Modri pravijo, da je smrt bližnjih naša največja šola učenja o življenju. Česa se torej lahko naučimo od smrti, ki se je zahodnjaki tako zelo bojimo?

Vse daljše noči s prihajajočim solsticijem v decembru so nas povezale z onstranstvom. S svetom mrtvih. Nikoli smrti nismo tako blizu kot prav v teh dneh. Morda zato tudi v decembrskem času, ko si narava vzame počitek in se ovije v dolge temne noči, mi prižigamo (pred)praznične luči, prirejamo bučne zabave in besno nakupujemo, najverjetneje tudi zato, da je ne slišimo. Končne neskončnosti. Smrti. Umiranja, minljivosti. Ker o tem tako neradi razmišljamo. Pa vseeno pridejo vprašaja. Sanje. Čutenje. Razmišljanje. Je smrt res konec? Ali ljudje, ki smo jih imeli radi, pa so odšli, res želijo vzpostaviti stik z nami? O vprašanjih, ki si jih največkrat zastavljamo o smrti, umiranju ter pravilnem ravnanju ob prelomnicah, ki so za enega dokončne, za vse druge iz njegovega kroga pa močno zaznamovalne, smo se pogovarjali z dr. Miro Omerzel - Mirit in Lano Praner. Dvema duhovnima učiteljicama, ki sta tudi sami že doživeli klinično smrt. Ki zaznavata ljudi na drugem svetu in pomagata njihovim svojcem, ter z Manco Košir, ki je že 12 let prostovoljka slovenskega društva Hospic, kjer pomaga ljudem na njihovo pot v onstranstvo. Svoje bogate izkušnje je združila v knjigo Darovi minevanja.

Smrt je le potovanje v našemu umu neznani svet

Vse tri sogovornice pravijo, da po smrti kar ne izpuhtimo, čeprav smo to prepričanje v zahodnem svetu skorajda podedovali. A globoko v sebi vemo, čutimo ali pač upamo. Najbrž je prav zato pred 25 leti zahodni svet tako razburkal Raymond A. Moody s svojo knjižno uspešnico Življenje po življenju. Zdaj o tem beremo na vsakem vogalu in si vedno bolj priznavamo tudi nevidni svet. Ali kot pravi dr. Manca Košir: »Kot diplomirana učiteljica fizike poznam drugi zakon termodinamike, ki pravi, da je energija neuničljiva, samo svoje oblike spreminja. In kaj je naša zavest drugega kot energija? Ko se osvobodimo zemeljske lupine, torej telesa, se osvobodi naša zavest, ki se vrne domov. Tja, od koder izviramo: v vseobsegajoče, brezgrajno ENO. Smrt je zame prehod, rojstvo za večnost.«

Lana Praner dodaja, da s spremembo pogleda na smrt dojamemo, da je vse le energija. »Energija pa ni nič drugega kot spomin. Energija v spominu se zaveda vsegá, kar je človek bil; po telesu, pogledu, čustvih, karakterju. Zaradi tega se lahko kos energije izoblikuje v nekaj in se vam pojavi, se od vas poslovi ali pa vas pričaka.« Dr. Mira Omerzel, ki je sprva želela postati terapevtka za odhajajoče (danes pa zavestno deluje med svetovi tostran in onkraj), razlaga, da gre duh po ločitvi duše od materialnega sveta svojo pot – po drugačnih – nefizičnih ravneh resničnosti: »Tam spoznava oziroma ozavešča svoje dobre in slabe strani, svoje napake in tisto, kar bi bilo treba popraviti. Večina kultur pripoveduje, da se za tem duša vrne v materialni svet, se znova rodi, a vsakič s širšim zavedanjem o dobrem in slabem. O vsem.« Mirit hkrati opozarja: »Nikar ne nasedajmo angleškim filmom, ki tako radi strašijo s strašljivimi prikaznimi in prihajanjem mrt-vih nazaj v svoje domove. Dovolite si raje, da med vami in umrlimi teče reka ljubezni. Ko se to zgodi, lahko začutimo veliko moč in celo podporo. Tovrsten dar nam prinese tudi opustitev zamer in nerazrešenih konfliktov. Najpomembnejši so prvi štirje dnevi po tistem, ko telo ne biva več. Tedaj večina najpogosteje zazna v svoji bližini ali celo v sanjah nekakšno prisotnost umrlega. Pokojnika zaznamo kot prisotnost hladnih esenc, misel ali telepatski 'pogovor' s pokojnikom pa se odvija sama od sebe. Vendar se to lahko zgodi le, če ostajamo v čuječnem miru. Zavedati se je treba, da je vsaka smrt velika lekcija za vse živeče. Spreminja nas in opominja na lastno smrtnost. Vsak dan smo vse bližje smrti. Širšo ko imamo zavest in zavedanje, jasneje bomo zaznavali tudi svetove zasmrtja.«

Dr. Mira Omerzel se spominja, da je imela z umrlimi starši najlepše 'pogovore' prav v dneh po njihovem odhodu s fizičnega sveta: »Telepatska misel je tekla in tekla ter mi zelo ljubeče sporočala tisto, kar v življenju ni bilo mogoče. Oče, ki je umrl v prometni nesreči in smo ga tretji dan v sobi zaznali vsi člani družine, me je telepatsko prosil za pomoč za dvig vibracij. Te so se namreč zaradi nesreče preveč znižale in otežile prehod onkraj, prehod v svetove duha. Mati pa je 'prišla po odpuščanje', ker je na oni strani v svoji razširjeni zavesti vse, tudi mene, razumela bolje. Solze ganjenosti so mi tekle po licih, doživljanje pa je bilo tako močno oziroma zavest je bila v tem pogovoru tako silno razširjena, da mi je ostala vsaka misel in vsak občutek trajno v spominu. Tedaj sem se prvič zavedala, da ne živimo samo v snovnem svetu, temveč da je naša resničnost mnogo širša, predvsem pa mnogoplastnejša in pestrejša, kot smo to navajeni misliti ali kot smo bili naučeni.« Pa se Mirit stika z materjo in očetom ni ustrašila? Kakor si želimo pokukati v 'oni svet', priti do uvidenja, resnice, se nas v resnici večina tega boji. »Ob prvem stiku z umrlimi sem se zaradi običajnega strašenja v naši belski kulturi na temo smrti tudi sama sprva ustrašila,« je iskrena dr. Mira Omerzel, ki dodaja, da se je zaradi strahu povezava izgubila. Drugič pa se ni prepustila strahu: »Ob tetini smrti sem ostala mirna in zaznala sem mnogo več in natančneje.«

Sicer pa nam o tovrstnih doživetjih poročajo vsa duhovna izročila na vseh celinah. Tovrstna zavedanja smo povozili, češ da se ne dajo preveriti. Pa vendar ni tako. Tudi svetove resničnosti onkraj fizičnega sodobna kvantna fizika uspešno potrjuje. Celo reinkarnacija je že potrjena. Potrdili sta jo mikrobiologija in genetika. Predlagam pa, da se kremacije ali zažigi trupel odvijejo šele četrti dan po smrti, in ne prej. Tako ima duša potreben čas za ločitev od telesa. Njen proces tako ni oviran in je lahkotnejši. Duša, ki menda tehta le nekaj gramov, se še vedno zaveda življenja na Zemlji in potrebuje kar nekaj časa, da se zave svoje nove oblike bivanja oziroma svoje breztelesnosti. Telo, ki se zdi kot nekakšna kletka, ki s svojo snovnostjo postavlja zamejitve, po smrti nima več nikakršne vloge, bitje pa se otrese običajnih zamejitev. Dušna esenca je lahko v trenutku kjerkoli. Pravimo tudi, da se je duša 'javila' temu ali onemu ali celo več ljudem hkrati. Zelo pomembno pa je v posmrtnem času tudi odpuščanje. Odpustimo vse napake pokojnim, pa tudi sebi, in si dovolimo potovanje naprej. Življenje je tako ali tako ena sama učilnica, v kateri nas učijo tako živi kot mrtvi, odhajajoči in prihajajoči.«

Ob odhajajočem ...

Ker tega ne počnemo ravno vsak dan – kako naj spremljamo svojce na drugi svet? Najverjetneje je povsem normalno, da nas njihov odhod žalosti, četudi so stari, močno bolni in vemo, da je prišel njihov čas ...

Dr. Manca Košir iz svojih bogatih izkušenj iz društva Hospic pravi: »Potrebe so različne, saj smo ljudje različni. Večina si jih želi imeti ob sebi ljubega človeka, da jih drži za roko in čutijo dotik bližine v času poslavljanja od tuzemskega življenja. Vsi pa potrebujejo veliko miru, tišine. In spoštovanja njihovega osebnega dostojanstva, ki se kaže v negi, hranjenju, poslušanju, pozornosti ...« Sogovornica dodaja, da se vsak dan zahvaljuje za milost in za privilegij, da je lahko ob hudo bolnih in umirajočih. »To je sveti prostor in sveti čas in jaz to svetost sodoživljam! Nekaj presunljivega in lepega in mogočnega je občutje svetega prostora in časa, vsak človek ima globoko v sebi potrebo po svetem ...«

Dr. Mira Omerzel na tem mestu poudarja, da je ob času odhajanja naših bližnjih ali ob smrti zelo pomembno, da ostanemo čim bolj mirni, četudi se počutimo čustveno prizadeti in prikrajšani ob izgubi ljubljenih: »Vse kulture našega planeta sporočajo, da je umrli oziroma njegova dušna esenca še kar nekaj časa prisotna v bližini živih. Telesa sicer ni več, tisto pa, kar imenujemo duša, je v svoji biti večna in neuničljiva zavest ali energija; človekov bivanjski odtis. Kot pravi tudi sodobna fizika, v naši naravi materialnega sveta nič ne gre v nič, le oblike energije in materije se spreminjajo. Snovno prehaja v nesnovno - kot goreče poleno v dim. Telo preneha služiti, neuničljivi duh pa se v naslednjih dneh loči od telesa in gre svojo pot po višjih ravneh resničnosti. Kot kažejo raziskave, več kot tri četrtine prebivalcev na Zemlji zaznava bližino duha pokojnikov v dnevih po smrti; tako celo do 40 dni ali več let, saj duša umrlega lahko postane tudi vodnica živega.« Ter dodaja: »Bivanje je krogotok življenja in smrti. In to kroženje je sveto ter polno neubesedljive Miline. Milost in Bit življenja.«

Umrli nas vidi, sliši, čuti

Česa naj bi se torej ob odhajajočih zavedali svojci? Lana Praner poudarja: »Navidezno mrtvo telo vas v popolnosti vidi, sliši in zaznava. S tem zavedanjem pospremite dušo in z besedami, ki jih čustveno podprite, ker skozi to lahko sebi odpirate ali zapirate energijske poti.«

Ker si ne želimo zapreti energijskih kanalov – ne svojih ne od duše, ki odhaja, nikar umirajočega ne prepričujte, da ne sme ali pa sme oditi in vas zapustiti, opozarja Lana Praner ter dodaja: »Ne nalagajte mu bremena s tožbami, kako boste preživeli brez njegove ljubezni, finančne podpore ali prisotnosti. Nikakor mu ne nalagajte, naj za vas skrbi, ko bo v nebesih ali kje drugje. Pomembno je, da ne govorite, kaj vse bi dali, da bi njegovo bolezen ali odhod prevzeli nase. S tem, ko željo čustveno podprete, ustvarite karmo in energije zapeljete k realizaciji. Ko nekdo umira, mu tudi ne obljubljajte svetov, časov in prostorov, kamor bo prešel, s kom bo živel in kje vas bo počakal. S tem ustvarjate energijo spomina, ki mu ne odpira vašega želenega cilja. V izbrani prostor bo postavljen le na podlagi izživetega spomina fizičnega življenja.«

S čim pa lahko pomagamo odhajajoči duši in tudi sebi? »Umirajočemu dajte blagoslov, umirite ga in spodbudite, da se zagotovo še srečata. Če so vaša čustva v ljubezni do njega res iskrena, mu to izrazite, predvsem pa se mu iskreno zahvalite za sodelovanje in potepanje skozi življenje.

Ne zahtevajte, da vam bo dajal znamenja, kako je, kje je in zakaj je, ker ga to lahko ujame na vas ali dom – pripne se na vašo življenjsko energijo, da lahko ostane z vami. Združuje se vajin zapis, s čimer lahko prevzamete bolezen in jo prenesete iz roda v rod,« opozarja Lana Praner.

Leto 505 – izginotje spisov o reinkarnaciji

»V naši zahodnoevropski krščanski logiki je bila reinkarnacija izvržena iz svetih spisov leta 505, ker je tako ustrezalo rimskemu cesarju pri njegovem vladanju, ko je ustoličeval krščanstvo kot državno vero. Smrt je zatem spremenila svoj pomen in logistiko, povezovanja z umrlimi pa so izgubila svoj pomen. Strah se je zažrl ljudem v kosti. Prestrašenim in prežetim s krivdo je namreč mogoče uspešno vladati, jih nadzorovati, usmerjati po religiozni doktrini. Tako ljudje izgubijo svojo svobodo. Dandanes vemo, da večina vsaj enkrat v življenju zazna stik z dušo pokojnega. Nekatere kulture (npr. balijska ali indijanska) gojijo celo pogovor z umrlimi. Vendar je zelo pomembno, da se povezujemo z drugimi svetovi resničnosti na pravi način in ob pravem trenutku. In nikar ne verjemimo vsega, kar nam pripovedujejo nekateri vsevedi, ki si radi umišljajo to ali ono. A pravi medij pozna resnico sobivanja s pokojnikom in male skrivnosti lahko razreši marsikakšne konflikte, ki so kot energijski zastoji prisotni med živimi in umrlimi ter blokirajo življenjski tok in svobodno voljo. Razrešitve so nadvse pomembne za žive in umrle,« pojasnjuje dr. Mira Omerzel - Mirit, ki že vrsto let na tečajih ljudi uči povezovanja z nesmrtnimi esencami umrlih. Ker je nadvse vredno, ponovi. Smrt v svet živih prinaša pridih večnosti in brezmejnosti.

Besedilo: Petra Arula // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv

10. januar 2017 Astro foto: Shutterstock, osebni arhiv
Jana

Brali ste prispevek, ki je povzet po članku iz revije

Jana

Naročite se na revijo Jana:

04 511 64 44 izpolnite spletno naročilnico

Ne spreglejte, revija je lahko tudi lepo darilo.
Podarite naročnino svojim najbližjim.


Lea

Letna naročnina (26 izvodov)

Cena s popustom: 38,81 €

REDNA CENA: 51,74 €

NAROČITE ZDAJ

Nova

Letna naročnina (52 izvodov)

Cena s popustom: 77,61 €

REDNA CENA: 103,48 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri