V Anton Podbevšek Teatru se bosta 20. februarja kot del južnokorejskega triptiha predstavila koreografinja Kim Bora s predstavama z naslovom Dolg pogovor s seboj in Hvala ter koreograf Moo Kim z Dekonstrukcijo; 1.4..
Koreografinja Kim Bora predstavlja ...
Dolg pogovor s seboj (A Long Talk To Oneself)
Dolg pogovor s seboj je delo, ki ga je južnokorejska plesalka in koreografinja Kim Bora ustvarila s filmskim režiserjem Joo Jae-Hyungom.
V solu, ki vključuje posnetke in besedilo, Kim Bora občinstvo popelje na popotovanje skozi svoje spomine. Predstavo dokončata na odru ter zgodbo in svoja čustva ob tem izražata skozi različne elemente: kamero, ples in (po)govor. Gre za raziskavo o tem, kako je gib mogoče transformirati v različne čutne modele, od vizualnega do drugih izrazov.
Kim Bora stoji na odru popolnoma sama, vendar v dialogu: pogovarja se s samo seboj na video posnetku, ki je projiciran na odru. Koreografinja in plesalka v tem soočenju s samo seboj prek odlomkov iz svojih preteklih del razkrije izjemno ganljivo nežnost in ranljivost. Mehki gibi prehajajo v fragmentirane geste in se končajo v popolni zamrznjenosti giba. Začutimo, da se je avtorica podala globoko v svojo preteklost in globine svoje duševnosti, ter da jo je konfrontacija s samo seboj globoko šokirala.
Vstopi moški in dolgo časa namešča mikrofon. Ko delo zaključi, se zatemni preden vstopi ženska. Kratki lasje, bele spodnje hlačke, transparentna plastika okoli telesa osvetljena z žarometi postavljenimi na tleh in začne plesati. Oglasi se zvok, glas začne nekaj pripovedovati, uganemo, da je to zgodba, neka zgodovina.
V tem fantomskemu in zelo filmskem vzdušju (delo je plod sodelovanja med koreografinjo in plesalko Kim Bora in producentom Joo Jae-Hyungom), Dolg pogovor s seboj, prikazuje naporne igre med realnostjo in iluzijo. Včasih deluje, da se plesalka giblje kot lutka, kot insekt, ki se je ujel v past pod ognjem žarometov, potem preide v sliko same sebe, ki je rahlo drugačna (oblečena je, lasje so daljši, ima monolog o velikih načrtih), ki se projicira na platno na dnu scene in tako skoraj v celoti izgine v senci. Pred nami sta telo in duh sočasno nekaj, kar je stisnjeno in kar se igra v prostoru zreduciranem iz visoke planote, ki kliče nekaj oddaljenega; tisto iz preteklosti, kot pripoveduje zgodba, tisto iz domišljije, ki so ga priklicale različne oblike prisotnosti in besedila, tisto iz intimnosti, ki jo deli, ponuja in je čudno tuja, skrivnostno ohranjena v tem zastrtem prostoru. Dolg pogovor s seboj je torej sestavljen iz različnih plasti, ki tvorijo frakcionirano identiteto. Kim Bora pokaže bitje z multiplimi stranmi, ki naseljujejo samoto njene podobe, prikazni iz spominov, tok besed, kar iz telesa naredi predmet med drugimi predmeti, model, ki ga gre človek najprej poiskati in ga nato prenese na isti kraj kot podstavek mikrofona. V azijski kulturi imajo namreč neživi predmeti dušo in tako se nadaljuje ta dolg pogovor s seboj kot neprekinjen dialog z dvojniki, način s katerim ukroti samoto, ki nežno odmeva preko planote.
Hvala (Thank You)
Priklon je del azijskega pozdrava. Gesta je tisočkrat ponovljena, s ponavljanjem pa izgine njena človeška intenca. Oseba, ki jo pozdravimo, zato počasi več ne ve, ali gre za kulturni ali avtomatični odziv. Predstava skuša izraziti nek kulturni običaj, ki v telesnem gibu izraža sarkazem. Tisoče pomenov skozi stik telesa s telesom, telesa s predmetom ... Predstava skuša analizirati kulturni izraz hvaležnosti.
Koreograf Moo Kim predstavlja ...
Dekonstrukcija; 1.4. (Deconstruction; f 1.4.)
Predstava je nastala na podlagi avtorjeve ugotovitve, da velik del interakcij z drugimi ljudmi, celo tistimi, ki živijo v isti soseski, poteka elektronsko in preko mobilnih aplikacij, in njegove odločitve, da je nujno poiskati »resničen način« medsebojnega povezovanja. Ta avtorjeva potreba pa ni izhajala iz intelektualnega razumevanja tega, kar je pogrešal, temveč iz močnega telesnega hrepenenja. Predstava Dekonstrukcija; f 1,4 je njegov poizkus povezovanja.
Tam, od koder sam prihajam, kot ljubezen poimenujemo trenutek, ko ločnica med notranjim in zunanjim svetom, med teboj in menoj, med to skodelico, tem stolom in to mizo, izgine; to je trenutek celovitosti.
Južnokorejski koreograf Moo Kim se smatra za plesnega samouka, čeprav se je več let tudi plesno izobraževal. Svoje vplive črpa v svojih številnih duhovnih in šamanističnih izkušnjah, ki jih je doživel v otroštvu. V svojih delih ponovno odkriva in ozavešča telo ter njegovo povezavo s telesi v svoji okolici. Kot plesalec je v preteklosti sodeloval z različnimi ustvarjalci v ZDA in Evropi . Prejel je prvo nagrado tako za ples kot koreografijo na 15. festivalu samostojnih plesnih del v Stuttgartu s predstavo Grief Point, ki jo je v New Yorku ustvaril v soavtorstvu s Sidro Bell.
Vsako sekundo hkrati pošiljamo in prejemamo milijarde besed, nešteto pogovorov hkrati poteka na Facebooku in Twitterju, po elektronski pošti ... Tisoče načinov za povezovanje med ljudmi, ki se vsak dan le še množijo. Razdalja med dvema telesoma naj danes ne bi več pomenila ovire pri medsebojnem povezovanju.
Toda ali smo res bolj povezani? Kaj bolj kot takrat, ko je za kratek pogovor bilo potrebnega pol dneva hoda? Predstava je nastala na podlagi avtorjeve ugotovitve, da velik del interakcij z drugimi ljudmi, celo tistimi, ki živijo v isti soseski, poteka elektronsko in preko mobilnih aplikacij, in njegove odločitve, da je nujno poiskati »resničen način« medsebojnega povezovanja. Ta avtorjeva potreba pa ni izhajala iz intelektualnega razumevanja tega, kar je pogrešal, temveč iz močnega telesnega hrepenenja. Predstava je njegov poizkus povezovanja.
