Zen učitelj Dušan Osojnik: "Svet je mogoče spreminjati le s spreminjanjem sebe."

Zen učitelj Dušan Osojnik: "Svet je mogoče spreminjati le s spreminjanjem sebe." (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
1. 3. 2017

Bilo je, kot bi se moj jaz razkrojil ob njegovem melodičnem glasu, ki je premišljeno nizal besede in včasih obmolknil za nekaj trenutkov.

Dušan Osojnik me je najprej povabil, naj sedem na zafu, značilno meditacijsko blazino. Ko sva se začela pogovarjati, sem iz trenutka v trenutek postajala bolj prevzeta od miru in nekakšne polne navzočnosti.

Srečno otroštvo in prva literarna ljubezen

Vse bolj verjame v utvaro tega življenja in to raziskuje, zato je prepričan, da je rojeno samo telo, bit pa nikdar niti rojena niti umrljiva. No, njegovo telo se je rodilo pred več kot 50 leti v Mariboru. »Imel sem srečno otroštvo, še vedno se spominjam prisrčnih otroških iger v kraju, ki je dihal ob gozdu, med drugim tudi skakanja v kupe listja, kar je povzročalo sive lase kmetom, ki so ga zbrali zato, da bi napravili steljo.« Ko se je v petem razredu osnovne šole pri predmetu zgodovina začel seznanjati z grško filozofijo, je spoznal, da mu ta veda pomaga pri razumevanju vprašanj, ki so ga zanimala – kdo sem in kam grem, ko se rodim, kaj je življenje in podobno. V teh osnovnošolskih letih mu je bil v poseben navdih nemški pisatelj Karl Friedrich May s svojimi popisi dogajanj na Bliž­njem vzhodu in v Južni Ameriki. »Na različne načine je spodbujal moja razmišljanja o človeku in njegovih notranjih bojih.«

Kar je bil May zanj v osnovni šoli, je bil nemški filozof Arthur Schopenhauer, čeprav ga, kakor pravi, najbrž ni povsem razumel, v srednji ekonomski šoli, po kateri se je vpisal na Pedagoško akademijo v Mariboru.

Čas popotništva in dveh pomembnih odlikovanj

Po diplomi je leto dni delal kot učitelj geografije na mariborski trgovski šoli, nato pa si zaželel študija sociologije na takratni ljubljanski Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. »Ker sem veliko potoval, tako po zahodni in vzhodni Evropi, Bližnjem vzhodu in Afriki, sem neposredno izkušal, da svet ni tak, kot ga je izrisoval študijski program. Skratka, v svoj notranji svet nekako nisem mogel sprejeti predmetnika oziroma celotnega duha študija.« Kmalu je začel delati kot prostovoljec v vzgojnem zavodu Logatec, ki je takrat odpiral prvo stanovanjsko skupnost v Ljubljani, kot vzgojitelj pa je dobrih deset let delal v Vzgojnem zavodu Logatec.

Odlikovano delo

Je prejemnik odlikovanja srebrnega reda nekdanjega predsednika Republike Slovenije Danila Türka in prejemnik odlikovanja Združenih narodov. Obe priznanji se nanašata na deset let trajajočo službo, ki je bila povezana z ukvarjanjem z ljudmi z roba družbe. Del te službe je opravljal tudi v okviru mirovne misije Združenih narodov.

Prvi stik z duhovnostjo

Njegova prva konkretna mistična izkustva segajo v obdobja začetka študija, ko je odhajal v samostan Pleterje, kjer je v samoti odkrival razsežnosti tišine in mistiko pleterskega meniškega reda. »Tam sem se spoprijateljil s patrom Wolfgangom, najbrž enim zadnjih pleterskih mistikov, s svetim možem, ki je še v času svojega življenja presegel zunanjo formo religije in se  preselil v obličje božjega. Hrepenenje po presežnem pa je bilo tako močno, da sem sklenil, da za leto dni odpotujem v Indijo z namenom, da najdem avtentičnega učitelja, pravega jogija.« Pater Wolfgang ga ni poskušal odvračati od Indije, nasprotno, dejal je: »O, Indija, Dušan, zelo lepo, zagotovo vas Bog kliče tja, le pojdite.« Res je učitelja zase našel v Šivananda ašramu v Uttarkashiju, kraju v himalajskem podgorju.

Srečanje z zenom

Z zenom, s potjo iskanja prebujenja, se je prvič srečal na Poljskem leta 1992. »V zenov­ski center v Varšavo je pripotoval zenovski mojster korejske tradicije Kwan Um, zato sem se udeležil enotedenskega meditacijskega odmika. Pozneje sem to prakso nadaljeval doma in se občasno udeleževal intenzivnih meditacijskih odmikov v Evropi pa seveda tudi v samostanu Tassajara, največjem zenovskem samostanu zunaj Azije, ki je del Zen centra San Francisco. Na intenzivnem meditacijskem odmiku sem ostal mesec dni, zaradi delovnih obveznosti dlje nisem mogel.« Na vprašanje, kaj je zen, odgovarja, da je vprašanje zelo preprosto, odgovor pa vse prej kot to. »Obstaja veliko razlag in najbrž držijo vse ali pa tudi nobena,« je zavestno protisloven učitelj bompu zena, vadbe, ki jo izvajajo tisti, ki želijo izboljšati svoje telesno in duševno zdravje. »Sam duh zena pa na splošno pomeni odnos do samega sebe in do sveta, ki človeka obdaja.« Pri srcu mu je zgodba, ki ravno tako odgovarja na vprašanje, kaj je zen. »Govori o Budi, ki je proti koncu svojega življenja, vsak večer ga je poslušalo na ducate sledilcev, imel javno učenje, pri katerem pa ni govoril, kakor običajno, ampak je vzel v roke cvet in ga podržal pred sabo. Navzoči so bili sprva zbegani, nato pa je eden izmed njegovih učencev, Mahakašjapa, vstal in se poklonil. Buda je zatem spregovoril: »Vse, kar sem vam v teh letih hotel povedati, sem povedal, in kar je bilo mogoče izraziti, sem izrazil. Bistvo svojega učenja, ki pa ga ni moč izraziti z besedami ali razumeti z umom, pa sem ravnokar predal Mahakašjapi.«

Bivanja v sedanjosti ni lahko doseči

Na vprašanje, kako najlaže vstopimo v sedanji trenutek, eno izmed bistev zena, se Dušan blago nasmehne in po krajšem premoru pove: »Tudi okoli tega je veliko mistike. V tukaj in sedaj ni mogoče vstopiti ali o njem govoriti. Človek je v tukaj in sedaj le tedaj, kadar ga ni – ko ni nikogar, ki opazuje, nikogar, ki gleda. Biti tukaj in sedaj pomeni zgolj odsotnost vsega, kar predstavlja običajnega mene z vsemi mnen­ji, s prepričanji, strahovi ... Povsod razlagajo, da pomeni biti tukaj in sedaj maksimalno pozoren na to, kako, na primer, lupimo krompir, pomivamo posodo ali poslušamo sogovornika. Pri tem gre le za osredotočenost, zbranost, ki ima nedvomno številne pozitivne učinke na osebnost, ne moremo pa govoriti o »tukaj in zdaj«. Izkušnje bivanja v sedanjosti ni mogoče opisati, saj »tam« ni (bilo) nikogar.

V okviru zavoda Vitazen, ki deluje že 12 let, poleg delavnic, zen meditacije in osebnih svetovanj izvaja tudi terapijo z gongi, ki je neke vrste telesna masaža z zvoki in s harmonijami velikega gonga. V tem okviru pa v Ljubljani deluje tudi Zen center Srce tišine, kjer je zen praksa na voljo vsem. Tistim, ki pri njem iščejo osebno pomoč, pomaga in svetuje holistično, tudi z osnovami realitetne terapije oziroma teorije izbire.

Ljubiti sebe in ne spreminjati sveta

Najlepša človeška lastnost je zanj sposobnost človeka, da je ljubeč do sebe, najgrša pa, da človek ne more in ne zna biti ljubeč do sebe, ker če je takšen, ne more zares ljubiti tudi drugih. »Ko pa se sprejmemo,« pravi Dušan, »pridejo na plan tudi naše morebitne nerodnosti, da, nerodnosti, izraz slabosti mi ni blizu. In če jih ljubeče sprejmemo, pomeni, da se zoper njih ne borimo. Tako bodo odšle od nas veliko lažje, kakor pa, če bi se z njimi bojevali in jih poskušali preganjati.« Njegov dan dela dovršen, da gre z mirom v srcu spat in tako razpoložen tudi vstane. V svetu ne bi spreminjal nič posebnega, saj ga je mogoče spreminjati le tako, da spreminja sebe. »To je sicer večkrat slišana fraza, vendar verjamem, da bo, ko bom odpravil vse nerodnosti mene samega, tudi svet popravljen.«

V prihodnosti se vidi v nenehnem raziskovanju in osvobajanju, a ne zanikanju tega, kar predstavlja osebnost.  Ima več najljubših knjig, to so predvsem takšne s področja raziskovanja človekovega sebstva. Njegova najljubša filma sta delo japonskega filmskega režiserja Akire Kurosave Dersu Uzala ter film nemške režiserke Doris Dörrie Razsvetljenje zajamčeno. Blizu mu je angažirana poetična glasba sedemdesetih in osemdesetih let, če bi moral koga poudariti, je potem to Leonard Cohen, tudi zenovski menih. Na vprašanje, ali se je mogoče nenadno razsvetliti, sobesednik, ki o sebi pravi, da ni nikakršen mojster in da ima njegov značaj še veliko 'nerodnosti', odgovarja, da je vse stvar naše izbire.

»Vse je takšno, kot je, in če zmoremo sprejeti to takšnost, smo že na dobri poti. Tudi z razsvetljenjem se um lahko poigrava, saj si vedno želi tistega, česar še ne pozna. Vedno znova nekaj novega.« Avtor knjige Imoko zen, biti pri miru in prisluhniti je prepričan, da je v življenju dobro in modro biti unikaten, izviren in spontan. Ne zato, da bi bil drugačen od večine, kakor je to danes običajno, ampak da bi uresničil sebe. Omenja tudi, da je za zenovsko tradicijo značilno učenje preko različnih ugank ali koanov, ki človeka peljejo onkraj uma, v tisti zven bistva življenja, ki govori s tišino.

Meditacijska vaja in koan za naše bralke, ki ju predlaga Dušan Osojnik

Udobno se namestimo, roke položimo na stegna ter dvakrat ali trikrat globoko vdihnemo in izdihnemo. Nato dihamo povsem običajno, a se poskušamo predati opazovanju zraka, kako vstopa in izstopa skozi nosnice. Pomembno je, da imamo pri vaji zaprta usta, jezik pa položimo ob nebo. Vztrajamo, dokler nam je udobno. Ta preprosta, univerzalna vaja nam pomaga opazovati nekaj, kar je naravno, je del nas in je drugačna od denimo opazovanja nečesa zunaj nas, plamena sveče, slike, cvetlice. V tem procesu se hitro začnejo pojavljati misli, čustva ali telesni občutki. Pomembno je, da se do njih ne opredeljujemo, jih ne preganjamo, ne presojamo, ampak preprosto pustimo, da so. Ko na primer nepristransko zremo v svojo jezo, se kaj kmalu zgodi, da jeza nekako izzveni. Ko vzpostavimo odnos sprejemanja vsega, da je takšno, kakršno je, se vedno jasneje zrcali to, kar v resnici smo in včasih je to nekaj drugega, kar o sebi mislimo, da smo. A potrebna je vztrajnost, vsak dan, najbolje zjutraj, tudi pet minut je lahko dovolj. Učinki bodo takojšnji, po nekaj tednih pa tudi trajnejši. Našim bralkam pa ponuja v razmislek koan: Kakšne barve je danes veter?

Saša Bešter

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri