Ko so ljudje razočarani v ljubezni, menijo, da je niso vredni

Tako piše v svoji knjigi Tolteška umetnost življenja in smrti priznani duhovni učitelj in šaman Don Miguel Ruiz, ki za takšna boleča stanja pozna tudi zdravilo. Zdravilo v obliki zgodb.

Da pa bi bilo zdravilo učinkovito, morajo ti ljudje najprej stopiti na pot duhovnih bojevnikov. In ker za vsakega pravega duhovnega bojevnika velja, da mora najprej znati ljubiti samega sebe ali pa vsaj biti na dobri poti, da mu to uspe, jim rad pripoveduje tudi o 'čarobni kuhinji'.

Takole gre:

• '... če bi vsakdo izmed nas živel v hiši s čarobno kuhinjo, kjer bi bile omarice venomer polne, hladilnik dobro založen in kjer bi bile zaloge neskončne, potem seveda ne bi bili lačni. Niti bali se ne bi, da utegnemo kdaj biti lačni, in ne bi nam bilo treba moliti, naj nam kdo dostavi hrano. Tako je tudi z ljubeznijo. Če bi lahko vsak od nas ljubil sebe, kakor sam želi biti ljubljen, potem ne bi dovolili, da naša lakota po ljubezni sklepa odločitve v našem imenu. Kadar nismo obupani, smo se zmožni upreti zapeljevanju – celo tistih, ki prispejo na belem konju in prinašajo s seboj slastno pico!'

Don Miguel Ruiz, mehiški avtor knjig o tolteški spiritualnosti in neošamanizmu, svojim vajencem, ki so že stopili na pot duhovnih bojevnikov, tudi sicer rad pripoveduje zgodbe in mite o ljudstvu Toltekov. A ne zato, ker bi potrebovali še eno zgodbo, temveč zato, ker zgodbe začenjajo spremembe.

Vojna idej!

V bitkah, ki jih bijejo duhovni bojevniki, so namreč orožje, s katerimi porazimo sami sebe – in šele nato druge – prav besede. Pri tem niti ni treba, da bi sploh izgovarjali besede z namenom uničevanja.

• »Dovolj je že, da so zgolj misel. Besede se združujejo, da oblikujejo mnenja, ki pohajajo po odmaknjenih cestah našega uma ter sejejo dvom in razklanost. Mnenja se zbirajo v gruče, da bi zagovarjala prepričanje – verovanje. Verovanja, ki jih deli širša skupnost, pa privzamejo status resnice. Brez zavedanja postane vojna idej vojna proti človeškim bitjem, vendar lahko vojno idej izbojuje in v njej zmaga tudi vsak posameznik.«

Da pa bi posameznik v tej vojni lahko zmagal, se mora zavedati svojih notranjih ran zaradi otroških travm in minulih razočaranj, ki hromijo sicer zdrave odrasle. Pravi duhovni bojevnik se zaveda, da krivda, sram in nenehno pripisovanje krivde drugim iz njega naredi žrtev, da ga nenehno obsojanje dela zlobnega, misli o krivičnosti pa neprestano jeznega. Dejstvo je, da se vse politične in kulturne vojne pričnejo v umu nekoga.

• »Želimo si podobno mislečih prijateljev. Najverjetneje se iz miroljubnih domačih ognjišč, kjer se misel začne – se nato razširi v pogovor in nazadnje postane krik po zbiranju - razširijo valovi nasilja. Psihološke rane ene same osebe se razširijo na drugo in nato na številne ljudi.«

Vendar pa ranjen um ni tako zelo ranjen, kakor si sam rad misli, je prepričan Don Miguel Ruiz. In zato svoje sledilce in sobojevnike uči, da si lahko vedno znova izberejo, ali bodo sodelovali v snu nekoga drugega ali pa se bodo obrnili stran ne da bi sodili. Da bi to lahko storili, se morajo najprej poznati. A tudi tu obstaja svojstven 'kavelj 22'. Kaj sploh pomeni 'poznati samega sebe'?

• »Kaj sem? Nekoč sem se vprašal to. Ne vem in nikdar ne bom vedel. Nimam mnenja o samem sebi, četudi jih imajo očitno vsi okoli mene. Ljudje gojijo mnenja in sodbe, ki nimajo ničesar opraviti z Miguelom ali z njegovim snom. Vseeno pa obstajam v njihovi domišljiji. Ljudje domnevajo, da razumejo motive, ki ženejo druge ume, in občutja v srcih drugih. Njihove sanje so prenaseljene z namišljenimi prijatelji in sovražniki, vendar obstaja samo en lik, ki ga je mogoče razumeti in preobraziti, ta pa je glavni lik njihove lastne zgodbe. Vsakdo je zmožen videti samega sebe, slišati se in spreminjati tisto, kar vidi – pa ne zato, ker bi videl nepopolnost, temveč zato, ker vidi neskončne možnosti.«

Preseganje ran!

Tudi Don Miguelovi učenci niso prav nič drugačni od običajnih ljudi.

Vsak od njih je, tako kot slehernik, preživel otroštvo in postal delujoč odrasel. In čeprav so bili inteligentni, z zdravimi telesi in možgani, so sami sebe uspeli prepričati, da so bolni ali da so jih ranile izkušnje iz otroštva. Da bi jim odprl oči za lastne neskončne potencial, jim je Miguel pripovedoval zgodbe iz tolteške mitologije. To so zgodbe, ki naj bi jih spodbudile, da ljubijo drug drugega in spoštujejo sanje drugega.

Po zgledu Toltekov, za katere je znano, da so si prizadevali postati umetniki življenja, kar so lahko dosegli le tako, da so najprej postali duhovni bojevniki, prek svojih zgodb uči, da med drugim ozavestijo verovanja, ki so jih tekom odraščanja prevzeli od drugih.

• »Nič ni dejansko dobro, slabo, prav ali narobe. Starši in učitelji so nam govorili, naj se na življenje odzivamo glede na njihove ideje o pravem in napačnem, in še zmeraj nas vežejo ta pravila. Brez teh omejitev smo svobodni, da lahko doživljamo in vidimo. Brez vsiljevanja mnenj se je mogoče odzivati pristno. Ali je nekaj dobro ali slabo, ali ima kdo prav ali se moti, pa je tedaj nepomembno.«

Potem, ko so vajenci uspeli podvomiti v prepričanja, ki so jih prevzeli od drugih, da bi te zamenjali za zgodbe, ki jim jih je pripovedoval Miguel, jih je ta z mojstrskim spreminjanjem taistih zgodb in vnašanjem novih elementov iz mitologije spodbudil, da so odslovili tudi slednje. Sčasoma so se naučili, da vsaki navezanosti na določeno zgodbo neizogibno sledi opuščanje, slovo in nato premik naprej. Znova in znova so ponavljali ta proces, Miguel pa je učence vsakič prosil, da ponovno povedo zgodbo svojega življenja. To so skupaj počeli vse dotlej, dokler zgodbe niso imele več nikakršnega čustvenega naboja in so zvenele kakor vse druge zgodbe – znano, a ne obvezujoče.

Svojim vajencem je Miguel pogosto dal tudi priložnost, da podvomijo vanj in da mu ne verjamejo kar tako na besedo. Ne njemu, ne komurkoli drugemu.

• »Ne glede na to, kako so se miti spreminjali in so se moje zgodbe razvijale, ta lekcija se je ohranila. Je namreč v osrčju vse modrosti. Ko nič več ne verjamete sebi, tedaj zlahka ne verjamete drugim. Vsak um ustvarja resničnost iz lastnega rezervoarja znanja. Posledična resničnost je osebni sen tistega uma. Če poslušamo, lahko slišimo, kako ta mali sen spregovori. Če poslušamo, lahko prepoznavamo koristi, ki mu vdihnejo življenje. Spreminjamo pa lahko samo en sen, in sicer svojega lastnega.«

Velika vrednost Miguelovih učenj pa vendarle ne leži v njegovem alternativnem načinu pripovedovanja zgodb. Njegova učenja so tako učinkovita zato, ker je bil nekdo, ki v resnici že je prevzel nadzor nad svojo lastno zgodbo.

• »Bil sem nekdo, ki ni bil več dovzeten za znanje, niti za svoje lastno ne. Bil sem tisti, ki prebiva v čarobni kuhinji, ki ne moleduje za ljubezen ali trpi zanjo, temveč z veseljem deli brezdanjo ljubezen z vsakomer, ki si je želi. V moji kuhinji so bili dobrodošli vsi in prav tam so našli spodbudo, ki so jo potrebovali, da so lahko vzljubili same sebe.«

Priporočamo v branje!

Tolteška umetnost življenja in smrti po Don Miguelu Ruizu

• »Dober učenec kar najbolje izkoristi vsakršne informacije, ki postanejo dostopne, in kakor prikazuje ta zgodba, nam življenje ponudi vse informacije, ki jih potrebujemo.«

Priljubljeni učitelj tolteške duhovne modrosti in avtor svetovne uspešnice Štirje dogovori, ki slovi po svoji integriteti, iskrenosti in uvidih, se vrača k nam z novo duhovno mojstrovino. Don Miguel Ruiz nas v Tolteški umetnosti življenja in smrti popelje na mistično osebno potovanje izjemnih duhovnih globin in širjav zavedanja.

Pripoveduje zgodbo o mističnih sanjah, ki jih je doživel leta 2002, v devet tednov trajajoči umetni komi, ki je sledila njegovemu srčnemu infarktu. V njih srečuje ljudi, zamisli in dogodke, ki so ga oblikovali in osvetljujejo večni boj med življenjem – neskončno energijo in resnico – in smrtjo – snovnostjo in subjektivnim znanjem –, v katerem nam je dano sodelovati vsem. Tolteška umetnost življenja in smrti nas vpelje v um mojstrskega iskalca in nam ponudi edinstvene, intimne uvide v razvoj duše.

V tem svojem življenjskem delu, vrhuncu svojega učenja, ki je nastajalo več kot 10 let, don Miguel Ruiz zaupa najgloblje notranje delovanje posameznega srca in uma ter nas poziva, naj se srečamo z resnico, naj prisluhnemo, uvidimo in si drznemo spremeniti svoj svet, ki ga sestavljajo misli in samodejni odzivi.

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol