Psihološka astrologija: Sprememba se začne pri tebi

Poleg življenjskih izkušenj, osebne karizme in diplome iz psihološke astrologije jo v njenem poslanstvu prav gotovo podpira tudi okolje. Na Kureščku, pol ure iz Ljubljane, se zdi namreč skoraj vse mogoče.

V čem je psihološka astrologija drugačna od siceršnje astrologije?

Vsi poznamo popularno astrologijo in horoskope, v katerih je za vsako astrološko znamenje vsak dan ali teden zapisanih nekaj vrstic, ki veljajo za vse leve, vse ovne, rake in tako naprej. Pri psihološki astrologiji je stvar mnogo bolj kompleksna, saj psihološka astrologija temelji na pogovoru s klientom, ki ga z različnimi metodami pripravimo do tega, da sam ugotovi, v čem je jedro njegovih težav. Naj povem primer - pri horarni oziroma popularni astrologiji astrologa nekdo pokliče in ga vpraša, ali bom naslednji dan opravil izpit. Tudi sama sem že imela tak primer, ampak mene zanima predvsem, zakaj išče odgovor na to vprašanje, namesto da bi se zakopal v knjige in se na izpit pripravil? Če se je učil in pripravljal, zakaj je negotov, zakaj dvomi o sebi in podobno. Veliko ljudi potrebuje nekakšno instant podporo, saj si ne želi ali ne zmore potovati vase, jim je to preprosto pretežko ali pa sploh ne vedo, da je to možno. Ker ta pot terja napor – moraš začeti razmišljati o sebi, vrednostnem sistemu in svojih obrambnih mehanizmih. Psihološka astrologija je zelo povezana s psihologijo in tudi moj šestletni študij, diplomirala sem na Inštitutu za psihološko astrologijo IPAL, je polovico časa namenjen psihologiji in pol astrologiji. Pri psihološki astrologiji je izjemno zanimiva tudi povezava z grško mitologijo. Mitološke zgodbe so, vsaj zame, ki imam rada mitologijo, zakladnica znanja. Seveda, če se želiš poglobiti v zgodbico in raziskati njeno modrost.

Omenili ste nujno poglobitev vase, vrednostni sistem, obrambne mehanizme – kakšne metode uporabljate?

Običajno je tako, da me klient obišče večkrat, to je nekakšna psihoanaliza. Če človek sodeluje, to postane delno tudi psihoterapija. Če ima namreč posameznik neki problem, ki ga želi razrešiti, mora vzroke in rešitev poiskati sam, sama pa mu pri tem pomagam, ga vodim. Uporabljam različne metode, od analize astrološke karte, pogovora, interpretacije sanj in aktivne imaginacije, ki nam pomaga raziskati tudi posameznikovo otroštvo. Torej poiskati odgovore, kako je bilo, ko sem bil otrok, v kakšnem odnosu so bili starši, ali jih morda sploh ni bilo, je bil le eden, so opravili svoje starševske dolžnosti in podobno. Ko se dokopljemo do nekaterih odgovorov, klienti običajno najprej zamerijo svojim staršem. Vendar je to nesmiselno, saj starši vzgajajo/vzgajamo v dobri veri, najbolje, kot znajo/znamo. Otroci pa morajo, podobno kot v grški mitologiji, preseči svoje starše. Gre za to, da stvari, ki nam pri starših niso bile všeč, ne ponavljamo, ampak jih naredimo drugače. V grški mitologiji so vsi bogovi svoje starše 'vrgli s prestola', in to mora vsak med nami v prenesenem pomenu storiti tudi sam. Zaživeti svoj vzorec življenja. Naj pojasnim s primerom. Ko mama stalno hodi k odraslemu, poročenemu sinu, njemu in njegovi družini nosi hrano, jim pospravlja, se ji zdi, da jim pomaga. V resnici pa je lahko to tudi nadzor, saj svojega otroka ne more izpustiti v samostojno življenje. To so nezavedne in precej kompleksne stvari.

Če to ugotovimo, moramo verjetno kaj spremeniti pri sebi?

Seveda, takrat se začne. Ko sam ugotoviš, kaj te 'davi', kje je tvoja čer, zakaj nekaj počneš in s tem škodiš sebi in drugim, koga za kaj obtožuješ in podobno, potem začneš razmišljati, kako bi spremenil svoje vzorce delovanja. Ko sem se začela ukvarjati z astrologijo, je moj učitelj dejal: »Ko se boste ukvarjali z astrologijo, boste lažje živeli z drugimi ljudmi.« In to je še kako res!

Včasih se mi zdi, da ko nekje preberemo, da je polna luna, šele intenzivneje občutimo njen vpliv, da gre za nekakšen placebo efekt. Da šele takrat morda postanemo razdražljivi, slabše spimo in podobno.

Absolutno! Ko sem šla sama recimo na operacijo kolena, bi morala kot astrologinja najbrž naštudirati konstelacije vseh planetov, da bi ugotovila, kdaj je ugoden čas za operacijo. Pa nisem. Rekla sem si: »Zaupaj zdravniku«. Menim, da moramo urediti najprej svojo psiho. Sama se držim načela – česar ne morem spremeniti, sprejmem. Tako je in kaj bi zdaj z glavo rinili skozi zid? Tiste reči, na katere lahko vplivam, pa seveda spremenim. So recimo ljudje, katerih družba mi, čeprav so zelo v redu, ne ustreza. Zakaj bi se morala družiti in srečevati z njimi, če mi v njihovi družbi ni dobro? Vsak gre svojo pot, saj ne moreš nikogar spremeniti. Spreminjaš lahko le sebe. Če nam to uspe, so pa tudi drugi pogosto nenadoma drugačni. Je pa res, da smo ljudje taki, da najprej krivimo druge in iščemo vzroke za svoje težave pri starših, partnerju, šefu v službi in podobno. Ampak dejstvo je, da če sami vedno delujemo po enakem principu, če stalno funkcioniramo na enak način, bo zgodba vedno enaka. Torej, spremeni način, pa bo rezultat drugačen. Ena od pomembnih razlik med popularno in psihološko astrologijo, ki bi jo rada omenila v povezavi s tem, je tudi ujemanje partnerjev glede na astrološka znamenja. Jaz zagovarjam stališče, da so vsa partnerstva kompatibilna ali pa nobeno. Če je človek dober partner, najde dobrega partnerja. Najprej moraš biti dober partner sam, šele potem lahko gradiš uspešno partnerstvo.

Je po vašem mnenju potem vsako partnerstvo rešljivo?

Ne, tega ne trdim. Včasih je res tako hudo, da ne vem, zakaj bi se človek mučil. So razlike pač take, da je za oba bolje, da gresta narazen.

Vaše ožje področje je sicer analiza sanj.

Ja, to se je kristaliziralo skozi čas. Sanje nas pogosto vznemirjajo, pa ne vemo, zakaj. Oglaša se nezavedno in poskuša spraviti neke vsebine na površje. To je izjemno dobra metoda za psihoanalizo. Sanje so bile od nekdaj zelo pomembna stvar, analize sanj se zato s klienti lotevam posamezno in v skupini. V skupini so ljudje, ki imajo različno psihološko tipologijo, ta pa vpliva, kako nekdo reagira na določene situacije. Svoje vzorce tudi s pomočjo sanj hitreje prepoznamo in ugotovimo, zakaj na primer ne najdemo pravega partnerja, zakaj se z vsakim šefom v službi skregamo. Vendar kaj zdaj s tem vedenjem storiti? No, tukaj pa se pravo delo šele dobro začne, saj bomo kmalu ugotovili, da na različnih področjih življenja funkcioniramo po enakem vzorcu. In potem začneš razmišljati o tem, kaj bi lahko naredil, da bi lahko bilo drugače? To je res delo in veliko ljudi takrat počepne, ker je prehudo. Hudo je že, ko prepoznaš vzorec. Če to presežeš, potem gre lahko počasi navzgor. Ni pa enostavno. To je dolgotrajen proces, ki se začne s tem, da za svoje težave nikogar ne kriviš, ampak zanje prevzameš odgovornost.

S kakšnimi težavami pa se ljudje najpogosteje oglasijo, kakšne odgovore iščejo?

Po mojih izkušnjah je problem številka ena partnerstvo. Velikokrat se zgodi, da pridejo gospe, ki povedo, da jih je partner zapustil. Že drugi, že tretji ... In zelo pogosto ugotovimo, da je ni zapustil on, ampak da je sama ustvarila razmere, situacijo, da je odšel. In zato je vedno vprašanje, kdo je v resnici zapustil koga?

Ko to prepoznamo, moramo spremeniti svoje ravnanje. Je to prava pot preseganja vzorcev?

Je. Je pa tudi res, da če se še toliko trudimo, bomo v neki novi hudi emotivni situaciji zelo verjetno spet ravnali enako. Ampak če se ukvarjamo sami s sabo, posledice niso več tako hude oziroma jih je čedalje manj.

Ljudje se stalno spreminjamo, kdaj so tista obdobja v življenju, ko začnemo v povprečju intenzivneje brkljati po sebi?

Eno takih prelomnih življenjskih obdobij je povezano s prvim Saturnovim povratkom, to je nekje v 28. ali 29. letu starosti. Takrat človek pogosto menja službo, dobi partnerja ali otroka. Takrat se običajno zgodi konkretna sprememba. Potem je pa kriza srednjih let. V krizi srednjih let se ljudem v povprečju razblinijo vsi mladostni ideali – da idealov nismo izpolnili in da življenje ni šlo povsem v smeri, ki smo se je nadejali. Nekoga to prizadene bolj, drugega manj. To poteka nezavedno. Nekateri gradijo, se vržejo na primer v nov projekt, partnerja naredita vikend, novo škarpo, začneta potovati. V uradni psihologiji naj bi ta kriza nastopila okoli 40. leta, v psihološki astrologiji pa približno štiri leta prej. Takrat se človeku nekako zatresejo tla pod nogami. Nekateri najdejo nove izzive, drugi spet pa v partnerstvu ne najdejo več skupnega jezika. V krizi srednjih let se moramo vprašati, kaj zares želimo in kaj, če kaj, bomo spremenili? Veliko ljudi reče, kaj pa hočem, saj ne morem ničesar spremeniti. To se vidi tudi v astrološki karti. A dejstvo je, da je recept za vsakega človeka drugačen, skupno pa nam je, da moramo novo obdobje na novo osmisliti.

Ni kriv Saturn

Velikokrat slišim: »Zdaj je pa Saturn tam in tam in zato sem taka in taka.« Ne, Saturn je tam, kjer je, in nič ne počne. Celotno vesolje je pač neka energija, ki vpliva na vse ljudi, ampak na vsakega drugače. Moja percepcija pa je odgovorna za to, da se počutim, kot se počutim.

Besedilo: Slavka Brajović Hajdenkumer // Fotografije: Igor Zaplatil, Shutterstock

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol