Mateja Vavtar: "Domišljija je kot kozmični Google translator!"

Vir: Jana
5. 12. 2016

Za hip pokukati v svet, kot ga vidi Mateja Vavtar, je bilo nekaj posebnega. Tudi zato, ker je zanjo svet, prostor, dejansko nekaj zelo izjemnega in predvsem zelo živega. Slovenija pa biser v mozaiku sveta.

Od domišljije do resničnosti

Mateja je že od majhnega prejemala slike in informacije, ki pa jih je dolgo pripisovala domišljiji. Zase pravi, da je bila sanjač, da ji je bil pravljični svet blizu. Komaj pozneje je, tudi s pomočjo etnologinje, začela po arhivih in zgodovinskih virih iskati podobe, imena in zgodbe, ki jih je zaznavala na različnih koncih Slovenije in v tujini. Izkazalo se je, da so podatki točni, kar ji je dalo dodatno spodbudo za raziskovanje časa, prostora in človeka ter povezave in vplive celotnega obstoja med seboj.

Srečali sva se na eni izmed prestižnih ljubljanskih lokacij. Mateja je lokacijo izbrala namerno, saj želi poleg vsega drugega ljudem dati zavedanje, da je prestiž za vsakogar. »Veliko ljudi se izogiba prestižu, obilju, saj si mislijo, da ni zanje.« Pa seveda ni tako, a Slovenci imamo v kolektivni zavesti zapis, da smo hlapci in pozabljamo, da smo zdaj svoji gospodarji in da vsem pripada obilje. In za to imamo vse potrebno na dosegu roke.

Pravite, da je domišljija pomemben del človeka, ki ga premalo poznamo in preslabo vrednotimo.

Domišljija je dejansko kot kozmični 'Google translator' (prevajalnik), s katerim lahko informacije iz zgornjih dimenzij prevedemo v razumski del in jih uporabimo. Simbolna govorica je zelo bogata in nam z domišljijo in podrobnejšim raziskovanjem odkrije pravo informacijo.

Vsi, čisto vsak človek ima te sposobnosti v sebi, ampak smo pozabili nanje in spijo. Poleg tega imamo različne receptorje zaznav, različno interpretacijo, različen jezik posredovanja in vse sprejemamo skozi razumski del sebe. Vse to otežuje prebujanje in zaznavanje naših sposobnosti in prastarih znanj. Z dvigom frekvence zavesti na zemlji pa se ta znanja vse bolj obelodanjajo.

Danes sta duhovnost in energijski del našega obstoja očitno močno prisotna tudi v javnem prostoru ...

Zadnjih 10 let se pri nas močno razvija duhovnost, in to ni naključje. Ko sem iskala svoj izraz o svojem delu, se o zelo živem energijskem obstoju nas samih in vsega, kar obstaja, ni govorilo veliko in zato nisem znala ubesediti dogajanja. Danes pa je drugače. Danes v slovenskem prostoru obstaja zelo veliko skupin, ki imajo različne interese in ideje o tem, kako to energijo usmerjati, kaj delati z njo, ali jo uporabiti za najvišje dobro vsega ali za lastno manipulacijo, in o tem ne bi sodila. Vidim pa, da je to področje neurejeno in bi lahko bilo še bolje, saj je Slovenija čudovit prostor, v katerem lahko marsikaj uspeva, če se povežemo in nastavimo skupno vizijo.

Tako tudi ni naključje, da imamo tako veliko število ljudi, ki se prebujajo, ki iščejo neke druge odgovore, ki vlečejo skozi svoje korenine v ta prostor skozi praznanja iz Indije, Skandinavije, Rusije, Južne Amerike ...

Trenutno je zame izraz branje matrice prostora in časa še najbližje, kar razumsko opiše moje delo. V prihodnosti pa bomo morda usvojili nova znanja, ki nam bodo pomagala še drugače razumeti, kaj se dogaja, in nam bodo razumsko bližje in jih bomo zato tudi drugače ubesedili.

Kako vidite Slovenijo?

Živimo v čudoviti deželi, dejansko je zelo malo takšnih na svetu, ki bi na tako majhni kvadraturi, kot jo ima Slovenija, združevala takšno obilje vod, gozdov, sonca, naravnih znamenitosti, kulinarike, zgodovine, pestrosti kultur in jezika. In tudi izjemne energetske potenciale.

Tukaj se je godila tudi asimilacija zelo različnih vplivov, narodov in kultur. Z vsem tem ima Slovenija prav poseben položaj v globalnem smislu in izjemen potencial. Ne samo strateško, saj je na prelomu Evrope in Balkana in pomeni vrata v Evropo, tudi znotraj, saj so v sami zemlji točke moči, ki tukaj vibrirajo intenzivneje. Zato veliko ljudi iz vsega sveta, tudi svetovnih duhovnih učiteljev, prihaja sem.

Pa znamo to ceniti?

Tisti, ki prihajajo od zunaj, drugače gledajo na bogastvo, ki ga imamo. Mi se ga žal večinoma ne zavedamo. Tudi to ima svoj namen, brez dvoma. V sebi imam neko informacijo, da se bomo ob pravem času prav umestili. Ta čas ni vezan na številko, ampak na ogromno kombinacijo stvari, ki se morajo zgoditi, da se vse postavi na svoje mesto. Žal je včasih potrebno prebujanje skozi boj, tako kot na primer skozi požar, ki uniči staro, da lahko zraste novo.

Menim, da je največja težava Slovencev identifikacija oz. pripadnost prostoru ali »simbolni korenini« našega naroda. Živimo na prostoru, ki je fenomenalen, ki je izjemna posebnost v svetu, ampak še ne znamo razplastiti in sprejeti raznovrstnosti. Naš prostor, slovenski prostor ima namreč že zelo dolgo tradicijo raznih duhovnih ritualov in običajev ter navad, ki smo jih trenutno zavrgli in pozabili. Kar je škoda. Če bi postali bolj spoštljivi in hvaležni, bi morda našli odgovor in tudi čisto drugačno kakovost bivanja.

Omenili ste razstavo Vrata

Razstava Vrata, ki je v Slovenskem etnografskem muzeju, je zame izjemno pomembna, saj ne predstavlja samo krajev, običajev, ampak je multidimenzionalna. Ljudje tam lahko začutijo povezanost, spoznajo, kako so naši predniki živeli »duhovni« svet, ki ga mi ne živimo več. Živeti vsak dan, vsak trenutek posebej z zavestno prisotnostjo, zahvaliti se za obilje, ki ga imamo okrog sebe, se nam lahko zdi smešno, nepotrebno.

Včasih so narodi živeli veliko bolj povezani s kozmičnim ritmom kot danes. Tudi Slovenija, njeno širše območje, ima zelo močno zgodovino takšnega življenja, ki se ta trenutek aktivno prebuja, in če bi ljudje začeli to raziskovati, bi našli boljši stik s sabo in bi same sebe bolje razumeli. Če sebe bolj razumeš, tudi z okolico bolje funkcioniraš in imaš bolj harmonične odnose.

Kako pa se lahko poravnamo s kozmičnim ritmom?

Danes moramo na televiziji videti, da so bili na primer na Soncu veliki izbruhi, da si pojasnimo določena stanja. Naši predniki pa so to drugače doživljali. Oni so to, ker so veliko bolj živeli v ritmu z naravo in niso bili bombardirani s toliko informacijami, drugače začutili in se odzivali na spremembe.

Mi smo vzeli stvari v svoje roke tako intenzivno, da tega ritma več ne zmoremo živeti. Potem smo nervozni, naše frekvence so podrte. Iščemo »tabletke« v obliki terapij, da se vsaj za trenutek povrnemo v svoj center, ki je povezan s kozmičnim ritmom. Pri tem pa ima Slovenija ogromno točk, ki to same po sebi omogočajo. Takih, kjer samo sedeš, se spočiješ in lahko to občutiš. Seveda pa je Slovenija del kozmosa in se čutijo tudi vse odboji, ki se dogajajo nekje drugje. Vse je velika matrica, v kateri nekje vržeš kamenček, valovanje pa dejansko leti povsod okrog.

Ampak kar vztrajamo pri sistemu, ki nas oddaljuje od bistva?

Vsi sistemi nam na eni strani omogočajo varnost, kontrolo, na drugi strani pa omejitev. So zlate kletke. Vsak posameznik mora sam ugotoviti, koliko kletke in koliko svobode potrebuje.

Napredek, tehnologija, medicina so super, a smisla, usklajenosti pa človeku ne morejo dati. Zemlja pulzira v krožnicah, spiralah, in če se poslušamo, lahko hitro zaznamo njen utrip. Ampak tega ne upoštevamo niti zasebno, ko na primer v zimskih mesecih divjamo, namesto da bi se umirili, niti ko gradimo hiše, v katerih živimo, ko urejamo prostor s cestami, kabli, kanalizacijami.

Pozabili smo tudi, da je vsako živo bitje res izjemna dragocenost, ki ima v veliki sliki točno pravo mesto zase, in da smo hkrati del veliko večje celote. Narava je ubrana in se ves čas vrača v ravnotežje. Mi smo tisti, ki ne sledimo in zavračamo povezanost.

Številni pravijo, da je ego krivec za vse, kar je narobe s svetom.

Človek je zelo čustveno bitje, velikokrat prizadeto, ranjeno s strahovi, travmami in iz tega postanemo borci, gremo predaleč in poškodujemo sebe in tudi druge. Zelo velikokrat nevede, nenamerno. Celo največja odkritja, ki bi lahko prinesla ljudem veliko dobrega, so bila zlorabljena in uporabljena za uničevanje.

A kot za zdaj kaže, še vedno potrebujemo krute impulze, v smislu, da moramo najprej poznati mraz, da vemo, kaj je toplo, ampak mislim, da prihaja čas, ko bomo lahko presegli to dualnost. In tudi spoznali, da imamo v sebi ego, ki je zdrav.

Zdrav ego namreč nujno potrebujemo, da preživimo, ne pa da gremo z njim čez trupla. Zdrav ego pomeni, da znaš sebe ovrednotiti s spoštovanjem, hvaležnostjo in ponižnostjo do vsega, kar je okrog tebe. Slovenci, tudi zaradi travm iz preteklosti, radi zamenjujemo ponižno s ponižanjem, a to sta dve zelo različni besedi.

Je naključje, da živimo v državi, ki ima obliko kokoši, z besedo ljubezni v imenu države, glavnega mesta in vsem drugim?

Naključij ni. Vsak je natanko tam, kjer mora biti. V Sloveniji smo res obkroženi z ljubeznijo in še marsičim, a kot narod bežimo proč od tega, ljubiti se bojimo. Saj tudi besedo ljubiti komaj kaj uporabljamo.

Kokoš pa je gotovo simbol, ki smo ga močno zagrabili. A kako? Kokoš ima v telesu 'mlinček' – ki drobi kamenje in pozneje iz tega zgradi nezlomljivo ovojnico za jajček, za plod. Če bi bili pozorni, bi lahko tudi ugotovili, v katerem delu kokoši smo doma in čemu je ta del namenjen. Lahko bi pogledali, s čim to kuro hranimo, katere dele prodajamo tujcem, kaj zanemarjamo, s čim manipuliramo in z vsem vplivamo na celotni sistem. To bi bilo tudi raziskovanje, ki bi nam dalo veliko informacij.

Kam torej naprej?

Opažam, da veliko več zahtevamo, zelo malo pa se zahvaljujemo. S tem smo egoistični in ne upoštevamo vsega, kar nas obdaja in hoče podpirati. To je največja bolečina, ki jo ljudje prizadenemo sebi in naravi.

Zato bi si želela, da bi ljudje razumeli predvsem bogastvo Slovenije v vseh dimenzijah. Tako same narave kot same energije, ki jo prostor dobiva, podpira, sprejema in oddaja. Tudi sebe, ki tukaj živimo in smo v tem edinstveni na svetu. Res si želim, da bi ljudje to spoznali in da bi s skupnimi dolgoročnimi načrti to Slovenijo in sebe začeli častiti. S tem bi začutili obilje, to moč tega prostora. Mislim, da je prihodnost Slovenije začrtana tako, da se bomo podali v to smer. Potem nam bo ta prostor vse to vračal. Bodimo hvaležni, da živimo tukaj in zdaj.

Besedilo: Maja Grilc // Fotografije: Primož Predalič, Shutterstock

Nova Jana že v prodaji

Jana

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri