Bruno Šimleša brez rokavic o življenju, ljubezni in duhovnosti: »Življenje ni generalka!«

Bruno Šimleša brez rokavic o življenju, ljubezni in duhovnosti: »Življenje ni generalka!« (foto: profimedia) profimedia
21. 1. 2018

Hrvaški predavatelj in avtor Bruno Šimleša, ki ga pri nas dobro poznamo po knjigah Ljubeznoslovje, Umetnost življenja in Šola življenja, se tokrat predstavlja s knjigo, ki se v zadnjih deset in več let drugače loteva tako popularnih vprašanj o duhovnosti. Bruno Šimleša bralcem zato ponuja več. Ponuja jim namreč trajno samozavest in harmonične ljubezenske, prijateljske ter družinske odnose.

S knjigo Brez rokavic Bruno Šimleša močno presega domet večine duhovnih knjig, ki so ta hip na tržišču.

Ni vse zlato, kar se sveti!

Za večino njih namreč velja, da zgolj površno doživljajo tako našo duševnost kot kompleksnost stvarnosti. Praviloma so tudi polne nasvetov, kaj bi morali storiti, ne pa tudi, kako to narediti. Takšne knjige nas tako zgolj puščajo na suhem, saj vsi dobro vemo, kaj bi morali storiti, ne vemo pa prav tega, kako se zadeve lotiti.

»V številnih knjigah o samopomoči piše, da morate le odpreti srce, verjeti vase, izvajati tri ali pet preprostih korakov in vaše življenje se bo čudežno spremenilo. Piše, da morate zgolj biti samo prisotni v zdajšnjem trenutku ter da morate ljubiti in sprejemati sebe in druge takšne, kakršni so. Po branju takih knjig se po navadi počutite bolje, a le naslednja dva dni ali morda dva tedna, potem pa je spet vse po starem ...«

Šimleša zato svoje bralce že uvodoma posvari, naj bodo previdni ob vsem, kar je slišati predobro, da bi bilo resnično, predvsem pa naj ne nasedajo pocenim trikom, ki bi jih lahko kasneje še drago plačali.

»Kratkoročno se vam bo okrepila samozavest, morda tudi povečala motivacija, ne boste pa dobili zdravih orodij za uresničevanje življenjskih ciljev, zato vam bodo takšne knjige dolgoročno škodovale, saj banalizirajo stvarnost in kompleksnost človeške duševnosti in so polne praznih obljub.«

balonPa vendar nas v neprestanem iskanju bližnjic tako pogosto zanese prav k policam, kjer so takšne knjige. Tudi po njihovi zaslugi je duhovnost danes zlorabljena za beg pred materialno stvarnostjo, pogosto pa je tudi narobe razumljena in boleče osiromašena.

»Nisem privrženec duhovnih pristopov, ki pravijo, da se moramo zgolj prepustiti srcu in zaupati notranjim nagonom. Zdi se mi, da je zdravo in odprto srce enakovredno zdravemu in odprtemu umu,« piše Šimleša in nadaljuje: »Duhovnost se prepogosto skrči na splošne sklepe, da moramo samo poslušati svoj notranji glas, pa bo vse v redu, ali da si moramo nadeti le rožnata očala in se pretvarjati, da je vse v redu, pa se bodo koščki našega življenja precej čudežno sestavili sami.«

Bruno Šimleša se za bolj zdravo ravnotežje srca in uma se zato raje naslanja na izkustveno plat življenja - t.j. prav tisto plat, ki jo samooklicani guruji prepogosto zanemarjajo. Slednjega mu kot sociologu s sedemnajstletno terapevtsko prakso, s katero je pomagal gradi samozavest z več tisoč ljudmi, odkrival svojo lastno duhovnost z ravno toliko njih in se naučil nekaj o razvezah in prevarah s spremljanjem več kot 500 parov, ki so po pomoč prišli v njegovo svetovalnico, gotovo ne manjka.

Pravo duhovnost je treba živeti!

Prav sodoživljanje ključnih življenjskih situacij, številnih vzponov in padcev ter stranpoti in pasti naše notranje rasti, pa tudi razvijanje bolj zdravih odnosov so ga prekalile do stopnje, ko si zagotovo že zasluži, da mu prisluhnemo.

To velja še posebno takrat, ko nam v brk (in torej brez rokavic) pove nekaj, kar nam morda ne bo najbolj ljubo. Na primer tole: »Mnogi menijo, da je duhovnost branje duhovnih knjig ali obiskovanje tečajev s takšno tematiko. 'Duhoven sem, če grem enkrat na teden na jogo, če grem na seminar vortex ali končam tečaj zdravljenja s prano in če redno berem takšne knjige.' Hm, pravzaprav ne. Duhovnost se živi, ne bere. Duhovnost se diha, namesto da se obiskujejo tečaji. Preveč ljudi poznam, ki hodijo na različne tečaje in berejo številne knjige, a s figo v žepu za svoj um. Trdijo, da so pripravljeni spremeniti prav vse v sebi ali okrog sebe, v resnici pa so pripravljeni spremeniti vse, razen vzroka svojih težav.«

Šimleša na tem mestu seveda ne govori o tem, da na trgu ne obstajajo tudi kakovostne duhovne knjige in tečaji. Povedati želi le to, da zgolj branje knjig in obiskovanje tečajev še ne prinaša kakovostnih sprememb.

šimleša

V knjigi Brez rokavic pa nas Šimleša za razliko od vseh teh knjig vabi na potovanje resnične prevzgoje uma in srca.

»Saj vem, to je zelo visok cilj in ne obljubim, da bo lahko. Nasprotno, za večino bo zelo zahtevno in dolgotrajno, saj je večina ljudi tako spretno pobegnila od sebe, da se jim niti sanja ne več, kje je njihov dom,« bralcem na srce polaga Šimleša in nadaljuje: »... ampak, kaj pa lahko izgubite, razen občutka, da ste ujeti v svojem življenju? Kaj lahko izgubite razen tiste čudne praznine v srcu, ki kriči od bolečine, ker ve, da mora obstajati kaj več od izgubljenosti? Za ta dva sopotnika tako ali tako ne veste, kdaj in kako sta se vam priključila.«

A če Šimlešova pot ne obljublja lahkih rešitev in takojšnjih nebes na zemlji, pa je cilj, ki čaka le najbolj iskrene in vztrajne, vreden peklenskih muk resničnega samospoznavanja. Na koncu nas čaka namreč: »... občutek sebe kot ljubečega bitja, ki si zasluži vse blagoslove tega sveta. Občutek resnične ljubezni do sebe in drugih. Občutek, da cenite tisto, kar imate v sebi, in razvijate orodja, ki vam bodo pomagala, da v sebi pridobite tisto, kar pogrešate.«

Morda se najbolj strastni bralci duhovne literature sprašujejo, v čem je pravzaprav razlika med obljubami, ki so jih vajeni brati pri popularnih duhovnih avtorjih, in cilju, o katerem govori Bruno Šimleša. A podobnost je zgolj navidezna. Medtem ko popularna čtiva serijsko ponujajo iluzijo bližnjice in fatamorgano raja, Šimleša stvari ne olepšuje in dejstev v ničemer ne potvarja. Bruno Šimleša vam tudi ne bo govoril o zgolj lepih plateh duhovnega potovanja zato, da bi mu sledili, in obljublja ekspresnih rešitev za eksistenčna vprašanja.

»Da se razumemo, ne govorimo o pridobivanju materialnega bogastva, niti ne o zadetku na loteriji. Prav nasprotno, govorili bomo o pravilih igre življenja, ki vam pomagajo, da cenite duhovno bogastvo, ki ga že imate, pa tudi, da razvijete vse tisto, kar vam bo pomagalo še bolj uživati v svoji ljubezenskosti. To, da se v tem procesu po navadi uredi tudi materialni položaj, je pri tem le dobrodošel plus.«

O stranpoteh novodobnih duhovnežev

Kot iskreni raziskovalec duhovnosti, bo bralce svoje nove knjige opozoril na številne stranpoti in nepotrebne zablode iskalcev, ki jim zaradi rigidnega vztrajanja na privzetih duhovnih floskulah pravi kar duhovno korektne osebe. Ti ljudje vas bodo na vsakem koraku potovanja popravljali v najbolj nebistvenih stvareh. Ker zaradi forme pozabljajo na vsebino, bodo nergali zato, ker boste problemu rekli problem in ne izziv, kot se bojda 'spodobi'. Njihovo površno razumevanje nespornih duhovnih resnic in neživljenjsko vztrajanje pri nebistvenem pa v življenju najbolj škodi prav njim samim.

Šimleša je njihove zmote med drugim ponazoril na primeru naslednje duhovne osnove, ki pravi, da bi morali 'drugega človeka sprejeti takšnega, kakršen je'.

Medtem ko duhovni korektneži ta 'postulat' razumejo dobesedno in zato sprejemanje enačijo z odobravanjem vsega, kar drugi počnejo (ali povedano na primeru: ti ljudje se zato morda ne upirajo alkoholizmu partnerja, ker napačno mislijo, da bi tako pokazali, da partnerja ne sprejemajo), pa je Šimleša jasen: »Sprejeti človeka takšnega, kakršen je, pomeni, da ga sprejmete in ga ne poskušate spremeniti, vendar se tudi ne sprijaznite z vsem, kar ta oseba prinaša v vaše življenje! Če sprejemate partnerja, ki vas ne zna ceniti in ljubiti, to ne pomeni, da ga sprejemate takšnega, kakršen je, temveč da imate tako nizko samospoštovanje, da se ne zavedate, da si zaslužite boljše. To osebo je modro sprejeti takšno, kakršna je, in odstopiti od sizifovskih poskusov, da bi jo spremenili, vendar to nikakor ne pomeni, da morate privoliti v odnos s takšno osebo. Ko jo sprejmete takšno, kakršna je, ne pomeni, da izgubite svobodo izbire, kakšen odnos želite imeti z njo.«

Sprejeti nekoga takšnega, kakršen je, skratka ne pomeni, da morate odslej prenašati vse njegove nezrelosti ali privoliti v odnos, ki ga ta oseba želi imeti z vami.

»Drugače povedano, svojega nekdanjega prijatelja sprejemam takšnega, kakršen je, vendar nisva več prijatelja, ker nisem več mogel sprejemati drobtinic, ki jih je dajal tako sebi kot meni, saj vem, da si zaslužim več,« pojasnjuje Šimleša in dodaja: »Nekateri bodo morda pomislili, da bi bilo plemenito čakati še naprej in da tistih nekaj let ni bilo dovolj, vendar pa, medtem ko čakamo, da se nekdo prebudi, ne moremo graditi odnosov z drugimi, ki so že zbujeni, in tako zagotovo ne živimo pristno!«

Več tovrstnega razmišljanja o duhovnih osnovah, resnicah in stranpoteh boste našli v knjigi Bruna Šimleša Brez rokavic.

Priporočamo!

Brez rokavic – Bruno Šimleša

V delo so poleg avtorjevih razmišljanj vključena tako provokativna pisma bralcev kot avtorjeve časopisne kolumne, ki jim je dodal številna še neobjavljena besedila. V njih pogumno in brez zadržkov govori o težkih družbenih vprašanjih – sta Bog in Cerkev na isti strani, je istospolnost naravna, zakaj so mediji v taki meri rumeni in kako lahko prispevamo k bolj zdravi družbi.

simlešaKnjiga vsebuje več poglavij in konkretna vprašanja, na katera avtor ponuja svoje odgovore.

Med drugim se vpraša, kaj je duhovnost in kateri so prvi koraki vsakega uspešnega duhovnega potovanja, zakaj je sprememba tako težka in kdaj se odločiti zanjo, zakaj se učimo le iz svojih bolečih izkušenj in zakaj nas v ljubezni privlačijo vedno isti tipi partnerjev, v čem je skrivnost ženskosti in moškosti ter ali zares moški varajo pogosteje kot ženske, ali je prav ostati v slabem zakonu zaradi otrok in zakaj ostajamo v zakonu, ki nima prihodnosti, pa tudi tista večna vprašanja o tem, ali moramo res najprej ljubiti sebe, da bi ljubili druge.

Avtor se poleg naštetega dotakne tudi vprašanja pedofilije v cerkvenih vrstah, katoliškega nauka o grehu, spolnosti, enakopravnosti žensk in moških ter vprašanju istospolnosti.

Knjigo priporočamo v branje vsem, ki življenja ne želijo doživljati kot generalko, pa vsem, ki se ne sprijaznijo z življenjem, ki jih ne zadovoljuje, in tistim, ki si želijo svoje življenje posvetiti ljubezni!

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri