Njene oči so svetle in globoke, nenavadno mehak glas mešanica otroške prisrčnosti in pristne ženstvenosti. Z obojim nas vrača v prvinski psihični kraj, v katerem smo lahko to, kar smo.

ja6_58_kalisnik-nv-1
ja6_58_kalisnik-nv-2
ja6_58_kalisnik-nv-3

Rodila se je kot Varja Prinčič maja leta 1959 v Ljubljani. Otroška leta je preživela v Kopru, ker je bil njen oče zaposlen v tamkajšnji Luki.

»Po duši sem še vedno Primorka, čeprav živim v Ljubljani,« pravi. O svojem otroštvu meni, da je bilo na neki način popolno, saj ji na zunaj ni ničesar manjkalo, tako kot večina ljudi pa je od svojih staršev prejela negativne miselne vzorce, od katerih se osvobaja že skoraj 30 let. »Oče sicer ni več živ, vendar je pri procesu vzgoje projiciral neka pravila, jaz kot umetniška dušica pa nisem bila kompatibilna z njegovim načinom, saj sem od nekdaj hotela biti bolj svobodna, a mi na začetku to ni najbolje uspevalo,« je povedala. Želel jo je namreč usmeriti na njegovo pot, misleč, da je to zanjo najboljše, zato je Varja začela študirati pravo, vendar je v tretjem letniku, ravno pred peterčkom, študij opustila. »Opazila sem, da so moji sošolci že prenašali usvojeno znanje, jaz pa sem se učila še enkrat več kot oni, vendar naslednji dan že vse pozabila.«

Tedaj si je dejala, da pravnica ne more biti, predvsem zato, ker ima disleksijo.

Sto in ena ovira

Naključje pa je hotelo, da je oče, ki je po zaposlitvi na Primorskem začel delati v Milanu, bil je zaposlen pri tamkajšnjem predstavništvu Ljubljanske banke, od svoje beograjske kolegice dobil veliko knjig s področja osebnostnega razvoja in duhovne rasti, ki so bile prevedene v srbščino.

»Seveda jih je podaril meni, njega ta tematika ni zanimala,« se nasmehne sobesednica in dodaja, da je bila, ko je začela brati takšno literaturo, denimo o moči vizualizacije in pozitivnem razmišljanju, stara približno 29 let. Prvo službo je nastopila leta 1984 v Cankarjevem domu, kjer je delala kot kongresna organizatorka. »To je bilo pet let dolgo, zelo zanimivo obdobje.«

Nato je odprla butik z moško modno kolekcijo, vsa oblačila je kreirala in šivala sama. Sogovornica pove, da jo je šivanje reševalo pred čustvenimi stiskami že v času študija, te so nastale predvsem v odnosu z očetom, ki ji ni dovolil slediti sebi, in zaradi miselnosti, da je, preprosto rečeno, neumna, ker ni vedela, da je dislektična. Potem je spoznala svojega bodočega moža in rodili sta se jima dve hčerki Urša in Špela.

»Otroka sta bila huda preizkušnja, saj sem, ko sem bila noseča z Urško, zbolela za hudo nosečniško boleznijo, preeklampsijo. Zdravniki so dejali, da je otrok mrtev, ko pa so naredili carski rez in začeli 900 gramov težko Urško oživljati, se je ta odzvala. Potem so rekli, da ne vedo, ali bo obstala,« se spominja Kališnikova, ki je po petih letih pustila svojo obrt kreatorke in šivilje moških modnih oblačil in se za štiri ure zaposlila pri neki zasebni zdravstveni organizaciji kot tajnica.

»Preostali čas sem namenila svoji hčerki, ki so ji v vrtcu, ko je bila stara štiri leta, rekli, da bo morala v posebno šolo. Pa je bilo spet vse drugače, saj je devetletko zaključila z odliko, se vpisala na Poljansko gimnazijo, ker pa ji ni uspelo priti na medicinsko fakulteto, se je odločila za pravo, vendar je zaradi disleksije presedlala na pedagoško, kjer študira še danes. Devet let starejša hči Špela pa je bila astmatik, v bolnišnico je morala na redne mesečne preglede, petkrat ali šestkrat umirala, tako da jaz res ne vem, kaj je to zdrav otrok. Spominjam se, da je takratni mož bežal iz te situacije v šport, jaz pa v depresijo.«

Pomen duhovne rasti

Duhovna rast, ki se nezgodi v zgolj nekaj mesecih, jo je torej pritegnila predvsem zato, da bi z njo pomagala svojima dvema hčerama. Tako je prišla do duhovnega učitelja, ki je začel poučevati v Sloveniji po metodi dr. Barbare Ann Brennan, metodi, ki temelji na zdravljenju z rokami.

»Srečanja sem obiskovala skoraj devet let, kar me je začelo dvigovati in spreminjati.«

Preizkušati je začela še druge tehnike in brati različne knjige, nikdar pa se ni videla v vlogi predavateljice ali pisateljice, saj je pisati začela šele pri 43 letih, ker prej pač ni vedela že omenjenega o svoji bolezni. Začetki so bili vse prej kot lahki, dobro se spominja, kako je oddala prvi članek, ko pa ga je dobila nazaj, je bilo v njem več rdeče kot črne barve.

»Vsebina je vrhunska, a pisanje grozno,« Varja povzema mnenje neke urednice. Dogajalo se ji je, da zapisov določenega avtorja ni razumela, zato je tekst prepisala na svoj način. Zapiske je poslala nekaterim uredništvom. Revije so začele objavljati, sprva Moj malček, včasih tudi Astro Novice, za četrtkovo prilogo Dela Polet četrtkove priloge Dela Polet je dobila naročilo za pet, šest člankov vnaprej, nato za mesec dni prispevkov vnaprej ...

Sodelovanje je steklo in za Polet je Varja Kališnik pisala celih osem let. Med pisanjem za revijo je decembra leta 2004 odprla podjetje Skrivnosti, v kateri ponuja različne usluge. Skrivnosti pa je tudi založba in Varja je v njej izdala že svoji knjigi: Mala indigo čarovnica in Škrlat, medtem ko je bila Svetlo modra, ki je leta 2006 izšla pri založbi Mladinska knjiga, prodana v približno 12.000 izvodih, Bela v ljubezni, ki je izšla pri isti založbi, pa v 2.000. Pred tem je Kališnikova postala tudi licencirana učiteljica Oshojevih meditacijskih tehnik, tretja v Sloveniji, saj je večkrat potovala v Indijo. Varja: »V Oshojevem ašramu v indijski Pooni 'poučujejo' ljudje, ki so stari 70 ali več let, videti pa so 40 let mlajši.«

Pa to ni bil edini ašram, ki ga je obiskala v Indiji, bila je tudi v Puttaparthiju pri ravno tako preminulem Sathyji Sai Babi. »Ko sem bila prvič tam cele tri tedne, sem čutila, da se mi je odprlo srce, samo jokala sem. Po prihodu domov pa je ta občutek izginil. Zato sem šla iz Puttaparthija naravnost v Poono, tam pa je bilo kričanje in skakanje, čas za transformacijo denimo jeze.« In kaj je dala Slovenkam? »Rada bi jim dala ženstvenost,« izpostavlja.

Slovenci, kazanje čustev ni slabost

»Užaljene so, ko to slišijo, ampak tako je. Vsak človek ima namreč žensko in moško energijo, prva se izraža predvsem v sprejemanju in sprejemajo se Slovenke zagotovo bolj malo, raje se kritizirajo, sestrstva tu ni,« prepričano razlaga Kališnikova, ki je, kot pravi sama, pravo izkušnjo sestrstva doživela v Indiji in v južnoameriškem Caracasu, kjer je živela dve leti, oče je bil namreč tam direktor predstavništva Ljubljanske banke, vendar se je za tedaj 19-letno hčerko zbal, da se bo zaljubila in ostala, zato jo je poslal domov. Spominja se, da špansko ni znala, vendar se je odlično ujela z dekleti, s katerimi se je družila. »Med nami ni bilo nobene zavisti,« zatrdi. O Slovencih pravi, da niso umirjeni ljudje, med njimi ne vlada zaupanje, ampak strah. »Slovenca je težko dobiti na delavnico, ker je bil vzgojen, da če kaže čustva, ni ranljiv, ampak zguba.« Naučeni smo, da moramo zdržati, biti močni in potrpeti. Da moramo biti vedno tu za druge, in ne zase, zato se razdajamo. V resnici pa se prava ljubezen do sebe začne s pristno skrbjo zase.«

Najlepša človeška lastnost zanjo je veselje, radost, sposobnost, da sprejmeš človeka v svoj krog, najslabša pa opravljanje, ker se pri tem preveč osredinjamo na negativno. Zato če komu kaj zameri, rada sede pred prazen list papirja in si reče: »No, zdaj pa poglejmo, katere pozitivne lastnosti premore ta oseba?« Njeno življenje dela polno in odgovorno njeno delo ter odnos s hčerama in z vnukinjo. Njena najljubša knjiga je vedno zadnja, ki jo bere, trenutno je to delo Leonarda Jacobsona Journey into now. Največji izziv ji je, kako živeti zavestno življenje, zato že 15 let hodi po svetu in se uči različnih modalitet, kako delati z ljudmi, saj ni tako enostavno pripeljati človeka do svojih globin. Njen pristop je, kot pravi sama, učenje, kako živeti boljše, ne le boljše, odlično, zato izbira metode, ki nam pomagajo pri čustvenem sproščanju. Srečna je, če prenaša izročilo nekaterih duhovnih učiteljev, in to ji po letih potrebnih priprav, ključnih uvidov in ponotranjeni etiki tudi uspeva.

Tri vaje, ki jih priporoča Varja Kališnik

  • 1. Če čutite žalost, zaplešite ali pojdite pod prho in videli boste, kako se bo žalost sprala z vašega telesa. Ko se prhate, si predstavljajte, da voda spere z vas vse negativnosti. Če čutite jezo, globoko vdihujte in izdihujte dve minuti, potem preverite, kaj se je zgodilo z jezo.
  • 2. Vsako jutro, ko se zbudite, ponavljajte pozitivne misli, afirmacije. Ponavljajte jih, ko se prhate ali med dnevnimi opravili. Denimo: »Rada se imam, sprejemam se, ljubim življenje, odpiram srce.« Ali: »Rastem in združujem se v ljubezni.« Večkrat na dan se vprašajte, kdo hočete biti. Če bi lahko imeli vse, kaj bi izbrali?
  • 3. Postanite ljubeči do ljudi, prijateljev, celo do tujcev, kamenja in dreves. Sedite na skalo, dotaknite se je tako, kot bi se dotaknili svoje ljubljene osebe, in takoj boste občutili odgovor. Ljubeče žvečite hrano. Ko boste začutili, da je vse božansko, bo žeja po ljubezni izginila.

Besedilo: Saša Bešter // Fotografije: Nino Verdnik

11. februar 2017 Astro foto: Nino Verdnik
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Jana

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 21,99 €

REDNA CENA: 25,87 €

NAROČITE ZDAJ

Lady

3-mesečna naročnina (13 izvodov)

Cena s popustom: 21,99 €

REDNA CENA: 25,87 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri