Romain Faubert, samski moški pri skoraj štiridesetih, se nikoli ni oženil in nima otrok. Je fotograf za spletni medicinski slovar, kar nikakor ne pripomore k njegovi hipohondriji, ki že vrsto let upravlja z njegovim življenjem in ga je spremenila v prestrašenega nevrotika.
Njegov edini prijatelj je njegov osebni zdravnik Dimitri Zvenka, ki pa odločitev, da se s svojim pacientom spoprijatelji, že bridko obžaluje. Namišljeni bolnik je nadvse težavna oseba in Dimitri bo storil vse, da se ga za vedno reši. Naposled je prepričan, da ima ravno pravo zdravilo, da se ga znebi: pomagal mu bo najti žensko njegovega življenja. Romaina vabi na večerje, prijavlja ga v spletne zmenkarske strani, ga peha v športne aktivnosti in ga uči, kako se obnašati v ženski družbi. Toda odkriti redki dragulj, ki bo Romaina prenašal in mu pomagal obvladati hipohondrijo, je težje, kot se zdi...
Intervjuji
POGOVOR Z DANYJEM BOONOM
Pa bobu recimo bob kar na začetku – veliki hipohonder ste v bistvu vi.
Tematika je zelo osebna. Kot mnoge umetnike tudi mene straši že sama misel na bolezen. Takoj ko opazim najmanjši simptom, sam sebe prepričam, da gre za znak silno težke bolezni: pri temperaturi 38,5 °C sem tip kred tem, da umrem. Redno kličem svojega zdravnika – ime mu je Roland in videli ga boste v filmu; po dvajsetih letih sva postala prijatelja.
Poiščete pomoč tudi pri drugih strokovnjakih?
Seveda. Redno hodim na preiskave, pogosto kar s prijatelji, ki imajo podobne težave. Hipohondrija je za ljudi okoli mene hudo nadležna reč, predvsem za mojo ženo in otroke. Je pa kot nalašč za zavarovalniške agente! Silno pazim, da ne zbolim, povsem sem spremenil način življenja: ukvarjam se s športom, pazim na prehrano. Kar pa samo še doprinese k mojim nevrozam, saj me pri tem skrbi, ker toliko zapravim – v nasprotju s svojimi starši, ki sta kupovala najcenejšo hrano.
So vse te skrbi vplivale na tematiko filma? Ste hoteli izgnati lastno hipohondrijo?
Predvsem sem hotel na lasten račun nasmejati druge. Gre za iskreno in osebno pripoved o tem, v kaj vse nas lahko pahne določena fobija. Tako kot v filmu vrata v resnici odpiram s komolci in potem, ko odložim telefon, takoj umijem roke.
Je pa tudi zgodba o sodobni razvadi, da si prek spleta sami postavljamo diagnoze...
Dandanes je dovolj, da pobrskaš po Googlu, pa boš našel fotografije in pojasnila o bolezni, za katero, kot si prepričan, bolehaš. Na forumih lahko prebiraš zastrašujoča pričevanja. Od prijatelja zdravnika sem slišal, da na ta račun v medicinskih krogih potekajo cele razprave. In čedalje več je primerov, ko bolnik pride že s svojo diagnozo in zgolj zahteva zdravilo.
Zanimivo, kako film začne s temo hipohondrije, potem pa načne še druge, kot je na primer vprašanje identitete in odnosov med moškimi in ženskami.
Pokazati sem hotel, kakšno je življenje hipohondra skozi oči moje žene in mame in kako težko je težko je negovati odnos z ljudmi, kakršen je Romain, ki je poleg vsega še fotograf za medicinski slovar. Hipohondrija se mi zdi bolezen buržoazije, saj sta za bolehanje za njo potrebna čas in denar. Videti sem hotel, kako lahko takšna oseba svojim težavam navkljub najde ljubezen. Kar je naloga lika, ki ga igra Kad Merad. Romain ima Dimitrija za najboljšega prijatelja, a se moti. Dimitri mu skuša zgolj najti ženo in se ga tako za venomer znebiti. Torej ne gre zgolj za film o bolezni, temveč tudi o zapeljevanju in tem, kakšne se moški predstavljajo pred ženskami.
POGOVOR S KADOM MERADOM
Vas je k filmu pritegnilo dejstvo, da boste – šest let po uspešnici Bienvenue chez les Ch'tis – spet igrali z Danyjem Boonom?
Vsekakor – in mislim, da je tako čutil tudi Dany. Seveda pa je to moral omogočati scenarij. Mislim, da Dany pred Velikih hipohondrom ni napisal takšnega, ki bi omogočal, da igrava skupaj. Čakala sva na pravi trenutek.
Gledalci vedno upajo, da vaju spet vidijo skupaj na platnu. Ste zaradi tega pod pritiskom?
Kot prvo, upam, da film ne bo razočaral. Poleg tega pa, ko posnamete uspešnico, kakršna je bila Les Ch'tis, in vam ponovno predlagajo, da spet sodelujete v duetu, ki tako dobro deluje, kajpak občutite pritisk. Gledalci naju res hočejo spet videti skupaj, a treba je biti previden: gre za nov projekt, za nekaj povsem drugačnega. Ne ponavljava istih vlog, ne ponujava istega recepta.
Igrate zdravnika glavnega lika, ki pa svojega pacienta ne prenaša več.
Dimitri je dober človek, vedno je pozitiven, vendar pa v določenem trenutku njegov odnos Romainom ogrozi njegovo zakonsko življenje. Kako naj to sploh sprejme? Čemu se na škodo lastnega zakona ukvarja s tem pacientom? Odgovori se skrivajo v scenariju, ki izvrstno opisuje globino odnosa med Dimitrijem in Romainom.
Veliki hipohonder je zanimiv ne le zaradi naslova ali zato, ker sproža salve smeha, temveč tudi zato, ker obdeluje globoke teme, kot so prijateljstvo, družina in hipohondrija, ki je pravzaprav težka bolezen.
Vedeti moramo, da Dany v resnici boleha za hipohondrijo. Poleg tega so mu prijatelji nadvse pomembni. Predan je prijateljem iz otroštva – da ne omenjam, kako je predan svoji družini. Film obdeluje tudi izključevanje nekoga v otroštvu, predvsem nezakonitih priseljencev. Ko sem dobil v roke scenarij, me je spominjal na Les Ch'tis: veliko sem se presmejal, a sem dojel tudi, da nam govori o življenju... Vsi filmi, ki jih je režiral Dany, so osebne zgodbe.
Leto 2014 je bilo poleg Velikega hipohondra za vas pomembno leto. Napolnili ste 50 let. Kako gledate na pretečena leta, predvsem na tista v filmski industriji?
Če sem iskren, o preteklosti ne razmišljam preveč... vsaj v tem trenutku ne. Mislim, da sem docela izkoristil vse priložnosti in da se skušam še naprej razvijati, ne da bi kdaj rekel, To je to, dovolj si se izkazal. Nisem še kot kak star igralec, ki je navdušen nad lastnim opusom.
POGOVOR Z ALICE POL
Kako bi opisali Anno? Kaj vam predstavlja?
Nadvse je strastna, hkrati pa premore zvrhan koš domišljije. Mislim, da je zmožna vsega – pa naj bo za ljubezen ali zavoljo tega, da se počuti živo. Odločila se je, da gre na lov za fantazijo moškega, ki »ne obstaja«, čeprav se vsepovsod prižigajo opozorilni znaki. Zdi se mi zabavna, saj v sebi nosi pravo merico norosti, všeč pa mi je tudi njena realistična plat, njena želja, da gre do konca. Ima tudi ganljivo plat: svojega moškega ne bo nikoli zapustila, pa četudi je hudo sumljiv.
Ste v njen lik vnesli kaj, česar v scenariju ni?
Seveda! Veliko mi je pomenilo to, kako se oblači in govori. To slednje še posebej: da govori naglo – ker gre za komedijo – a hkrati skrajno prefinjeno. V njenem liku sem našla tudi nekaj svojih značajskih potez – tudi sama sem naivna, kar se tiče življenja, in to sem vnesla v prizore, v katerih poslušam Romaina, ki mi pripoveduje čiste izmišljotine. To, kako ga gleda – to sem jaz.
Res ima tudi naivno plat, a je hkrati v svoji želji, da najde popolnega moškega, zelo iskrena. Kot kakšna princeska je, ki v pravljici čaka svojega princa.
Natanko tako. Ne le, da ga čaka, temveč se je podala do njega. Dala je vse od sebe, da bi se njun odnos obdržal; obrnila je njuni vlogi. Anna skuša tega moškega rešiti iz občutljivega položaja. Pravzaprav iz prenekaterega občutljivega položaja...
V filmu so vsi liki zastavljeni enakovredno; ne gre le za dva zvezdnika in obstranske like.
To je bilo jasno takoj ob branju scenarija – Dany se je izkazal za odličnega režiserja, ki zna iz igralca potegniti najboljše. Vsakega lika se v scenariju loti nadrobno in veliko raziskuje. Res se nekateri liki v filmu pojavijo zgolj v enem prizoru, a je vsak prizor dovršen. In tudi vsakemu od igralcev nakloni enako pozornost, ne glede na dolžino in težavnost prizora.
Veliki hipohonder je vaš deseti film. Igrali ste že v komedijah, kot so Joséphine, Vilaine in Les émotifs anonymes. Zdi se, da vam ta žanr sede.
Rada imam komedijo, ker od gledalcev dobiš takojšen odziv. V Vilaine, ki je do obisti komedija, sem igrala grozno tepko in vem, da je bila gledalcem zelo všeč. V Hipohondru in Joséphine pa občinstvo ne le nasmejemo, temveč obdelamo tudi globlje teme.
Med temi temami je tudi identiteta. Je zdajšnja Alice takšna, kakršna je želela postati Alice iz otroštva?
Dobro vprašanje. Rekla bom, da sem temu vse bliže. Potrebovala sem čas, da si priznam, da si želim uspeti kot umetnica, čeravno sem prepričana, da je ta želja vedno tlela v meni. Morala sem skozi različne zapletene stopnje, a danes lahko rečem, da sem se približala tistemu, kar sem si želela kot otrok.
