Glasnik močne duhovne tehnike transurfing Vadim Zeland piše v svojih knjigah tako o realnostih, ki jih živimo, kot o svetovih in življenjskih linijah, ki bi jih lahko živeli. Ob tem se dotakne vseh človeku lastnih čustvovanj, prepričanj in ne nazadnje tudi konkretnih izkušenj.
Med drugim se je tako v eni od svojih knjig – Prostor različic, ki je skupaj z nje nadaljevanjem Šelestenju jutranjih zvezd izšla pri založbi Primus – dotaknil tudi občutkov krivde. Čeravno so nam ti občutki bolj ali manj vsem dobro znani, ima Vadim Zeland do njih svojstven odnos. V prvi vrsti namreč izhaja iz prepričanja, da 'narava ne deli stvari na dober in slabe', tako občutke krivde kot občutke ponosa pa vidi kot nekaj 'odvečnega'.
- »Tako dobra kot tudi slaba dejanja so za sile ravnovesja enakovredna. Vsakokrat, ko se pojavi odvečni potencial, se začne vzpostavljati ravnovesje. Recimo, da ste naredili nekaj slabega. Sčasoma se tega zaveste in imate občutek krivde (v smislu – slej ko prej bom kaznovan). S tem ustvarite odvečni potencial. Ali pa recimo, ste naredili nekaj dobrega. Nekaj, kar vas navad s ponosom (v smislu – morajo me nagraditi). Tudi s tem ustvarite odvečni potencial. Sile ravnovesja ne vedo, kdaj vas morajo kaznovati in kdaj nagraditi. Njihova naloga je le, da odstranijo nepravilnosti v energetskem polju.«
In zato naj bi po Zelandu občutkom krivde vedno sledila kazen – tako ali drugače, če pa občutkov krivde ne bi bilo, tudi kazni najverjetneje ne bi bilo. Pri vsem skupaj je najbolj zanimivo to, da je podobno tudi s ponosom. Namesto nagrade namreč sledi kazen, saj bi nagrada kot takšna najverjetneje ponos le še okrepila.
Še posebno pereč pa je vsiljen občutek krivde. To je tisti občutek, ki ga povzroči mnenje 'verodostojnih' ljudi.
- »Ta podvaja odvečni potencial, saj si posameznik poleg lastnega občutka krivde na rame naprti še gnev in bes 'pravičnikov'. Sploh pa – levji delež odvečnega potenciala ustvarja neosnovan občutek krivde, ki vam vseskozi šepeta, da ste 'za vse, kar se dogaja, krivi sami'. V tem primeru je popolnoma odveč, da vas grize vest. Razlog, da se čutite krive, je namreč preprosto izmišljen. Občutek krivde lahko nekomu popolnoma pokvari življenje, saj je človek podvržen delovanju sil ravnovesja. Če povem z drugimi besedami, sile ravnovesja vas bodo kaznovale tudi za tiste pregrehe, ki so le plod vaše domišljije.«
Občutek krivde bo tudi v tem primeru povzročil kaznovanje, saj vas bo v plačilo prisilila kar vaša podzavest. V boljšem primeru jo boste odnesli le z nekaj tesnobe ali kakšno prasko, v slabšem primeru pa se vam lahko pripeti celo nesreča s hudimi posledicami.
- »Le poglejte si, kaj povzroča občutek krivde. Za seboj pušča le razdejanje, nikakršnih koristi in ustvarjalnosti. Naj vas ne grize vest, ker to prav nič ne pomaga. Rajši delujte v smeri, da pozneje ne boste občutili krivde. Če pa ste že naredili nekaj, kar obžalujete, pa se ne obremenjujte. Saj veste – po toči zvoniti je prepozno. Zaradi občutka krivde vam ne bo nič lažje.«
Občutki krivde so po Zelandu seveda tudi močno povezani z energetskimi strukturami, ki jim sam pravi nihala. Prav takšna čutenja so namreč vrvice, s katerimi nas v oblasti držijo manipulatorji vseh vrst. In zato ni čudno, da se takoj, ko je nekdo pripravljen prevzeti breme občutka krivde nase, nanj prisesajo kot pijavke in mu začnejo črpati energijo.
- »Dovolj je že, če občutek krivde pošljete k vragu, in ni se vam več treba bati, da bi prišli pod njihov vpliv. Pred nikomer se vam namreč ni treba opravičevati in ničesar niste dolžni storiti. Če krivda resnično obstaja, sprejmite kazen. Toda ne negujte občutkov krivde še naprej. Ste morda svojim bližnjim kaj dolžni? Niste. Saj vas za njih vendar skrbi zato, ker ste prepričani, da je tako prav, in ne zato, ker vas v to nekdo sili? Gre za dve popolnoma različni stvari. Če ste nagnjeni k temu, da se stalno opravičujete, prenehajte s tem. Le tako bodo lahko manipulatorji ugotovili, da se vas ne morejo okleniti za nič, in vas bodo pustili pri miru.«
In še to: ste kdaj pomislili, od kje izvira občutek krivde?
- »... naj vam povem, da je občutek krivde le posledica manjvrednostnega kompleksa,« je prepričan Vadim Zeland, ki nadaljuje: »Če se zaradi neke stvari počutite manjvredne, pomeni, da je ta manjvrednost nastala zaradi tega, ker se primerjate z drugimi. S tem začnete preiskavo, kjer postanete sam svoj sodnik. Ampak, da ste sodnik vi sami, se vam le zdi. V resnici se zgodi nekaj drugega. Že na začetku se namreč strinjate s tem, da boste prevzeli občutek krivde – razlog sploh ni pomemben. Preprosto se že po principu strinjate, da ste krivi. In če je temu tako, potem se strinjate tudi s tem, da vas drugi okrivijo in vam naložijo kazen. S tem, ko se primerjate z drugimi, jim daste vso pravico, da se dvignejo nad vas.«
Za več branja na dano temo vam priporočamo Prostor različic (Transurfing realnosti I. Stopnja) in Šelestenje jutranjih zvezd (Trunsurfing realnosti II. stopnja) ruskega avtorja Vadimira Zelanda.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
