Irena Debeljak: Resnica zdravi in osvobaja

Duša, bistvo, ki je očem nevidno. Sploh, če ne vemo, kam gledati, ker smo tako naučeni. Irena Debeljak, ki se je rodila z vpogledom v nevidne svetove, pove iz izkušenj, da je nevidno veliko bolj prisotno v našem življenju, kot se nam zdi na prvi pogled. In da smo, kot pravi, neponovljiv unikat, tako posebni, da ni smiselno nič drugega, kot da to tudi živimo.

Kaj je zapis duše?

V dušnem zapisu se bere vsa naša preteklost in vse pozitivne in negativne izkušnje, v katerih smo naredili neke zaključke. O življenju, o ljudeh, ne nazadnje o Bogu. Preko teh izkušenj smo pridobili spoznanje, mogoče tudi kakšno travmo, ki nam danes narekuje življenje ali ustvarja okoliščine, v katerih živimo. Branje dušnega zapisa pomeni branje teh izkušenj, spoznanj in samega poslanstva, namena duše. Torej kaj naj bi bila njena osnovna namera, kje so njeni talenti, darovi, kaj je univerzalna božanska sila dala v njen konkreten zapis, da bi se po njem oblikovala identiteta. Skozi kaj se bo nekdo izražal tako, da bo pri tem najbolj doživljal samega sebe.

Prek branja se da videti tudi, kolikokrat ali kdaj je človek dejansko živel svojo osnovo ali potencial, ali pa kdaj ga ni in kaj ga je pri tem oviralo.

Kaj je namen branja zapisa?

Smisel branja je, da vidimo vzroke. Pri branju zapisa se pogosto zgodi, da ljudje povedo, da se jim zgodba, ki jim jo berem, ponavlja tudi v sedanjem življenju. Mogoče z očetom, mamo, partnerjem. Pri tem ni bistvo ponavljanje. Bistveno je, ali smo sposobni svoj odnos do izkušnje, ki se je ponovila, spremeniti, ali smo sposobni spremeniti svoj pogled. S tem razelektrimo naboj, kar je bistveno.

Temu rečemo dušne rane?

Ja, čeprav duša v resnici ne more biti ranjena, lahko pa je, reciva temu, obtežena. To se zgodi tako, da zaradi nekega razloga delček naše duše ostane zmrznjen v nekem času. Mi smo še vedno povezani z njim, ga čutimo, a ker nismo izstopili iz tistega časa, doživljamo v tem trenutku določeno zadevo tako, kot smo jo doživljali takrat. Tako si ne upamo ali ne moremo živeti svojih talentov, izboljšati odnosov in podobno.

Človek ima lahko tudi obremenitve in dolgove, ki si jih je ustvaril sam. S tem, da ni bil dobromisleč, dobronameren, da je živel na tuj račun in ima zaradi tega danes na primer težave na finančnem področju ali v odnosih.

Kako se to razreši?

Če ozavestimo, da to ni od sedaj, ampak iz preteklosti, in vidimo, da smo varni, se lahko zacelimo. V praznine, ki ostajajo, se namreč naselijo vzorci, ki nam jih družina, družba potrjuje in nam preprečujejo, da bi imeli več samozavesti, boljšo samopodobo in podobno. Če se ne oprimemo božanskega dela sebe, ljubezni in se ne pozdravimo od tam, naredimo bolj malo. Travmatske tvorbe ostajajo in so magnet za slabe izkušnje v življenju.

So tudi zato naši odnosi tako zapleteni?

Absolutno. Delno je v to vpleteno dejstvo, da se na današnje situacije odzivamo iz delčkov iz preteklosti in se ne moremo premakniti naprej, deloma pa vpliva dejstvo, da smo pozabili na božanski odnos. Za božanski odnos bi morali zapustiti idealne slike o moškem in ženski in začeti sodelovati, gojiti sočutje, iskati najlepše v človeku. Sprejeti sebe in partnerja takšnega, kot je, in začeti ustvarjati nekaj lepega iz tega.

Vendar pa nas pri tem ovirata naši prizadetost in naučenost, da skozi njo sprejemamo skoraj vse v življenju. Tako neko izvorno bolečino preslikavamo v sedanje življenje in se tega ne zavedamo. Krivdo za to valimo na partnerja, postanemo nagonski in bijemo bitko za premoč. In po tej poti razrešitev, tudi razrešitev na ravni duše, ni mogoča. Tudi če gremo narazen, občutek neizpolnjenosti, razočaranja ne izgine, ampak se še krepi. Po poti duše, ljubezni pa se lahko razreši tudi to, in čeprav vzroki ležijo v preteklosti, je rešitev vedno mogoča le v sedanjem trenutku.

Dobri odnosi pa so temelj za dobro življenje, vzgojo in še marsikaj drugega.

Kako pa naj bi vzgajali otroke, če sledimo duši?

Iz nas, ki bi naj bili višja duhovna bitja, začenja sistem že na samem začetku delati robote. Vstavlja nam programe, da bi bili v nekem toku, ki ni naša duša, ampak je pač nekaj kolektivno sprejemljivega. Vzgoja je naklonjena ponavljanju družinskih vzorcev in omeji otroka in dušo v lastna pričakovanja in tako duše absolutno ne podpira.

Vzgoja za dušo je intuitivna. Če bi vzgajali za dušo, potem se absolutno ne bi ozirali na to, kaj mi smo, kaj mi vemo, ampak bi se ozirali na to, kaj ve duša, kaj ve ta otrok, s čim je obdarjen. Tako bi se vključevali in ukvarjali z njim z opazovanjem, spoznavanjem in spodbujanjem, da ohranja stik s sabo.

To bi lahko počeli že pred rojstvom. Delam tudi z nosečnicami in v povezovanju z dušo otroka jim pomagam pri spoznavanju, zaradi česar lahko tudi pri vzgoji sledijo temu, kar duša in otrok dejansko potrebujeta. Pri tem nista niti dva enaka.

Se res rojeva več naprednih duš, ki jih imenujejo indigo otroci?

Čas in zavest sta se tako spremenila, da lahko prihaja več zrelih duš, ki želijo narediti neko spremembo na zemlji. Načeloma so to bolj samostojne duše, s katerimi lažje sodelujejo starši, ki so bolj odprti. Vendar je ves sistem zanje zastarel in ne da nekih oprijemljivih temeljev za otroke, ki prihajajo.

Po mojem videnju in vedenju je rešitev v tem, da se kot starš odpreš toliko, da lahko vidiš in daješ od sebe tisto, kar je potrebno v tem trenutku. Pridejo duše, ki dejansko potrebujejo zelo močne meje v svojem življenju in so nesrečne, če jih nimajo. Spet druge potrebujejo mehkejši pristop.

V vsakem primeru se mi zdi nadvse dragoceno, če starš nauči svojega otroka, da zna ta slediti samemu sebi.

Obstaja torej več vrst duš?

Ogromno. V resnici je toliko različnih, da lahko na kratko povem le neko osnovno delitev.

Obstajajo duše, ki imajo nizko zavest. To so duše, ki so ostale na zemlji in se niso dvignile v svetlobo. Pogosto so to odvisniki od drog, alkohola, čustvenih stanj in podobno. Te so izgubile stik z Bogom, ne vejo, kam iti, in iščejo rešitve. Nižje zavestne duše so najbolj nagnjene k negativizmu, imajo slab odnos do sebe in posledično nižjo frekvenco.

Višje zavestne duše so tiste, ki naredijo na zemlji evolucijo. To pomeni, da gredo skozi evolucijo zavesti. Ostanejo na zemlji zato, da razvijajo zavest.

Misijske duše pridejo že z oblikovano zavestjo ljubezni, božanske prisotnosti. Sem pridejo delovat in pomagajo tistim, ki so v evolucijskem razvoju. V zadnjem času je teh duš dosti več kot nekoč.

Potem so pa še te, ki jih malo grdo imenujem roparske duše, ker nič ne dajejo, ampak samo jemljejo, gledajo samo na svojo korist, hočejo vso pozornost in ne znajo delti. Za starše, ki rodijo takšno dušo, zna biti to velik napor, a hkrati tako tudi nerazvite duše dobijo svojo priložnost.

Na zemlji obstaja posebna vrsta duš, ki imajo dosti nizko energijo. Niso visoko razvite duše, ker so bile predvsem predvidene zato, da bi služile drugim. Višjim elitnim razredom. Na žalost. Te duše spoznaš po tem, da so izključno materialistično usmerjene in imajo izjemno majhen potencial za duhovnost. Zaradi dušne sestave so usmerjene v materialni svet, to jim zadošča in nič drugega jih pravzaprav ne zanima.

Ima to kak višji namen?

V vsakem primeru je tako, da naj bi se vse duše prečistile, zrasle. V vesolju ne obstaja najslabši in najboljši, ampak obstaja samo proces. V tem trenutku je recimo ena duša najtemnejša, ampak tudi ona si želi priti v svetlobo. Dualnost, ki jo imamo na zemlji, je v vesolju praktično neznana. Mi delimo na slabo, dobro, prav in narobe. Vse definiramo z razumom, analiziramo, postavljamo v predalčke. Za nas je to svet. V univerzumu pa ni tako.

Kaj pa znane osebnosti?

Teh je dejansko zelo malo. (smeh.) Je pa zanimivo, da je več oseb, ki imajo zapise Marije Magdalene ali Jezusa in podobno. Vendar dejansko niso bile originali, če lahko tako rečem. Tukaj gre že za energijo, lik, v kateri so zbrane določene informacije. Vsi, ki so predstavljali, živeli ali celo podpirali originale, nosijo to v svojem zapisu.

Kako se pa potem razloči, kdo je original in kdo ne?

Se razloči. Ko srečaš takšno dušo, veš takoj. Na zunaj se to kaže kot karizma, ki jo začutiš in ti vzame dih. Ampak jih je zelo malo. Marija Magdalena, recimo, je bila živi posrednik nekih energij, ki jo je lahko podpiralo na stotine duš, ki so dejansko enako doživljale vse kakor originalna Magdalena. Tako da nekako dejansko so del Marije Magdalene, vendar niso ona. Te duše originali so unikat in jih ni mogoče spregledati. Navadno se tega tudi zavedajo.

Kaj pa drugi?

Take možnosti imamo vsi. V resnici smo vsi unikat, čisto zares. A tega ne živimo, ali pa ne toliko, kot bi lahko. Duhovni zapis je namenjen vsem. Obstaja zato, da si ljudje skozi te informacije opolnomočijo svoje življenje. Vse bolj postajajo in živijo svoj unikat, poslanstvo. Poslanstvo se namreč izvaja na vsakodnevni bazi in ni nikakor zvezan s poklici, ki jih označujemo kot »duhovne«.

Čemu smo torej tukaj?

Zagotovo ne, da slepo sledimo ukazom, ki se nam ves čas dogajajo v podzavesti in zato, da bi se ves čas prilagajali željam in pričakovanjem ljudi, ki so okoli nas. Zagotovo tudi ne zato, da bi naše življenje samo preživeli, ampak da bi za sabo tudi nekaj pustili.

Pomembno je, da se v stvar, ki jo delamo, vživimo, da uživamo v njej, da poiščemo ali ji podelimo smisel. Da življenje čim bolj obogatimo z vsakodnevnimi trenutki, utrinki, zaradi katerih je smiselno živeti. To lahko doseže vsak.

Moja želja je sporočiti ljudem, da so enkratna božanska bitja, da so unikat in da jim nikoli več ni treba dvomiti o sebi. Da se ni treba nikoli več primerjati z nekom ali oponašati nekoga, ker ima vsak v sebi nekaj, kar je tako posebno, da je smiselno to razviti in živeti čisto vsak dan svojega življenja.

Besedilo: Maja Grilc // Fotografije: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ