Jimiju Hendrixu zaznamovali prihodnje generacije z liberalnim karnevalom za glasbene gurmane. Kaj je šlo narobe, da so letos, ob 50. jubileju, ostali doma?
Vprašanje na mestu bi bilo, kako se je generaciji naših staršev s pičlimi sredstvi posrečilo ustvariti nekaj, kar se danes zaradi neuspeha na sistemski ravni smatra za jalov poskus organizacije in mladim preprečuje, da bi doživeli vsaj delček tega, kar so doživeli oni. Sloves Woodstocka, enega najbolj legendarnih performansov v zgodovini glasbe, se je ohranil prek ustnega sporočila vse do današnjega dne, čeprav se številnih takratnih obiskovalcev melodije zaradi hrupne množice niso niti dotaknile. Okvirne številke pričakovanih obiskovalcev so se ob prvi izvedbi gibale okoli 50 tisoč, na prizorišče pa se je zgrnilo pol milijona ljudi. Woodstock je postal del rokenrol folklore po svojem debiju leta 1969, definiral je dobo hipijevstva in svobodnjaškega življenja ter na enem mestu združil velike – Jimmija Hendrixa, Janis Joplin in Santano.
Pred 50 leti, ko je zasedel področje mesteca Bethel v New Yorku, je ameriška vizija kakopak velevala, da bi obstajal večno. Pet desetletij pozneje je eden izmed originalnih organizatorjev želel pripraviti ponovitev pod imenom Woodstock 50 – šlo naj bi za festival, ki bi povezal stare in mlade ter oživil in obeležil primarno bistvo Woodstocka. Sprva je šlo vse kot po maslu. Organizatorji so si omislili isti datum in lokacijo v New Yorku, le nekaj ur vožnje stran od originalnega prizorišča, ki naj bi bil po njihovih besedah premajhen za optimistične vizije. Zbrali so fuzijo nastopajočih – vse, ki sestavljajo recepturo zlate obletnice. Nato so jim jo zagodle birokracija, slab menedžment in tožbe investitorjev. Zaradi dovoljenj so spreminjali prizorišče in nazadnje pristali na Merriweather Post Pavillionu v Marylandu. Govorilo se je celo o nizkih honorarjih, vse do trenutka, ko so se pred tedni, tik pred otvoritvijo svečanega tridnevnega dogodka, odločili, da ga odpovedo.
Kritiki pravijo, da je bolje pozdraviti trn v peti in se izogniti obletnici, kot ponoviti fiasko Woodstocka '99. Režija televizijske hiše MTV je tedaj doživela katastrofalni rezultat, popolno nasprotje originala. Ljudje so sežigali inventar, prevračali prenosne toalete, obstajajo celo poročila o seksualnih nadlegovanjih. In še nekaj, kar je popolno nasprotje milenijskemu obdobju: plastenke za vodo. Izvajalec Kid Rock je celo spodbujal množico, naj na oder odvržejo prazne plastenke in po nastali blamaži zapustil prizorišče. Američanka Sheryl Crow ga je imenovala za najslabši koncert, na katerem je kdajkoli bila. In čeprav se zaradi spodletelega poskusa ne moremo predajati užitkom replike, Woodstock ostaja zavezan družbenim spremembam in še v prihodnje aktiven pri podpori dobrodelnih misij ter krepitvi vrednot, kot so sočutje, človeško dostojanstvo ter vsesplošno sprejemanje lepot naših razlik.
Prvi v številkah
- Sponzorirali so ga štirje mladi moški, najstarejši je štel 26 let. Finančni vložek je znašal 2,4 milijona evrov.
- Množico je na prizorišču obvladovalo 346 newyorških policistov, 100 lokalnih šerifov in več sto članov državne garde iz 12 okrožij.
- Če so udeleženci želeli opraviti telefonski klic iz govorilnice, so morali na vrsto čakati najmanj dve uri. Zabeleženih je bilo več kot pol milijona čezoceanskih klicev.
- Prvi dan festivala so prodali več kot 500 tisoč hamburgerjev, vsakega za en dolar.
- Kar 18 doktorjev in 36 medicinskih sester je oskrbelo za več kot 5 tisoč pacientov – pri 797 je šlo za primer zlorabe prepovedanih substanc, zavedena sta tudi dva poroda in osem spontanih splavov.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
