Petra In Uroš Dobnikar: "Ko spoznaš pravega človeka, stvari preprosto padejo na svoje mesto!"

Petra In Uroš Dobnikar: "Ko spoznaš pravega človeka, stvari preprosto padejo na svoje mesto!" (foto: Shutterstock) Shutterstock
Vir: Jana
24. 12. 2016

Sistem je treba spreminjati od znotraj, začeti moramo pri sebi!

Spoznala sta se še v študentskih dneh. Tri tedne pozneje sta že živela skupaj. »Ko spoznaš pravega človeka, stvari preprosto padejo na svoje mesto,« pove Petra Dobnikar, pianistka in profesorica klavirja. Uroš Dobnikar je travmatolog, ki zagovarja, da uradne medicine in meditacije ne bi smeli ločevati. Gre za dva različna pristopa, ki se lahko dopolnjujeta.

Vodita zavod za ozaveščanje in prebujanje svobodnega življenja in s skupnimi močmi sta ustvarila knjižno uspešnico Šola Luči – Pot do Resnice, ki je pred dnevi dočakala drugi dotis.

Vodita skupinske meditacije. Sta se od nekdaj ukvarjala z meditiranjem?

Petra: Nobeden od naju se z meditacijo ni ukvarjal, dokler se nisva spoznala. Sva velika raziskovalca življenja in po končanem študiju sva 14 mesecev potovala po svetu. Kampirala sva pod milim nebom in spoznavala ljudi. Vedno sva šla nekam, kjer je bilo neraziskano, rada sva šotorila, predvsem v gorah. Potem je prišlo obdobje, ko sva se ustalila in se umirila, ustvarila sva družino in šla v službo. Kmalu po tem je prišel spet ta raziskovalni duh. Tokrat navznoter.

Uroš: Končal sem medicino, naredil doktorat znanosti in seveda nisem verjel v kaj drugega kot uradno znanost. Potem sem ugotovil, da lahko sebe začutim drugače, da obstaja še nekaj. Raziskovanje se je začelo z delom na sebi. Med potovanji in meditacijo obstaja povezava. Oboje je v človeški naravi. Kot se nama je zdelo naravno potovati, tako je tudi duhovni razvoj prišel kar sam od sebe. To potrebo po raziskovanju čutiš kot neki nemir v sebi. Kot neki pritisk, ki te sili raziskovati zunaj meja tvojih dotedanjih prepričanj. Vsi smo namreč omejeni s svojimi prepričanji in ta nas kot nevidna kletka omejujejo, da zunaj teh okvirjev nismo sposobni dojemanja. Šele ko smo pripravljeni pokukat izven teh svojih sten, ko smo pripravljeni pogledati, kaj je zunaj, takrat te stvari pridejo same po sebi.

Ste zdravnik, hkrati pa s soprogo vodita šolo meditacije. Kje se po vašem mnenju znanosti najdeta?

Uroš: Uh, odlično gresta skupaj. Vsaka stvar ima svoj namen. Travmatologija se ukvarja z zdravljenjem poškodb. Pacientu pomaga, da se čim prej pozdravi. Meditacija deluje na drugi ravni. Poškodovanemu omogoči, da se umiri, da drugače dojema svojo poškodbo. Pospeši celjenje. Ne nazadnje lahko prepreči dodatne poškodbe. Ljudje delamo napako, ko želimo vedi ločiti. To ljudi ne združuje. Človek pričakuje, da bo prišel k zdravniku in z zdravili rešil težavo. Ko poje zdravila, spet potrebuje nova. To ni rešitev. Treba je najti vzrok bolezni ali poškodbe, to pa lahko odkrijemo z meditacijo, z višjim uvidom.

Kako na združevanje 'alternativne' in uradne medicine gledajo vaši kolegi?

Uroš: V svetu vse več zdravnikov uporablja meditacijo kot dopolnilo. To je zato, ker je to resnica, ki lahko človeštvu pomaga. Če smo na različnih bregovih, ne bomo ničesar rešili. S sodelavkami imamo zjutraj pred službo vsako jutro petnajstminutno meditacijo. Koristi meditacije spoznaš šele takrat, ko poskusiš. Zdaj vidijo, da je koristna za njihovo delo, zato z veseljem pridejo.

Od kod odločitev ustanoviti zavod Šola Luči?

Uroš: Zelo hitro sva spoznala, da ima vsak človek v sebi moč samozdravljenja, samo poznamo je velikokrat ne. Svojo vlogo vidiva v tem, da ljudem le pokaževa sposobnosti, ki jih tako ali tako imajo. Midva jim le pokaževa pot, po njej gredo pa sami. Najprej sva raziskovala sebe in svoje bližnje. Ugotovila sva na primer, da je povsem preprosto z meditacijo otroku zbiti vročino. Nekje v sebi imava ta dar, da lahko pomagava tudi drugim. Zdaj imava dvakrat tedensko skupinske meditacije, kjer se oglasi do sto ljudi. Ljudje to potrebujejo. Najprej doma vzpostavijo boljše odnose. Stvari, ki so se prej zdele težavne, postanejo bolj preproste in rešljive. V njih se naselita mir in dobro počutje.

Petra: Meditacija ni alternativa, je naravna pot. Ne režeš in ne daješ tablet, temveč se le povežeš s svojim lastnim bistvom. Gre le za drug pristop k enaki težavi. Zdi se, kot bi prestavil motorček na ON. Prej je bil na OFF, ko ga pa prestaviš na ON, se s tem sproži samozdravljenje.

Kako so videti vaša srečanja?

Petra: Na meditacijah sedimo v krogu, na sredini so kristalni instrumenti. Sama igram tudi klavir, ki je nepogrešljiv del naše meditacije. Opazila sva, da zvok teh instrumentov pomaga zvišati vibracijo telesa. Kadar si bolan ali se ne počutiš dobro, si lahko zaigraš na kristalne pojoče posode. Ob tem se poraja občutek, kot bi se nekaj odlepilo od tebe, kot bi se sprostila neka odvečna teža. Bolečina se raztopi.

Uroš: V Ameriki zdravniki zvok že dolgo uporabljajo pri zdravljenju. Pri igranju na kristalne posode imajo recimo pacienti po kemoterapiji dosti manj stranskih učinkov. O tem je napisanih kar nekaj knjig. Ta zvok resonira s celicami telesa in na tak način zdravi. Zvok je torej pomočnik, da telo spraviš v naravno stanje, dokler tega sam še ne znaš. Ko se naučiš sam dvigniti vibracijo telesa, kristalnih posod ne potrebuješ več.

Petra: Ljudje imamo svoj glas. Ta nam služi, da se spravimo nazaj v naravno stanje. Zato na meditacijah velikokrat pojemo. Takrat vsak sliši sebe in na neki način sam postane pojoča posoda. Saj veste, kadar smo dobre volje, pač pojemo. To je najbolj vidno pri otrocih, ki so še povezani s svojim virom. Otroci še vedo, kaj je za njih dobro, pozneje pa gredo v šolo in sistem v njih to zatre.

Ste morda zaradi sistema kdaj razmišljali, da bi svoje otroke šolali na domu?

Petra: Pri prvih dveh sinovih sem se veliko ukvarjala s to mislijo. Ampak mi vsi smo del sistema. Starši imamo veliko moč, da damo otrokom to, kar potrebujejo, to se zgodi doma. Mislim, da ni prava pot, da otroka daš iz sistema, temveč da se spremembe počasi vpeljejo v šolstvo. Tudi v takem sistemu se otroke da prebuditi. Naše šolstvo je na splošno v redu, določene stvari pa bi bilo treba spremeniti, ampak le na miren način.

Uroš: Ni namen, da bežimo iz sistema, temveč da smo v njem in vpeljemo spremembe. Zunaj sistema sicer lahko dobro deluješ, ampak tako pomagaš le sebi. Če spremembe sprožiš v sistemu, prispevaš k celotni družbi.

Kot profesorica klavirja ste del šolskega sistema. Kako vi poučujete?

Petra: V glasbi ni prostora za nezdravo tekmovalnost. Njen namen je, da razvija posameznikove potenciale in da se prek nje poveže vsak s seboj. S tekmovanjem to zlahka ubijemo. Vidim, kako so otroci razočarani, kadar vidijo rezultate, s katerimi niso zadovoljni. Dokler so na odru in igrajo, je to nastop, ko to postane tekmovanje, uničimo prvotni namen glasbe.

Uroš: Tekmovalnost nikjer ne prinese nič dobrega. Ne zavedamo se, da bi se morali v šoli učiti za življenje, ne pa zato, da bomo boljši od drugih. To je kot neki program, ki imamo vcepljenega. Ključ je v povezanosti in sodelovanju. Ljudje nismo zadovoljni s sabo in vrednost iščemo v potrditvi od zunaj, torej v tekmovanju. Ko želiš biti boljši od drugega, pravzaprav želiš, da je on slab. Tukaj gre za prefinjen egoizem, ki pa ga sprejmemo kot nekaj samoumevnega. Ko si enkrat uglašen s sabo, te potrditve od zunaj ne potrebuješ, ker se lastne vrednosti zavedaš. Takrat lahko nastopi sodelovanje.

Letos sta izdala dvakrat razprodano knjigo Šola Luči – Pot do Resnice. Kako je nastajala in kaj je njeno sporočilo?

Petra: Ko sva meditirala, se je odpiralo ogromno vedenja. To vedenje je pomagalo veliko ljudem in želela sva ga predati naprej. K nama je začelo prihajati vse več ljudi in nisva imela več časa vsakemu posebej razlagati teh zakonov življenja. Zato sva napisala knjigo, za podporo skupinskim meditacijam, ki jih vodiva. Sporočilo knjige je, da smo ljudje dosti bolj povezani med seboj, kot si mislimo. Da smo dosti več od tega, kar si lahko predstavljamo. Da smo večni in popolni.

Uroš: Pisana beseda je pomembna predvsem zato, da doseže čim več ljudi. Ker smo ljudje nagnjeni k empirični znanosti, sva ustanovila zavod. Tudi zato, da bova lahko z znanstvenimi dognanji podkrepila učinke meditacije. Ko ljudje vidimo tovrstne dokaze, se novemu lažje prepustimo.

Bi zase rekla, da sta učitelja?

Petra: Nazivi za naju niso pomembni. V ljudeh želiva le vzbuditi vedenje, da si lahko pomagajo, želiva, da odkrijejo dobro samopodobo, občutek enakovrednosti. Tudi midva se konstantno učiva, zato ne bi rekla, da sva učitelja.

Uroš: Če sebe ne dojemaš kot večvrednega, ko deluješ srčno, se med soljudmi poruši zid. Ti zidovi so umetno ustvarjeni. Zdrav odnos mora potekati na ljubeč način in brez negativnih vzorcev. Potem stvari stečejo.

Na slabo stanje v kolektivu ste opozorili z odmevnim odprtim pismom. Kako gledate na splošno stanje v zdravstvu?

Uroš: Pismo se je zgodilo spontano in je izboljšalo odnose v kolektivu. Spoznali smo, da so spremembe na boljše mogoče. Živimo v razburkanem času, ko prihaja do zelo velikih sprememb. Stanje v zdravstvu je zame naravno stanje. Je posledica zavesti, ki vlada med ljudmi v Sloveniji. Gre za skupek ljudi, ki doma nimajo urejenih odnosov in seveda ne morejo biti srečni v službi. Pojavljajo se slabi vzorci, od grabežljivosti, tekmovalnosti, nemoči, občutka večvrednosti. Tudi zdravstvo je del države, zakaj bi bilo tukaj kaj drugače. Ko bomo dojeli, da moramo spremembe doseči sami, da to zmoremo, ko se bo zavest dvignila, bodo prišle spremembe na bolje. Tudi v zdravstvu.

Besedilo: Helena Kosi Odlak
Fotografije: Zcukr, shutterstock

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri