Karma Tsultim Namdak: Učitelj šeng žen gonga

Karma Tsultim Namdak: Učitelj šeng žen gonga (foto: Aleksandra Saša Prelesnik) Aleksandra Saša Prelesnik
Vir: Jana
28. 4. 2019

V Ljubljani smo na delavnici imeli priložnost videti mojstrstvo v izvajanju in poučevanju energijskih gibov – dobesedno meditacijo v gibanju.

Na povabilo društva Tolmun je na obisk prišel častni član, Karma Tsultim Namdak, učitelj šeng žen gonga (zvrst napredne oblike čigonga), in kar je še bolj dragoceno, učitelj meditacije iz tradicije tibetanskega budizma. Karma Tsultim Namdak se je rodil na deželi na meji s Tibetom v Kraljevini Sikkim (od 1975 dalje pripada Indiji). Dvajset let je živel v tibetanskem budističnem samostanu njegove svetosti XVI. Karmapa. Študiral in diplomiral je iz budistične filozofije ter pozneje poučeval na priznanem Inštitutu Karma Shri Nalanda v Ramteku v Sikkimu.

Zaradi znanja tujih jezikov je v Delhiju poučeval tuje študente, predvsem tiste iz Evrope, na Karmapa International Buddhist Institute, kjer potekajo akademski seminarji budistične filozofije in zgodovine ter tibetanskega in sanskrit jezika. Od leta 1993 živi v Nemčiji, kjer ima v Hamburgu svojo šolo šeng žen gonga in meditacije. Poleg maternih jezikov govori in predava v angleščini, nemščini in francoščini. Ima svojevrsten način podajanja znanja s poglobljeno in jasno razlago in obenem igrivo in zanimivo razlago posameznih gibov.

Čudovito razloži zapletene pojme, ki se uporabljajo v psihologiji budizma, v praktične napotke, ki pomagajo posamezniku pri delu s telesom, meditaciji in povezovanju uma in telesa. Karma je preprost, vsakomur dostopen človek in učitelj, iz katerega žarči prijaznost in umirjenost. Po delavnici je bilo nekaj časa za krajši sproščen pogovor z njim.

Kaj nam lahko poveste o Sikkimu, svoji rodni deželi?

Leži v severni Indiji in je zelo lepa dežela, ima štiri zelo lepe, različne letne čase. Ko je čas monsunov, štiri mesece dežuje, potem pa se vreme spremeni in nastopi sončno obdobje. Sikkim, ki je ena izmed najmanjših državic v Indiji, je znana po zelo lepih in visokih planinah, najbolj znana je Kangčendzenga (8.586 m), ki je tretja najvišja gora na svetu. Kangčendzenga pomeni snežna gora petih zakladov in pri nas velja starodavno izročilo, da je tam skritih pet dragocenih zakladov. Sikkim je zelo mirna državica, z veliko gozda in narave, v kateri živi več narodnosti, imamo 11 uradnih jezikov. Posebnost Sikkima je, da je v Indiji ena izmed najbolj okolju prijaznih in ozaveščenih državic, v kateri je prepovedana uporaba plastenk in nekaterih vrst plastike.

Zakaj ste se odločili za življenje meniha, da se posvetite meditaciji in poučevanju meditacije?

Meditacija je pri nas nekaj, kar počnemo, meditacije se nisem učil zato, da bi jo poučeval, pri nas je to način, kako živimo. Pri nas je to praksa, ki nam pomaga pri kultiviranju nas samih in razvijanju pozitivnih človeških lastnosti, kot sta prijaznost in sočutje. Pravzaprav gre za notranjo izobrazbo, ki jo po mojem potrebuje vsak od nas. Zdaj me ljudje pogosto prosijo, naj povem ali pokažem kaj o meditaciji. Nekaj tega znanja zdaj delim z drugimi in jih učim. Ne predstavljam se kot učitelj meditacije, pri nas ni posebnega izobraževanja za učitelja meditacije. Za nas je meditacija nekaj, kar počneš, in to razvijaš, to je naš odnos do meditacije.

Zdaj, ko mi tečajniki postavljajo različna vprašanja, avtomatično preidem na ta način razmišljanja, in je vseeno, ali gre za čigong ali meditacijo. Mislim, da je to povezano tudi z mojim poznavanjem budistične filozofije, ki sem se je dolga leta učil v templju. Leta, ki sem jih preživel v templju, so zares pomembno in pozitivno vplivala na moje življenje. Ko danes razmišljam o tem, kako sem živel kot menih, sem hvaležen, pridobil sem izobrazbo, ki mi zdaj v običajnem življenju daje stabilnost, ki je sicer ne bi imel. Opažam pa, da v tem stresnem tempu življenja številni potrebujejo praktične načine, da se uravnovesijo in umirijo.

Kaj je po vaših izkušnjah največja ovira, ki posamezniku preprečuje, da bi začel redno izvajati meditacijo?

Po mojih izkušnjah z učenci in tudi z vidika budizma, ki ima enega izmed najstarejših in dovršenih sistemov učenja meditacije, sta za človeka dve osnovni oviri, ki mu preprečujeta, da bi meditiral. Prva je tako imenovani 'opičji um' in drugi 'zaspani um'. Opičji um imajo tisti, ki jim misli neprestano begajo, skačejo, zato so nemirni. Uspavani um je značilnost tistih, ki se jim ob mirovanju pogosto dogaja, da izgubljajo zavestno pozornost in zdrsnejo v dremež ali spanec. Za obe oviri je značilna odsotnost budne zavestne pozornosti, ki je potrebna za meditacijo. Iz izkušenj lahko rečem, da je za posameznika na začetku pomembno, da se mu podajo določene informacije in znanje o pomenu meditacije. To mu daje motivacijo, da vztraja, in potrpežljivo nadaljuje izvajanje meditacije predvsem v trenutkih, ko napredek še ni viden.

Ali je bil tempelj, v katerem ste živeli 20 let, lamaističen, so tam lame, tibetanski budistični menihi, izvajali lamaistične obrede in vas učili teh veščin?

Danes ljudje pogosto uporabljajo izraz lamaizem, vendar to ni pravilna beseda, lamaizem ne obstaja. V budizmu sta dve glavni tradiciji in usmeritvi, terevada budizem (šola starešin) in mahajana budizem (veliki voz). Terevada budizem in mahajana se v resnici ne razlikujeta veliko in imata veliko skupnega. Tempelj, v katerem sem odraščal v Sikkimu, se imenuje Ramtek in je tibetanski budistični samostan, ki ga je osnoval XVI. Karmapa, eden izmed najbolj znanih mojstrov tibetanskega budizma in meditacije. Imel sem srečo, da sem živel v bližini, in sem kot mlad zaživel življenje tibetanskega meniha in se lahko učil od različnih mojstrov. Hvaležen sem jim za njihovo učenje.

Ste se pri svojem učenju v samostanu učili tudi slovite starodavne tibetanske tehnike notranjega ognja tummo?

Bil sem seznanjen s tem učenjem, vendar ne globlje, sam je nisem izvajal. V naši tradiciji je, da je ne prakticiramo in ne kažemo drugim takšnih tehnik, ki so še posebej za začetnike lahko nevarne. Tummo je starodavna meditativna tehnika (kombinacija dihanja in vizualizacij), ki je namenjena intenzivnemu zbiranju energije. To je zelo močna metoda aktiviranja notranje energije in je primerna za posameznike, ki so zelo napredovali na področju dela z notranjo energijo in pridobili globlje razumevanje in samokontrolo skozi dolgoletno delo.

Kako ste se srečali z mojstrom Li Junfengom in šeng žen gongom?

Takrat sem imel težave z zdravjem, zares hude težave s hrbtenico, želel sem si samo pozdraviti hrbet, da bom lahko spet normalno hodil in spal brez bolečin. To je bilo zelo težko obdobje, ki ga je bilo treba enostavno preživeti, zato sem iskal pomoč pri številnih zdravnikih, jemal zdravila, vendar mi nič od naštetega ni pomagalo. V tistem času sem obiskoval in vadil tečaje joge, tai čija in tudi čigonga, vendar mi tudi to ni prineslo olajšanja. V začetku leta 2000 sem v Hamburgu v Nemčiji nekega dne opazil manjši oglas, ki je omenjal predstavitev šeng žen gonga. Spomnim se, da je bilo v petek zvečer, in odločil sem se, da bom šel pogledat, za kaj gre. Po polurnem predavanju mojstra Li Junfenga, takrat še nisem vedel, kakšen mojster je, je sledil prikaz vaj.

Kar ostrmel sem, ko sem gledal, kako mojster izvaja gibe. V telesu sem začutil iskrenje in željo, da se naučim teh gibov. Takoj sem se odločil, da se bom udeležil delavnice, ki je potekala čez vikend, čeprav sem v tistem času lahko stal na nogah le 10 minut, potem sem se zaradi bolečin moral že usesti. Iz mladostnih izkušenj življenja v budističnem samostanu sem vedel, da če človek obleži, je z njim konec. Dvodnevna delavnica je bila naporna, vendar že po tej krajši delavnici sem začutil spremembo, nekaj znotraj mene se je sprostilo, in ponoči sem že bolje spal. Videl sem, da vadba res koristi mojemu zdravju, zato sem začel sem redno vaditi vsak dan in obiskovati delavnice mojstra Li Junfenga v Hamburgu.

Po šestih mesecih vsakodnevne vadbe so moje težave zbledele, začel sem normalno hoditi in ponoči normalno spati. Mojstru sem sledil po Evropi in se udeležil skoraj vseh šeng žen gong delavnic. Pomagal mi je veliko z nasveti, popravljanji in vzpodbudami. Usmeril me je, da sem začel poučevati šeng žen gong in tudi moji sošolci, prijatelji in sodelavci so me spodbudili, da sem v Hamburgu ustanovil svoj šeng žen gong klub in začel poučevati po Evropi. Mojstru Li Junfengu bom večno hvaležen za njegovo učenje in pomoč. Pri nas na vzhodu velja rek, ki se v današnjih časih še posebej na zahodu pogosto pozablja: »Če spoštuješ svojega učitelja, pomeni, da spoštuješ tudi samega sebe.«

Kaj je najpomembnejša stvar, ki se jo nekdo lahko nauči z vadbo šeng žen gonga?

Šeng žen je zvrst vadbe, ki ne zahteva veliko časa, zares hitro se boste naučili pomembne stvari o svojem telesu, čustvih, delovanju uma. Zelo hitro ti pokaže, kakšen bi moral biti, kako se sprostiti in uravnovesiti. Šeng žen gong je zelo posebna zvrst vadbe in res mi je zelo pri srcu.

Besedilo: Igor Gregorc // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri