Življenje po smrti je resnično, trdi Theresa Cheung!

Knjiga Življenje po smrti je resnično skozi pričevanja mnogih skuša odgovoriti na prav tista pomembna vprašanja, ki si jih na neki točki življenja zastavljamo prav vsi - in to ne glede na to, ali smo verni oziroma duhovni ali ne.

• Kaj se zgodi, ko umremo? Bomo še kdaj videli svoje preminule bližnje in drage? In, ali obstaja posmrtno življenje?

Therese Cheung svoje bralce prek resnčnih izpovedi tistih, ki so se tako ali drugače srečali s posmrtnim, opogumlja k zavedanju, da sredi zmede, negotovosti in smrti vendarle obstajajo odgovori in upanje, kar bi lahko uvideli že zdaj, če bi znali poiskati znake duhovne komunikacije iz onostranstva, ki je v naših življenjih vseskozi prisotna.

Veliko jih že verjame!

Vera v posmrtno je v nasprotju z občim mnenjem veliko bolj razširjena med ljudmi, kot običajno verjamemo.

Raziskave iz ZDA tako med drugim kažejo, da celo večina zdravnikov verjame, da življenje po smrti obstaja, prav tako pa tudi pravijo, da njihova duhovna prepričanja, vplivajo na njihovo izvajanje zdravniške prakse. V raziskavi je sodelovalo več kot 1000 zdravnikov, od katerih jih je 75% navedlo, da verjamejo v nebesa, 59% pa, da verjamejo v neko obliko posmrtnega življenja.

Še več. Neka študija je v nasprotju s splošnim javnim mnenjem pokazala tudi, da bolj kot je oseba izobražena in inteligentna, toliko verjetneje naj bi bilo, da bo verjela v posmrtno življenje.

Nekaj pričevanj iz knjige

V nadaljevanju smo zbrali le nekaj zanimivejših pričevanj iz knjige Življenje po smrti je resnično ...

• »Zdravniki niso mogli verjeti, da sem preživel. Po tednu dni sem se spet počutil povsem normalno, povsem neobremenjeno, pa vendar drugače kot kdajkoli prej. Nazaj so začeli pronicati spomini s potovanja, ki sem ga doživel med komo. V nobenem človeškem bitju, na katerega sem naletel, nisem več videl ničesar slabega. Imel sem se za ponovno rojeno človeško bitje in bil sem vesel, da obstajam. Po tem, kar sem videl, bi bil vesel tudi kot atom v tem univerzumu. Vem, da veliko mojih besed ni slišati logično ali razumno, toda videl sem, da so logika in razum, vključno s časom, ločevanjem in razlikami med ljudmi, iluzija. Niso resnični. Vem, da moja izkušnja ni bila halucinacija ali sanje. Bilo je resnično. Vem, da je ljubezen edina stvar, ki je pomembna in popolnoma resnična. Popolna, odprta in neverjetno izpolnjujoča ljubezen. Ljubezen daje. To je edina stvar, ki je pomembna. Vse drugo je odveč.« - Benjamin

• »Tik preden je babica umrla, mi je povedala, da je dedek z njo. Rekla je, da ga lahko vidi hiteti gor in dol po sobi, tako kot je to počel, ko je bil še živ. Povedala mi je, da ji je rekel, da nebesa čakajo nanjo in da bo še veliko videla in doživela. Pred tem je bila tesnobna in čemerna, toda potem se je umirila in njena smrt je bila zelo mila.« - Samantha

• »Naslednji mesec bo šest let od smrti mojega prijatelja Marcusa. Umrl je tri leta po nesreči. Zadnje čase kar naprej vonjam cigarete, vendar nihče v naši hiši ne kadi. V njej živiva le jaz in hčerka, toda ona nikoli ne vonja tega vonja. Samo jaz ga. Medtem ko vam pišem, ga je ravnokar spet prineslo. To me sicer ne skrbi ali straši, ker mislim, da bi to lahko bil moj prijatelj Marcus, ki preverja, ali sem v redu, in me tako pozdravlja. Junija bi dopolnil štirideset let.« - Emma

• »Na dan pogreba moje ljubljene mame je bilo vroče in lepo, potem pa je začelo deževati. Kot solze iz nebes. Pozneje smo se vsi dobili v bratovi hiši, pred hišo pa sva z mojim dekletom naletela na prelepega metulja. Bil je rjav, s prelepim rdečim telesom. Metulj je bil tako udomačen, da je celo sedel na dlan mojega dekleta in nato še na mojo. Sploh se ni bal in ni bilo videti, da bi rad odletel stran. Bi lahko bil znak moje mame?« - Humbert

• »Zelo zaspana sem pomivala posodo, ker zaradi osemnajstmesečne hčerke vso noč nisem spala. Tarkat sem zelo jasno zaslišala mamin glas. Poklicala me je po imenu in mi rekla, naj grem preverit 'malo'. Mama je tako vedno klicala sestrine otroke, vendar na žalost ni nikoli videla ali držala v naročju moje Tegan, ker je umrla dve leti pred njenim rojstvom. Pomislila sem, da si domišljam, zato sem pomivala še naprej. Toda potem sem spet zelo jasno zaslišala mamo, ki mi je naročila, naj grem v zgornje nadstropje in preverim, kako je Tegan. Tokrat sem se prestrašila in stekla v spodnje nadstropje, da bi preverila, če je kdo tam. Potem sem vendarle odšla v zgornje nadstropje. Tako vesela sem, da sem šla, kajti pozabila sem potegniti varnostno ograjo na Teganini poseljici navzgor.« - Sasha

Za več branja na dano temo pa priporočamo Življenje po smrti je resnično - Theresa Cheung

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord