Klemen Bunderla in Nuška Drašček posodila glasove likom v Varuhu Lune

V pravljičnem svetu mali in šegavi favn Mun proti svoji volji postane varuh Lune. Njegova naloga je pripeljati noč in čuvati svet sanj. A pri tem sproži vrsto katastrof in varuhu teme priskrbi priložnost, da ukrade Sonce. S pomočjo Sončevega ponosnega varuha Sohoneja in krhke Glim se mali Mun poda na izjemen podvig, ki bo iz njega izklesal legendarnega varuha.

LIKI

O koncu vsakega cikla oba ostarela varuha – kakor to narekuje tisočletni obred – med posebno svečanostjo dolžnosti preneseta na svoja učenca. Arena, v kateri poteka svečanost, stoji natanko na meji, ki ločuje dan in noč, in tako je pol arene obsijane s Soncem, medtem ko na drugo polovico sije Luna.

TEMPELJ LUNE

Varuh Lune iz templja bdi nad sanjami in Luno vleče okoli planeta – na dolgih belih vrveh, spletenih iz svetlikajoče se pajčevine.

TEMPELJ SONCA

Varuh Sonca iz templja vleče sijočo zvezdo okoli planeta. S pomočjo daljšanja in krajšanja verige, na katerega je Sonce pritrjeno, varuh uravnava letne čase in skrbi za pridelek.

MUN (v slovenski sinhronizaciji mu glas posoja Klemen Bunderla)

Mali nabriti lunin favn živi v gozdu, polnem bitij, ki svetijo, in njegovih sorodnikov, ki so »zdravniki« dreves. Ima dolge zadnje noge in moder kožušček. Svoji volji navkljub postane varuh Lune in – kot otrok, ki mu naložijo odgovornost, na katero še ni pripravljen – povzroči nemalo neumnosti in skoraj sklati Luno...

SOHONE (Aleksander Golja)

Pravo nasprotje Muna je: ošaben in predrzen, že vnaprej prepričan, da mu je usojeno postati varuh Sonca. Nič manj ni prepričan, da so nanj nora vsa ženska bitja. A počasi bo spoznal, da se od ostalih lahko veliko nauči: na primer to, da mora z Munom skleniti zavezništvo, da si lahko pribori nazaj Sonce.

GLIM (Nuščka Drašček)

Povsem je iz voska. Njeno življenje ni enostavno: na soncu se stopi, ponoči se spremeni v voščen kip. Njen dom ščiti svetloba, in v njem živi skupaj z očetom, ki ga neprestano skrbi, da bo šla iz hiše. Kot vsa mlada dekleta si tudi zlata Glim želi zgolj eno: doživeti pustolovščino, raziskati svet in zaživeti lastno življenje...

NECROSS (Aleksander Golja) IN NJEGOVA LIZUNA (Mirko Medved, Tina Ogrin)

Ker je hotel obdržati sijočo zvezdo, je bil starodavni varuh Sonca izgnan in obsojen na življenje v votlini iz lave. Pregnan s planeta, kjer se dogaja naša zgodba, izkoristi slabosti novih varuhov Muna in Sohoneja ter si spet prisvoji Sonce. Pri tem mu pomagata vražička Mox in Spleen. Prvi je zloben in togoten; energijo usmerja v ustvarjanje zmede, medtem ko je drugi potrt hudiček, ki skuša biti zloben, a mu to ne uspeva – zaradi česar je naravnost ljubek.

PHOSPHO (Mirko Medved)

Modrec, ki dobro pozna mitologijo sveta naše pripovedi. Svetlikajoči se zmaj svojo svetlobo prenaša na svet, ki je potonil v temo. S svojimi brezzobimi čeljustmi in izrazoslovjem, ki se ga ne bi sramoval niti kak kamionar, ima vse lastnosti pravega morskega volka. A vseeno bo naše junake na njihovem potovanju privedel do Necrossovega brloga.

STARODAVNA VARUHA (Mirko Medved, Aleksander Golja)

Pri svojih 350ih letih se pripravljata, da se umakneta in svoje obveznosti na posebni slovesnosti preneseta na svoja naslednika. Varuh Sonca Xolal je nekoliko bolehen ostareli lepotec z širokim nasmeškom, ki si umišlja, da še vedno ugaja ženskemu spolu in se je bržkone Sonca že do sitega nagledal. Varuh Lune Yule pa je rastlinsko in sijoče bitje – precej nenavadna bilka.

GLIMIN OČE (Peter Urbanc)

Povsem stopljeni stari svečni vosek zaradi svojega stanja ni nič manj ljubeč in zaščitniški – do te mere, da svojo potomko že domala duši, čeravno bi jo rad zgolj obvaroval pred zunanjim svetom.

KRRRACK (Peter Urbanc)

Dolgoletni Xolalov pomočnik je ostarel knjižničar, pravzaprav kup kamenja, ki grozi, da se bo zdaj zdaj sesul. Je moder učenjak in ima neverjeten občutek dolžnosti, pri tem pa zna izraziti svojo rahločutnost in naklonjenost. Imenovanje Sohoneja za varuha Sonca ga navda z grozo, a bo storil vse, da ga vodi pri njegovi novi nalogi.

LEEYOON (Mirko Medved)

Yulov marljivi učenec ima namesto srca kamen. Obvladati ga je mogoče le z disciplino in strogostjo. Ko Mune postane varuh Lune – položaj, po katerem je hlepel Leeyoon – mu Necross vcepi slo po maščevanju. A ko Luna umre in njegovi načrti splavajo po vodi, se Leeyoon zlomi in postane histeričen.

TRI VPRAŠANJA ZA REŽISERJA

• BENOÎT PHILIPPON (režija) se kot scenarist in režiser enako dobro znajde tudi v komedijah, akcijskih in pustolovskih filmih. Njegov scenaristični prvenec je bil Sueurs, nadaljeval je z Lullaby for Pi v angleščini, ki ga je tudi režiral in v katerem igrata Forest Whitaker in Rupert Friend, nato je sodeloval pri več risanih serijah in z Jérômom Fanstenom spisal scenarij za Muna.

Kako se je sploh porodil ta projekt?

Na začetku je bil Mun: Varuh Lune mišljen kot kratkometražni igrani film v slogu filmov Terryja Gilliama. V bistvu sem že ob svojih scenarističnih začetkih razmišljal o zgodbi z likom, ki živi v gozdu in s pomočjo vrvi, ki je hkrati harfa, sklati Luno. Hitro se mi je posvetilo, da je zamisel za kratek film prezapletena. Animacija pa mi je ponudila koš možnosti in razvnela mojo domišljijo.

Od kod vam navdih?

Rad zajemam iz različnih virov. Muna je na primer navdahnil film Edward Škarjeroki, precej poetičen lik, ki je »za na luno«, ki malo govori in ki v svetu, v katerem je pristal in katerega pravil ne pozna, zbuja sočutje. Črpal sem tudi iz Spidermana in iz najstniške plati podobnih neprostovoljnih junakov, ki odkrijejo svoje sposobnosti. Pri Sohoneju pa sem imel za zgled astronavta Buzza iz Sveta igrač in Hana Sola iz Vojne zvezd.

Pa zlobni liki?

Vprašal sem se, kako predstaviti zlo, in zamislil sem si, da bi to storil z lavo. Očaran sem nad podvodnimi vulkanskimi izbruhi in nad lavo, ki se po izbruhu strdi. Tako je Necross vulkan, ki izbruhne, kadar se zjezi, in povsem očitno spominja na Dartha Vaderja. Tudi njegova služabnika Mox in Spleen sta majhna vulkana.

• ALEXANDRE HEBOYAN (režija) je kot animator in režiser s svojim prvim kratkim filmom La Migration Bigoudenn osvojil več nagrad. Kot animator je debitiral pri celovečerni risanki Azur et Asmar Michela Ocelota. Nanj so hitro postali pozorni pri studiu DreamWorks, za katerega je delal na risankah Kung Fu Panda in Monstres Vs Aliens.

Kako vas je Benoît Philippon pritegnil k projektu?

Všeč mi je bil njegov izviren pogled na zgodbo; ustreza mi, kako je namešal poezijo, pustolovščino in humor. Že od začetka je bilo v scenariju precej biserčkov, ki so ostali tudi v filmu. Tako je bil na primer Mun zastavljen do potankosti: spominjam se, da ga je Benoît že v prvi inačici scenarija opisal kot »lik z ogromnimi ušesi in modrim kožuhom, ki spominja na srnjačka.«

Kako sta določila vizualni stil različnih svetov v filmu?

Poigravala sva se z nasprotji med svetom dneva in svetom noči. Prvi je predstavljen kot civilizirana vas s prebivalci, ki jih popade strah, ko sonce izgine. V svetu noči pa najdemo pripadnike plemena, ki žive s planeti. Da jih je zlahka razlikovati, sva jim določila močne barvne kode. Ne pozabimo na pekel, ki je v osrčju planeta: Necrossov brlog sije v rdečih in oranžnih odtenkih, uokvirjenih z geometričnimi potezami, ki so pravo nasprotje gozda – ti so polni oblin in mehkobe. Tempelj Lune je okrogel, zaobljen, kot nekakšen zapredek, medtem ko tempelj Sonca v misli prikliče podobo Soncu podobne razsvetljene katedrale.

Čeprav gre za pravljico, je film precej humoren.

Da smo lahko v film pletla humor, sva morala umetnikom pustiti določeno mero svobode, da so se lahko izrazili, pri tem pa jim dati točno določen okvir; komične vložke sem celo spodbujal. Grafični oblikovalci in animatorji so pri oblikovanju likov hitro vpletli humor in jim vdahnili svojo rahločutnost. Tako je starodavni varuh Sonca Xolal nekakšna izsušena češplja - zgrbančen in tresoč se. Takoj ko si ustvariš podobo šepajočega in komaj še hodečega lika, je jasno, da komedija ni daleč. Drobni pajki, ki pletejo harfo z Lune, so že zaradi svojega števila in izraza komični liki. Poigravamo se tudi s soočenjem nasprotij, da razrešimo absurdne – in s tem smešne – zaplete. Hudička – pokvarjeni Mox in potrti Spleen – sta komičen par, Sohone in Mun pa sta si pravo nasprotje, kar prav tako ustvari komične momente.

Režija: Benoît Philippon in Alexandre Heboyan

Scenarij: Benoît Philippon in Jérôme Fansten

Glasove v slovenščini so posodili Klemen Bunderla (Mun), Nuška Drašček (Glim), Aleksander Golja, Mirko Medved in drugi

Žanr: animirani film

Dolžina: 85 minut

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ