"Ne glede na to, kakšne se zdijo stvari nazven, je vsako življenje dragoceno na načine, ki si jih za življenja ne moreš predstavljati. Vsako življenje je dar." - Annie Kagan
Vabimo vas k branju izbranega odlomka iz knjige Posmrtno življenje Billyja Fingersa ...
Sveti spis
Začela sem preizkušati Billyjev recept za srečo. Stvari, ki so mi bile všeč, niso bile nujno velike. Dolgo sem srbala jutranjo skodelico čaja oolong in v dlaneh čutila njegovo toplino. Ko sem šla mimo cvetličarne, sem kupila šopek belih lilij, med kuhanjem kosila sem si zavrtela Johna Coltranea, ko sem stala v vrsti v trgovini, sem si prepevala in se osredotočala na to, kar mi je bilo na obrazih ljudi najbolj všeč.
Usmerjanje pozornosti na stvari, ki so mi všeč, je postalo moja duhovna praksa. Slankast veter na moji koži. Oglašanje galebov. Okus čokolade, francoski parfum, rožnati cvetovi vetrnic, predenje mojih mačk. Hitro sem postala srečnejša. Moj svet je bil poln stvari, ki so mi bile v užitek – le pozorna nisem bila nanje.
Billy je o užitku kmalu povedal še več.
Zdaj sprejemam doslej najmogočnejše darilo svojega potovanja. Sprejemam svoj sveti spis. Ta spis nima nič opraviti z lekcijami, kakršne naj bi dobivali ljudje na Zemlji. Ni povezan s tem, kdo je naredil kaj in komu. Ni povezan s tem, ali si bil »slab« ali »dober«. Pravzaprav nima prav nič opraviti s tvojimi dejanji.
Ta spis mi omogoča požeti nagrade, ki sem si jih prislužil v življenju. V življenju, ki je za nami, si vsi prislužimo nagrade.
Ne glede na to, kakšne se zdijo stvari navzven, je vsako življenje dragoceno na načine, ki si jih za življenja ne moreš predstavljati. Vsako življenje je dar.
Ne pravim »priložnost«, kajti ta pomeni, da jo lahko izkoristiš ali zapraviš. Vibracije presegajo zamisel o porazu in uspehu. Vibracij ni moč ubesediti. So jezik glasbe. Znanstveniki, ki preučujejo teorijo strun, so na dobri poti. Sveti spis posameznikovega življenja je simfonija, ki izvira iz nevidne rajske svetlobe, če me razumeš [smeh].
Vsakdo je orodje božanskega, ki med bivanjem na Zemlji sklada kozmične simfonije. Glasba je lahko melodična, neubrana, živahna in hitra, počasna in otožna. Ni pomembno. Vsaka skladba postane del tvoje lastne serenade v onostranstvu. Ves tvoj trud, vzponi in padci, so mistična pesem, ki si jo mrmral, ne da bi se zavedal tega. Mogoče ti bo moje razkrivanje stvari, ki se mi dogajajo tu, v tem svetu, pomagalo začutiti tvojo glasbo.
V večbarvnem oblaku prahu, v katerem se rojevajo zvezde, se sestanem z Josephom. Astronomom, ki preučujejo nebo, se še sanja ne, da si ogledujejo kraje, ki jih bodo nekoč naseljevali. Vendar ne bodo potrebovali teleskopov, vesoljskih plovil ali naprav. Zgodilo se bo povsem naravno.
Z Josephom lebdiva drug ob drugem in se premikava skozi zvezdni prah, od zgoraj pa naju preplavljajo valovi obarvane svetlobe. Annie, nemogoče je natančno opisati, kaj se zgodi potem, a bom vseeno poskušal.
Ko se me dotakne svetloba, me spremeni v melodije. Te melodije so vabljive in izvabijo nekaj iz globin mojega jaza. Izvabijo spomine. Ne zemeljskih. Glasba prebudi novo obliko spominov. Ves trušč sveta izgine in spomnim se samo bistva vsega, kar se je dogajalo, ko sem bil živ. Živim znotraj nedolžnosti in se čudim osrčju življenja samega.
Vsak dan je čudežen; običajen in izjemen hkrati. Vzemiva, na primer, prebujanje. Izkusim vse spremembe v sebi, ko iz sanjskega sveta spolzim v svet budnosti. Mislim, da nisem nikoli v resnici občutil mogočnosti prebujanja, tonjenja v spanec, dihanja, smejanja, jokanja, prepevanja, plesanja in ljubljenja.
Ti spomini so prežeti z minljivo veličastnostjo. Prepojeni so s sladkim nektarjem, ki je zdaj božanski dar za mojo dušo. Raznese jih v meni z brezciljnim namenom stvarjenja, s hrepenenjem nevidnega, ki želi postati sadje in nektar. V tej glasbi postanem esenca v osrčju blaženosti.
Tudi sama sem bila v stanju zamaknjene blaženosti, zato sem se komaj prebila do poštnega nabiralnika. V njem je bila ovojnica, ki sem jo pričakovala. Po več kot letu mi je zavarovalnica voznika, ki je povozil Billyja, nakazala deset tisoč dolarjev za nesrečo, ki je bratu vzela življenje. Ko sem poplačala njegove dolgove, mi je ostalo nekaj tisoč dolarjev. Pomislila sem, da bi si kupila prstan, ki bi me spominjal na Billyja. A on je imel drugačne načrte. Ko sem iz ovojnice vzela ček, je zašepetal: pojdi na Jamajko.
Billy je nekoč živel na Jamajki in tam mu je bilo zelo všeč. Ko sem razmišljala o sončenju in kopanju v topli modri vodi, me je nekaj prešinilo. Lahko bi vzela Billyjev pepel in ga raztresla na njegovem najljubšem kraju – ob slapih na reki Dunn.
Zamisel o tem, da bi njegov pepel stresla v toplo vodo slapov, kjer so ljudje vsak dan uživali, se je zdela popolna – zmotila me je samo ena podrobnost. Pred petnajstimi leti – bilo je prvič in zadnjič, da sem obiskala Jamajko – sem šla na reko Dunn.
Potovanje je bilo grozno. Po strašni plovbi z barko, med katero nam je odpovedal motor, obenem pa nas je bilo strah, da se bomo izgubili na morju, sem k slapovom prispela povsem izžeta. Tako sem se tresla, da sem komaj stala.
Pričakovala sem nežno kaskado, ki se zliva v kristalno čist tolmun, obdan s prelepim džungelskim rastjem. Tako pa sem se znašla pod skoraj dvestometrskim pošastnim slapom, ki se je divje prelival prek strmih, ostrih, spolzkih skal.
Nisem ravno športni tip in vzpenjanje po tistem str- mem skalovju, nad katerim je bučala voda, se mi je zdelo noro. Stopala sem po dolgem lesenem in blatnem stopnišču, ki se je vzpenjalo ob slapu, in se takoj, ko sem prispela na vrh, s taksijem vrnila v hotel.
Zamisel, da bi se povzpela na vrh slapa in tako Billyja dostojno pokopala, je bila nekaj povsem drugega. Nobena ovira se mi ni zdela prevelika. V spomin nanj bi se povzpela na vrh slapa, na poti tja pa bi raztresla njegov pepel.
