Januar ima lepo staro slovensko ime prosinec. Vezan je na proso, žito, ki so ga na naših tleh gojili že Kelti, sicer pa velja za eno najstarejših kultiviranih žit.
Za mesec januar/prosinec je veljalo, da so bili naši predniki pogosto bolj lačni kot siti. Narava je spala pod debelo snežno odejo, mraz pa tudi ni dopuščal vzklitja novih rastlin. Zato so v tem času prosili za dobro letino v novem letu, tako ima prosinec korenine imena prav tem dejanju. Prav tako so naši predniki 'prosili proso', saj je bila želja po tem odličnem in hranilnem žitu velika, obenem pa je veljalo, da je proso simbol blaginje. Na svojem klasu ima namreč obilje zrnc. Seveda zaradi tega ni smelo manjkati na praznovanjih in ženitovanjih.
Kruh in prosena kaša
Kelti so pridelovali proso že v tisočletju pred našim štetjem. Za slovenskega kmeta je bila prosena kaša vsakdanja jed vsaj pet stoletij od srednjega veka dalje. Gorenjsko naj bi imenovali kar Kašarija, prebivalce pa Kašarje. Janez Vajkard Valvasor v Slavi Vojvodine Kranjske zapiše, da prebivalci pridelujejo proso za kašo in kruh. Nevzhajanemu kruhu, ki so ga delali samo iz prosene moke, so rekli prosenjak. V Evropi so imeli proso do sredine 20. stoletja za žito revežev, proseni kruh pa je bil tako po statusu najnižje. Zaradi specializiranega poljedelstva in tudi pozneje zaradi višjega standarda ljudi so proso začela izpodrivati druga žita (pšenica, ječmen in koruza), močno pa se je uveljavil krompir.
Plodnost in blaginja
Po starem verovanju so proso potresli po hiši, če so želeli priklicati blaginjo in tudi zdravje domačih. Za mladoporočenca so poskrbeli tako, da so jima pod posteljo postavili posodo s prosom. To je veljalo za priklic obilja v njun dom, prav tako pa tudi zato, da bi imela veliko otrok. Z zrnjem, ki je bilo med božičnimi prazniki na mizi, so po praznikih hranili kokoši, da bi dobro nesle jajca. Proso pa je bilo zelo uporabno tudi pri ljubezenskem čaranju. Dekleta so ga na božični večer obredno sejala in govorila: »Proso sejem, da me zasnubi.« Fantje pa so jim odgovarjali: »Proso sejem, da jo zasnubim.«
Varuje tudi pred zlom
Proso pa naj bi imelo tudi esenco zaščite pred uroki in zlimi silami, zato so ga ob večjih praznikih potrosili okrog hiše in po gospodarskih poslopjih. Menda naj bi zelo dobro varoval tudi pred vampirji, zato so ga Vzhodni Slovani posuli po grobu pokojnika, da ta ne bi mogel vstati in se spremeniti v vampirja. Iz mešanice prosa in katrana so delali tudi križe, ki so jih obesili na vhodna vrata ali nad njimi.
Besedilo: Tamara Ferenc // Fotografija: Shutterstock
Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol
