Robert Goreta (Iskalec duhovnih in življenjskih resnic): "Največja ovira v življenju ljudi je strah"

Robert Goreta (Iskalec duhovnih in življenjskih resnic): "Največja ovira v življenju ljudi je strah" (foto: ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK) ALEKSANDRA SAšA PRELESNIK
Vir: Jana
5. 12. 2018

Predavatelj, pisatelj, motivacijski govornik, iskalec duhovnih in življenjskih resnic Robert Goreta. 

Že kot otrok se je srečal z naglušnostjo, ki je zaznamovala njegovo otroštvo in odraslost. Kljub vsem oviram danes dela in živi tisto, kar ga radosti, pomaga drugim premagovati strahove ter hoditi po poti srca in pravi, da je življenje nič drugega kot igra srca.

Kakšni so vaši spomini na otroštvo in kako so težave s sluhom vplivale na malega Roberta?

Spomini, ki jih imam na zgodnje otroštvo, vsaj po mojem mnenju niso nič kaj travmatični. Pred začetkom osnovne šole sem bil razigran, radoživ, vedoželjen otrok. Včasih sem (kot vsi otroci) kakšno tudi ušpičil, a to je sestavni del življenja, saj kot mali otroci spoznavamo svet predvsem skozi svoje izkušnje. Lahko bi dejal, da je bilo moje predšolsko obdobje srečno, radostno in veselo. V prvem razredu osnovne šole so se pojavile moje težave s sluhom in od takrat uporabljam slušni aparat.

Razloge, zakaj je prišlo do tega poslabšanja sluha, uradna medicina ni nikoli povsem pojasnila. Morda so bili prisotni tudi kakšni podzavestni razlogi, a se jih v tem trenutku ne spomnim. Takrat sem bil tudi 14 dni v bolnišnici in vrnil sem se s slušnim aparatom. Vrnitev v šolo ni potekala povsem gladko, saj so me nekateri šolski psihologi želeli »strpati« v posebno šolo.

To je bilo še v osemdesetih letih, ko je bilo dojemanje »otrok s posebnimi potrebami« še povsem drugačno, kot je dandanes. Moji starši in tudi dve zdravnici so bili odločeni, da je edina prava pot za moje nadaljnje izobraževanje običajna osnovna šola, in tako sem bil potem vsa leta šolanja »referenčni« primer uspešne integracije naglušne osebe v redni šolski sistem.

Kakšen odnos so imeli do vas vrstniki in učitelji? So vas sprejeli?

Prva štiri leta šolanja nisem imel kakšnih posebnih težav in sem prav lepo izdeloval razred in tudi ocene so bile zelo dobre. Moje težave so se začele na višji stopnji, od 6. razreda, ko sem bil črna ovca v razredu in so me vrstniki tako ali drugače zasmehovali, se šalili na moj račun in tudi fizično obračunavali z menoj. Najbolj žalostno je bilo to, da takratna razredničarka o tem sploh ni želela nič slišati oz. ni verjela, da se kaj takega dogaja. So pa bile tudi svetle izjeme v času osnovne šole, recimo moj učitelj za telovadbo, ki me je vedno spodbujal.

Nikoli nisem bil vrhunski športnik, a sem užival v rokometu in košarki. To sta bila športa, ki sta mi veliko dala. Žal pa so vsi ti »psihološki« dogodki pustili sled na psihi, saj se potem še po končani osnovni šoli nekako nisem znal povezati z drugimi ljudmi. Namreč, ko doživljamo v življenju različne zavrnitve in nas sošolci ne sprejemajo in z nami fizično obračunavajo, se vse to zapiše v človekovo telo, podzavest in avtomatično se v neznanih okoliščinah telo in psiha spet vrneta na »kraj zločina« ali z drugimi besedami, vsaka podobna izkušnja (zavrnitev) v telesu sproži iste učinke kot prvotni dogodek.

In se umakneš ... Tukaj ne gre samo za odnos med sošolci, gre tudi za odnos med učencem in učiteljem. Žal lahko na prste ene roke preštejem vse učitelje v času osnovne šole, za katere bi lahko rekel, da so me spodbujali in enakopravno obravnavali.

Lahko bi obupali, kajne? Pa niste. Kaj vas je najbolj motiviralo?

Že v mladosti sem razvil posebno stališče, ki mi je pogosto pomagalo, ko sem se srečal s kakšno življenjsko preizkušnjo. To je bilo vztrajanje. Vedno sem vztrajal ne glede na to, kaj so mi govorili drugi, kako so bili prepričani, da je pretežko zame, da tega ne bom zmogel. Če si Robertu rekel, da nečesa ne bo zmogel, potem je bila to zame tudi motivacija, da sem ravno to »nemogoče« spremenil v mogoče oz. da sem kljub drugačnim napovedim to naredil.

Ni vedno preprosto, ko se srečuješ z nezaupanjem in podcenjevanjem. Po eni strani ti da to moč za spremembo, vendar govorim o otroštvu, ne govorim o odraslih. Mnogo ljudi bi lahko v življenju več doseglo, če bi jih takrat, v zgodnji mladosti, ljudje bolj spodbujali, jim stali ob strani in jim dali vedeti, da jim bo uspelo, da so dobri ne glede na to, kakšen bo rezultat. Tako pa jih lahko vse življenje spremlja (in še sami ne vedo, zakaj) podzavestni občutek, da niso dovolj dobri.

Ste tudi v odrasli dobi občutili posledice zgodnje mladosti?

Da, tudi v odrasli dobi sem občutil in še vedno občasno občutim določene občutke iz zgodnje mladosti, saj so te izkušnje povzročile, da sem to, kar sem. Ljudje se učimo iz izkušenj, vendar pa žal ni vse, kar je bilo v mladosti »programirano« v nas, tudi dobro, praktično in uporabno v odrasli dobi. So trenutki, ko se tudi kot odrasel počutiš in odzoveš kot petletni otrok, ker so določene okoliščine v življenju prebudile odziv in spomine iz zgodnje mladosti.

V tem trenutku se tudi sam kar precej ukvarjam s tem, kako enostavno, učinkovito in trajno spremeniti napačno »zgodnje otroško« programiranje družbe, sovrstnikov, šole, staršev … Metod je malo morje, a ni vsaka tako učinkovita, kot se oglašuje. Z znanjem in vedenjem, ki ga imam zdaj, bi lahko v preteklosti odreagiral povsem drugače in tudi več bi si upal.

Kaj pa vaša pot v samostojnost? Upala bi si reči, da je bila tlakovana z velikimi izzivi …

Največji izziv, s katerim sem se na poti svoje naglušnosti srečeval, je bil pogosto podcenjevalen odnos. Spomnim se, kako je bilo, ko sem bil na razgovoru za določeno delovno mesto, in potem so se izvajala psihološka testiranja, ki so trajala tudi uro ali dve. Na teh testiranjih sem bil vedno med najboljšimi, če ne celo najboljši, žal pa sem potem zaradi svojih slušnih »omejitev« pogosto izpadel, saj nisem mogel učinkovito komunicirati po telefonu. Tudi kar se tiče odnosov na splošno (prijatelji, partnerstvo …), je treba najti ljudi, ki imajo srce na pravem mestu. Pravi prijatelji in partnerji te sprejmejo takšnega, kot si, in te tudi spodbujajo na tvoji poti ter ti stojijo ob strani tudi takrat, ko ti ne gre vse kot po maslu. Da v nesreči spoznamo pravega prijatelja (partnerja), je pregovor, ki še kako zelo drži.

Da zmoremo, če si le močno želimo in pri tem pogumno vztrajamo – danes nam to lahko potrdite, kajne?

Da, res je. Kljub vsem vzponom in padcem ter učenju na lastnih napakah sem zmogel. Ko se zdaj vračam nazaj, določene poslovne zadeve bi lahko izpeljal drugače in tudi manj denarja zmetal skozi okno, toda to je preprosto učenje skozi poslovno prakso in življenje. Teorija je eno, praksa pa povsem drugo. Na svojih izobraževanjih se trudim, da čim bolj izhajam iz lastnih izkušenj in predam znanja o tem, kaj je meni v določenem trenutku najbolj pomagalo, da sem naredil korak naprej.

Na področju osebne rasti učite, da smo v življenju najbolj srečni in uspešni, ko sledimo svojemu srcu. Zakaj potem toliko ljudi še vedno živi življenje, ki ni v skladu s srcem (delo, ki jih ne uresničuje, odnosih, ki niso izpopolnjujoči itn.)?

Največja ovira v življenju ljudi je strah v vseh njegovih oblikah. Strah pred izgubo, strah pred osamljenostjo, strah, da ne bi mogli preživeti, strah, da … Čeprav si ljudje po eni strani želijo spremembe in razmišljajo o tem, da bi bilo dobro spremeniti to in to, jih strah vse prepogosto ohromi. Iz svojih izkušenj vem, da ni priporočljivo, da se npr. pri spremembi svoje zaposlitve kar čez noč odločimo skočiti v podjetniške vode, saj je podjetništvo proces in rast. Preden se res odločimo zapustiti sedanje delovno mesto, ki nas ne osrečuje, bi bilo pred tem treba storiti nekaj korakov v smer, po kateri želimo iti, in zaslužiti prvih 50 ali 100 evrov s tem našim poslom, ki nas bolj osrečuje.

Tudi pri odnosih je pogosto prisoten strah – strah, da bi bili sami, strah, da ne bi potem zmogli tega in tega, zato raje ljudje vztrajajo v nekem statusu quo, čeprav globoko v sebi vedo, da rabijo spremembo. A tudi status quo prinaša s seboj svoje »križe in težave«, saj se energijsko izčrpavamo. Marsikdaj bi že odkrit pogovor s partnerjem veliko rešil, a se nekako ne spravimo do točke, ko bi partnerju pogledali v oči in mu dejali – tako in tako je, tako in tako čutim, kako bova naprej?

Kaj je pravzaprav potrebno, da prisluhnemo srcu? In predvsem kdaj zares vemo, da nam govori srce, in ne um, ego?

Da prisluhnemo srcu, je potreben pogum, kajti ko mu res prisluhnemo, utegnemo marsikaj ugotoviti o sebi in o resničnih naših srčnih željah, toda te spremembe utegnejo biti tako velike, da nas je strah narediti kakršenkoli korak v smeri srčnih želja. So primeri, ko pride v življenje določena preizkušnja (zdravstvena, finančna, družinska, partnerska …), ki je tako dramatična, da nas dobesedno »prisili«, da stopimo na pot svojega srca in mu prisluhnemo. Če gre resnično za srčno željo, potem še nekaj časa preprosto to čutimo in vemo, to je to. Pri egu pa je tako, pogosto se hitro »zagreje« za določeno zadevo, a se tudi hitro »ohladi«, še zlasti če ni takoj takšnih (poslovnih) rezultatov, kot je bilo pričakovano.

Kaj pa storiti, ko se ego s svojimi strahovi tako močno vmeša, da na koncu utiša srce?

Takrat je treba »počistiti« z notranjimi oz. podzavestnimi odpori. A vsak si bo moral najti svojo metodo čiščenja teh podzavestnih odporov. Nekaterim pomaga tapkanje, drugim meditacija, tretjim dihanje, četrtim joga, petim energijska medicina, šestim psihoterapija … Metod in možnosti je veliko, vsak pa naj si izbere tisto, ki mu je najbližje. Lahko pa se tudi zgodi, da človek kar čez noč, še sam ne ve, kako in zakaj, opravi s temi podzavestnimi odpori in zaživi iz srca.

Besedilo: Mojca Koprivnikar // Fotografiji: Aleksandra Saša Prelesnik

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri