Miranda Rumina: Razsvetljenost smo pustili v nakupovalnem središču

Miranda Rumina: Razsvetljenost smo pustili  v nakupovalnem središču (foto: osebni arhiv) osebni arhiv
Vir: Jana
27. 4. 2018

Miranda Rumina je posebna ženska. Nekoč, v nekem prejšnjem življenju, ji je bilo ime Lidija in bila je povsem navadna ženska – takšna, ki se pomeša v množico.

Danes je umetnica, ki živi v Londonu. Napisala je tri avtobiografske knjige, skupinsko delo Angeli in ubesedila Malo morsko deklico. Pogovarjali sva se o vsem – kam gre naš svet, o vlogi ženske v tem svetu in o naši prihodnosti.

V kakšnem svetu živimo?

Sem vizionarka in mislim, da bi morala ob danostih, ki jih imamo, naša družba biti veliko bolj popolna in poštena. Vsakemu bitju na zemlji pripada košček zemlje, pripadajo mu izobrazba, voda, osnovne stvari. Trenutno smo v najbolj krivičnem času, saj ima odstotek ljudi 99 odstotkov stvari, ki pripadajo vsem. Iz te napačne delitve izhajajo vsi konflikti, vse vojne, vsa nestrinjanja med moškimi in ženskami, vsa hrepenenja ... Vse stvari so precenjene, od družine do praznikov, počitnic. Edina stvar, ki ni precenjena, je razsvetljenje samo, vendar se o tem nič več ne sliši in ne govori. Očitno smo razsvetljenost pustili nekje tam v BTC.

Kako to?

Najprej se moramo zavedati, da smo kot civilizacija zelo razvajeni. Ves čas želimo imeti vse 'dudice in odejice', s katerimi smo pokriti. Cona udobja je za nas nujna. To nas pokopava. Kot drugo pa smo zdaj priklopljeni na vse te tehnološke naprave in imamo občutek, da z miško ali zaslonom obvladujemo svet. Živimo v zmedenem svetu in v času, ko smo dostopni na vsakem koraku, da smo v vsakem trenutku 'priklopljeni', potem pa se 'skurimo' in potrebujemo daljši odklop. Najti je treba večje sozvočje med aktivnostjo in pasivnostjo v dnevu. V tem času bi se vsak moral informacijsko izklopiti, če želi predelati tisto, česar sproti ne zmore. Kajti tiste stvari, ki jih ne predelamo, nekje ostajajo – kot kupi umazanega perila, in mažejo naše duhovno zavedanje.

Vendar se ne moremo kar izklopiti ...

To je miselni konstrukt. Vedno imaš pravico, da se izklopiš. Ko nas je strah, s tem samo hranimo tisti del sistema, ki si želi človeka podrediti. Vsa ta negativna čustva uporabijo tisti, ki ta planet zatirajo in mu znižujejo vrednost.

Kako si lahko pomagamo?

Najprej je treba narediti večjo selekcijo – kaj sploh spustiti v življenje in čemu se v celoti odpovedati, saj vidimo, da vsega ne zmoremo. Moj prvi moto je: manj je več. Če ne bomo uporabljali vizualizacije, kreativne vizualizacije, vseh teh moči, ki jih imamo v alternativni medicini, meditacije, terapevtske tehnike, zdrave hrane, gibanja, ne bomo preživeli. Ko se ozremo na drugo stran, kjer so medicina, genetsko spremenjena hrana, umetne oploditve, zamenjava spola, lepotne operacije – to so strašne stvari za telo. Človek ob tem trpi. Če v moje telo vbrizgaš strup, ga bom čutila kot strup, čeprav mi bodo drugi govorili, da sem videti odlično. Pozabili smo upoštevati svoje čute. Iz svojega sveta smo izbrisali čute, izbrisali smo sočutje in notranjo tišino. In v takem svetu naša intuicija ne more delovati. Ko bomo intuiciji dali enako vrednost kot racionalnemu, takrat bo tudi ženski princip na svetu dobil enako veljavo kot moški.

Kakšna prihodnost čaka ženske?

Napovedi pravijo, da bodo čez nekaj desetletij ženske vodile ta planet. Ženske so trenutno v obdobju izjemnega vzpona, osvobajajo se družbenega primeža, moškega šovinističnega pogleda nase, na to, da so spolni objekt, na to, da morajo biti hkrati matere, nedotakljive žene in hkrati še odlične sodelavke. Ker je ženska morala početi vse to, se je preobrazila v 'superžensko'. V prihodnjih 300 letih moramo spremeniti ta planet v nekaj, kar bi moral biti že zdavnaj. Ali bo človek sposoben večje spremembe in dopustil ženski, ne samo da je enakopravna, temveč da dobi večjo vlogo, takšno, ki ji pripada, ali pa bo ta civilizacija propadla. Ženske smo še vedno precej jezne, saj se zavedamo, da smo bile zlorabljene in smo znotraj zdajšnjega življenja v terapiji zaradi tega. Boli nas, ker nimamo enakih pravil kot moški. Boli nas, ker moramo po tem, ko v službi opravimo svoje delo in podpiramo tri vogale hiše, še skrbeti za to, da smo videti popolno po modnih zapovedih.

Razsvetljenost smo pustili  v nakupovalnem središču

Kako obsedeni smo s popolnostjo, družbenimi omrežji in družbenimi zapovedmi danes?

Obsedenost z všečki je poguba naše civilizacije. Temu rečem hrana za ribice. Ribica vsak dan potrebuje malo hrane. Potem pozabi, da je jedla, in vsakič, ko se približaš akvariju, te prosi za hrano. To se zgodi 30-krat na dan, v resnici pa hrano potrebuje le enkrat. Pa še to ne vsak dan. Če smo z nečim zasvojeni, močno trpimo, če tega ni. Zato je dobro, da preizkušamo, koliko smo na nekaj navezani. Težava je v tem, da ne bomo, če živimo samo navzven, nikoli srečni, saj bodo prišle nove potrebe in drugi standardi. Popolnost ni stvar zunanjosti, ampak notranjosti, in ni stvar iskanja, temveč ohranjanja – popolnosti nam ni treba najti, kajti vsak od nas je v sebi že popoln. Morali bi razviti veliko večjo solidarnost in se zavedati, da tvorimo celoto – vsi ljudje na svetu. Zdajšnji čas vseh katastrof, kontradikcij, bolezni, novih bolezni bo prinesel širšo zavest o povezanosti in nujnosti sodelovanja.

Kako pa pridemo do tega?

Na neki točki prideš do zavesti, da temu svetu in sebi ne moreš več škodovati, lahko pa mu in si koristiš. To je trenutek, ko začneš delovati nesebično in svetu vračati, kar potrebuje. Ljudje dopuščamo, da nam svet od zunaj vsiljuje različne vrednote, čeprav naše srce ve, kaj je prav in kaj ne.

Zakaj ne prepovemo vseh strupov na zemlji z danes na jutri? Zakaj ne izničimo jedrskega orožja? Zakaj dopuščamo vse to? In zakaj imamo na položajih ljudi, ki niso sposobni zaznati, kaj je treba narediti? Če bi dali inteligentne otroke med desetim in petnajstim letom na položaje, da odločajo o tem, kaj se dogaja z našim planetom, bi dobili veliko boljše rezultate. Nihče noče tega tempa, norega informacijskega bombardiranja z vsem, ker zaradi količine ne moremo niti predelati vseh informacij. Zato potrebujemo odmike, tišino, globino. Malo ljudi je takih, ki znajo uravnotežiti hud tempo civilizacije in ohraniti stik z globino narave.

Razsvetljenost smo pustili  v nakupovalnem središču

Koliko vi upoštevate mnenje družbe?

Jaz ne bi napisala nobene knjige, če bi razmišljala, kako me bodo drugi gledali. Ko se razgališ, veljajo zate neka druga pravila. Pustijo te pri miru, ko vidijo, da si upaš. Danes v družbi manjka poguma. Pogum je namreč tisti, ki nas pelje naprej, da se raziskujemo, da se najdemo in ugotovimo, kdo v resnici smo. Da nehamo upoštevati te nalepke, ki nam jih drugi lepijo že od rojstva. Verjamem, da bomo našli globino, da se bo zgodil preobrat, ko se bomo najedli komercializma.

Vse več ljudi je namreč pogumnih, vse več ljudi se ukvarja z bolj bistvenimi vprašanji, kot so se pred 20 ali 30 leti. Ljudje so bolj ozaveščeni. Začeli smo z majhnimi koraki in gremo počasi naprej. Vsak dan je treba spreminjati svoj lastni svet na boljše. S tem dosežemo, da nismo več depresivni. Nihče noče slišati, da smo depresijo ustvarili sami. Želijo imeti razlog, zakaj je do tega prišlo. Razlog smo mi – s tem načinom življenja, s pomanjkanjem sočutja, ko ne prisluhnemo sočloveku ... ­

­Težava je v tem, da nam ambicije pomenijo več od tega, da si nekomu na voljo, ko te potrebuje. 

Besedilo: Petra Znoj // Fotografije: osebni arhiv

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri