Anthony William (Izvor medicinskega medija) o resnicah, ki jih ne boste slišali od zdravnika!

Nisem zdravnik. Nimam zdravstvene izobrazbe. Vseeno vam lahko povem stvari v zvezi z vašim zdravjem, ki vam jih ne more nihče drug. Lahko razjasnim stvari o kroničnih in skrivnostnih boleznih, ki jih zdravniki pogosto napačno diagnosticirajo, nepravilno zdravijo ali poimenujejo z določenimi oznakami, čeprav resnično ne razumejo, kaj povzroča simptome. Že od otroštva pomagam ljudem ozdraveti ob pomoči spoznanj, ki jih razkrivam v tej knjigi. Čas je, da te skrivnosti spoznate tudi vi. Duh mi je rekel, naj bo tako.

NEPRIČAKOVANI GOST

Moja zgodba se začne pri mojih štirih letih. Neko nedeljsko jutro se zbudim in zaslišim glas starejšega možakarja. Njegov glas je tik ob mojem desnem ušesu. Je zelo jasen. Reče: »Sem Duh Najvišjega. Nad menoj ni drugega duha, je samo Bog.« Sem zmeden in prestrašen. Je v moji sobi še kdo? Odprem oči in pogledam naokoli, vendar ne vidim nikogar. Mogoče zunaj kdo govori ali posluša radio, me prešine.

Obrne se, se zazre vame in reče: »Ves čas boš slišal moje besede, mogoče pa me ne boš več videl. Nikar ne skrbi.« Še naprej se vzpenja po stopnicah skozi strop moje hiše – in takrat zares izgine. Babica strmi vame. »Si res rekel, kar mislim, da si?« Za mizo zavlada preplah. Kar se je pravkar zgodilo, se zdi nesmiselno iz več razlogov – kolikor nam je znano, je babica zdrava. Ni opazila nobenih težav in tudi pri zdravniku ni bila. Naslednje jutro se zbudim … in spet zaslišim tisti glas: »Sem Duh Najvišjega. Nad menoj ni drugega duha, je samo Bog.« Tako kot prejšnje jutro pogledam naokoli, vendar ne vidim nikogar. Od tistega dne se to dogaja vsak dan, brez izjeme. Babico so moje besede pretresle. Čeprav se je počutila dobro, se je naročila na zdravniški pregled. Čez nekaj tednov je šla k zdravniku – izvid rentgenskega slikanja prsi pa je razkril pljučnega raka.

GLAS

Skrivnostni obiskovalec me še naprej pozdravlja vsako jutro. Postanem pozoren na zven njegovega glasu. Njegov kristalno čist glas je nekje med baritonom in tenorjem – malce nižji, a spet ne toliko. Ima globino in zven. Čeprav je v bližini mojega desnega ušesa, zvok dojemam široko, tako rekoč v stereo tehniki. Težko ocenim njegovo starost. Včasih zveni kot izjemno močan, zdrav osemdesetletnik, skladen s podobo sivolasega možakarja, ki sem ga videl pri večerji. Spet drugič zveni, kot bi štel tisoč let. Lahko bi rekli, da ima tolažeč glas. Vseeno se ne morem navaditi na njegovo navzočnost. Drugi mediji včasih slišijo notranje glasove, moj pa ni notranji. Je glas neposredno pred mojim desnim ušesom, kot bi nekdo stal ob meni. Ne morem ga pregnati z močjo volje. Lahko ga fizično blokiram. Če pred uho položim dlan, glas postane zelo medel. Takoj ko odmaknem dlan, spet postane glasen. Prosim ga, naj me neha ogovarjati. Sprva to storim vljudno. Nato nič več. Vseeno je, kaj rečem. Govori, ko hoče.

DUH NAJVIŠJEGA

Glasu nadenem ime – Duh Najvišjega. Včasih mu rečem samo Duh, drugič Najvišji. Pri osmih Duha slišim nenehno, ves dan. Pripoveduje mi o telesnem zdravju vsakogar, na kogar naletim. Ne glede na to, kje sem ali kaj počnem, mi glas pripoveduje o tegobah, bolečinah in boleznih ljudi v moji bližini, pove pa tudi, kaj mora oseba storiti, da bi se ji stanje izboljšalo. Tok teh intimnih informacij je nepopustljiv in izjemno stresen. Duha prosim, naj mi nič več ne govori teh stvari, ki jih nočem vedeti. Pravi mi, da me skuša kar najbolje poučiti, in da ni časa za omahovanje. Ko mu povem, da je zadeva prenaporna, se ne zmeni zame. Ugotovim, da se po svoje lahko pogovarjam z njim. Ko sem star dovolj, da lahko postavim določena osnovna vprašanja, vprašam: »Kdo si? Kaj si? Od kod prihajaš? Zakaj si tu?«

Duh odvrne: »Najprej ti bom povedal, kaj nisem. Nisem angel. Nisem oseba. Nikoli nisem bil človek. Nisem niti 'duhovni vodnik'. Sem beseda.« Mežikam in skušam dojeti povedano. Uspe mi izdaviti samo: »Katera beseda?« Duh odvrne: »Sočutje.« Ne vem, kako naj se odzovem. Pa saj se mi ni treba. Duh nenehno govori. »Sem dobesedno živa esenca besede sočutje. Sedim na konici božjega prsta.« »Duh, ne razumem. Si ti Bog?« »Ne,« odvrne glas. »Na konici božjega prsta sedi beseda, in ta beseda je sočutje. Jaz sem ta beseda. Živa beseda. Najbližja beseda Bogu.« Zmajem z glavo. »Kako si lahko zgolj beseda?« »Beseda je vir energije. Določene besede imajo izjemno moč. Bog vliva svetlobo v besede, kot sem jaz, in nam daje dih življenja. Sem več kot beseda.« »Je še kdo tak kot ti?« me zanima. »Da: vera. Upanje. Veselje. Mir. In še več. Vse to so žive besede, vendar sem nad vsemi njimi, saj sem najbližje Bogu.« »Ali tudi te besede nagovarjajo ljudi?« »Ne tako, kot jaz nagovarjam tebe. Teh besed uho ne zazna. Živijo v srcu in duši slehernega človeka. Tako kot jaz. Besede, kot sta veselje in mir, v srcu ne morejo obstati same. Da bi bile popolne, terjajo sočutje.«

»Zakaj mir kot tak ne more zadostovati?« vprašam. Odkar je Duh vstopil v moje življenje, si večkrat zaželim mir in tišino. »Sočutje je razumevanje trpljenja,« odvrne Duh. »Ni miru, veselja ali upanja, dokler tisti, ki trpijo, niso razumljeni. Sočutje je duša teh besed; brez njega so prazne. Sočutje jih izpolni z resnico, častjo in namenom. Jaz sem sočutje. In nad menoj je samo Bog.« Ker skušam doumeti vse to, vprašam: »Kaj je potem Bog?« »Bog je beseda. Bog je ljubezen, ki je nad vsemi drugimi besedami. Bog je tudi več kot beseda. Kajti Bog ljubi vse. Je najpomembnejši vir obstoja. Ljudje lahko ljubijo. A vseh drugih ne ljubijo brezpogojno. Bog pa jih.« Vsega tega ne morem predelati. Pogovor končam z osebnim vprašanjem: »Nagovarjaš še koga?« Kajti če ga, pomislim, ga bom poiskal, da se ne bom počutil tako osamljenega. »Angeli in druga bitja me prosijo za vodenje. Pomagam vsem, ki želijo prisluhniti naukom in modrosti Boga,« reče Duh. »Na Zemlji pa neposredno nagovarjam samo tebe.«

JAZ IN MOJA SENCA

Lahko si predstavljate, da je vse to težko vsrkati pri osmih letih. Obstajajo drugi mediji, ki so se jim v mladosti zgodile osupljive stvari. A nihče ni izkusil česa podobnega kot jaz. Nenehno slišim duhovni glas in brez zadržkov se sporazumevam z njim, kar je neverjetno celo v svetu medijev. Še bolj nenavadno je, da glas govori zunaj mojega ušesa, torej gre za neodvisni vir, ločen od mojih misli. Kot bi mi nekdo sledil vsepovsod – nekdo, ki mi pripoveduje stvari, ki jih v resnici nočem slišati o zdravju vseh ljudi okoli sebe. Informacije o zdravju, ki jih prejemam, so neverjetno natančne – precej bolj kot pri katerem koli drugem živem mediju. Poleg tega nenehno prejemam informacije o svojem lastnem zdravju, kar je izjemna redkost. Celo najslovitejši mediji v zgodovini običajno niso mogli ugotoviti, kakšno je njihovo lastno zdravstveno stanje. Dobivam tudi vpoglede v zdravje, ki so desetletja pred tem, kar je trenutno znano v zdravstvenih skupnostih.

Največja slabost pa je, da nimam zasebnosti. Pri osmih sem teden dni gradil jez v potoku ob naši hiši. Duh mi je prišepnil, da je zamisel slaba in da bo poplavilo sosedovo trato. »V redu bo,« sem odvrnil. Prišel je naliv, potok je narasel – in poplavil sosedovo zelenico. Ko je možakar tulil name, sem v ušesu zaslišal: »Rekel sem ti. Nisi me poslušal.« Seveda je to samo poslabšalo položaj. Duh nenehno spremlja vsak moj gib in mi govori, kaj naj naredim in česa ne. Zato nisem mogel imeti normalnega otroštva. Tistega leta, ko sem zgradil jez, mi je podrobno opisal telesno in čustveno zdravje mojega najboljšega prijatelja, deklice, v katero sem bil zaljubljen, in celo moje učiteljice – ki je imela hude težave s fantom. Zaznam lahko sleherno podrobnost, kar je mučno.

Nihče me ne more potolažiti, Duh pa mi reče, da bo postalo še huje. »Tvoji največji izzivi šele prihajajo.« »Kaj hočeš reči?« vprašam. »Ta dar imata samo en ali dva človeka v stoletju,« odvrne. »Ne gre za značilno intuitivno ali jasnovidno sposobnost. Gre za nekaj, s čimer večina ne bi mogla živeti. Zdelo se ti bo skoraj neznosno, ker ne boš mogel živeti kot običajni ljudje, kaj šele kot običajen najstnik. Naposled ne boš zaznaval tako rekoč nič drugega kot zgolj trpljenje drugih. Nekako se boš moral naučiti živeti s tem. Sicer obstaja verjetnost, da si boš vzel življenje.«

ZAZNAVANJE DOGAJANJA V TELESU

Duh je zdaj moj najboljši prijatelj in psihološko breme. Cenim, da me uri za delo, ki mi ga je dodelila višja sila. Vseeno je stres, v katerega me je pahnil, neverjeten. Nekega dne mi reče, naj grem na veliko, čudovito pokopališče v bližini mojega doma. »Postoj pred tistim grobom,« pravi, »in ugotovi, kako je umrl človek v njem.« Precejšnja zahteva za osemletnika, kajne? Takrat sem bil dobesedno bombardiran z zdravstvenimi informacijami tako o prijateljih kot neznancih, da sem skušal zadevo pojmovati kot še en primer. Ob pomoči Duha mi uspe opraviti nalogo.

Moj dar tako dobi dodatno razsežnost: Duh mi ne le govori, kaj je narobe z zdravjem drugih, ampak mi pomaga vizualizirati človekovo telo. Leta preždim na različnih pokopališčih in izvajam to vajo na več sto truplih. Postanem tako dober v tem, da lahko skoraj takoj začutim, ali je nekdo umrl za srčnim infarktom, možgansko kapjo, rakom, obolenjem jeter, v prometni nesreči, zaradi samomora ali umora. Duh me obenem pouči tudi, kako se globoko zazreti v telesa živih. Obljubi, da bom lahko po tem urjenju izjemno natančno zaznal dogajanje v telesu kogar koli.

Ko se utrudim ali bi rad počel kaj bolj zabavnega, mi Duh pove: »Nekega dne boš zaznaval dogajanje v telesih ljudi, od česar bo odvisno, ali bodo živeli ali umrli. Lahko boš povedal, ali se bodo pljuča določenega človeka sesedla, ali se mu bo zamašila arterija, ki bo ustavila delovanje njegovega srca.« Nekoč odvrnem: »Komu mar? Zakaj je to pomembno? Zakaj naj bi bilo meni mar?« »Mora ti biti mar,« odvrne Duh. »Pomembno je vse, kar počne vsakdo izmed nas tu, na Zemlji. Dobra dela, ki jih opraviš, so pomembna za tvojo dušo. To odgovornost moraš vzeti zares.«

SAMOZDRAVLJENJE

Pri devetih, ko se drugi fantje vozijo s kolesi in igrajo bejzbol, sem nenehno priča boleznim pri ljudeh okoli sebe. Ves čas poslušam Duha, ki mi govori, kaj potrebujejo, da bi ozdraveli. Spoznavam, kaj odrasli narobe počnejo v zvezi s svojim zdravjem. Izvem, kaj natančno morajo storiti, da bi ozdraveli … a to le redko storijo. Takrat sem že tako prežet z znanjem, povezanim z zdravjem, da nimam druge možnosti, kot da ga začnem uporabljati.

Ena od priložnosti se pojavi, ko zbolim sam. Nekega dne večerjam z družino in se ne zmenim za običajna prehranska priporočila Duha ter zaužijem jed, s katero se zastrupim. Dva tedna ležim v postelji in v sebi ne morem zadržati nobene hrane. Starši me odpeljejo k zdravniku, nekega večera, ko se mi stanje zelo poslabša, pa celo na urgenco, vendar vročina in bolečine v črevesju ne izzvenijo.

Končno Duh prekine moj delirij in mi pove, da gre za E. coli. Pove mi, naj grem v pradedovo hišo in naberem hruške z njegovega drevesa. Duh pravi, naj ne jem nič drugega kot te zrele hruške, pa bom ozdravel. Ubogam in hitro okrevam.

ODPUSTI GA, BOG

Pri desetih skušam obiti Duha in se pogovoriti neposredno z njegovim šefom. Ugotovim, da Bogu v molitvi ne morem povedati, kaj bi rad, saj me bo Duh slišal. Zato se povzpnem na najvišja drevesa v okolici, da bi se kar najbolj približal Bogu, in v njihova debla vrežem sporočila. Eno od prvih sporočil se glasi: »Bog, rad imam Duha, vendar je čas, da se znebiva posrednika.« Sledi nekaj neposrednih vprašanj: »Bog, zakaj morajo ljudje zboleti?« »Bog, zakaj ti ne poskrbiš za vsakogar?« »Bog, zakaj moram jaz pomagati ljudem?«

Vprašanja se mi zdijo precej razumna, vendar ostanem brez odgovorov. Zato se povzpnem na nekaj še nevarnejših dreves – dosežem najvišje veje in upam, da bom pritegnil božjo pozornost. Tokrat v deblo vrežem zahteve za neposredno ukrepanje: »Bog, prosim, vrni mi tišino.« »Bog, nočem več slišati Duha. Poskrbi, da bo šel stran.« Ko vrežem besede »Bog, naj bom svoboden,« mi spodrsne in skoraj padem z veje. V mislih sem imel drugačno obliko svobode! me prešine. Poklapano počasi zlezem z drevesa. Ta sporočila so nepomembna. Duh me še kar nagovarja. Če se zaveda mojih poskusov, da bi izničil njegov vpliv, je dovolj uvideven, da tega ne omeni. Čaka naju pomembnejše delo.

DUŠA, SRCE IN DUH

Ko izvajam seanso, se ne poglobim samo v telesno zdravje. Preučim tudi strankino dušo, srce in duha. Gre za tri popolnoma različne sestavine človekove biti, ki pa jih vedno tlačimo v isti koš. Prvi del je duša. To je zavest človeka – nekateri ji pravijo »duh v stroju«. Duša biva v možganih, kjer shranjuje spomine in izkušnje. Ko odidete iz snovnega sveta, vaša duša »odnese« te spomine, ko nadaljuje svojo pot. Tudi če je nekdo utrpel poškodbe ali bolezen možganov, zaradi česar se ne more spomniti nekaterih stvari, duša odnese vse spomine, ko človek umre.

Duša »uskladišči« tudi vaše upanje in vero – oboje vam pomaga, da ostajate na pravi poti. Idealno bi bilo, če bi bila duša popolnoma nedotaknjena. Zaradi tegob v življenju pa se lahko v duši pojavijo razpoke – lahko celo izgubi koščke sebe. To se zgodi ob morebitnih travmatičnih dogodkih, kot so smrt ljubljene osebe, izdaja ljubljene osebe ali izdaja samega sebe. Ko zaznavam dogajanje v strankinem telesu, razpoke v duši spominjajo na razpokano okno v katedrali. Lahko vidim, kje so te razpoke, kajti skoznje pronica svetloba. Duša z manjkajočimi koščki pa je kot hiša ponoči, v kateri bi morale goreti vse luči … Nekaj prostorov ni razsvetljenih.

Posledica poškodb duše je izguba energije ali celo življenjske sile. Zato je pomembno, da se jih zavedamo. Včasih strankina težava ni telesna, ampak gre za prizadetost duše. Človek s poškodovano dušo je ranljiv. Če ste kdaj slišali prijateljico reči »Nisem še pripravljena na novo razmerje, še vedno trpim zaradi razhoda,« priznava, da je njena duša strta in potrebuje čas za celjenje, preden se bo spet izpostavila tveganju. Če kdaj vidite koga, ki hlasta po duhovnih naukih v kakršni koli obliki – bodisi gre za religijo, duhovne guruje, knjige za samopomoč, seminarje meditacije –, to nemara počne zato, ker je njegova duša strta, zato nagonsko išče poti, kako bi jo zacelil in povrnil njeno celostnost.

To je ključna naloga za vsakega izmed nas – ko se naš čas tu izteče, bi morala biti duša dovolj nedotaknjena, da bo preživela potovanje onkraj zvez, kjer jo bo sprejel Bog. Druga sestavina človekove biti je snovno srce. Tu bivajo vaša ljubezen, sočutje in veselje. Če imate zdravo dušo, to še ne pomeni, da ste celostni. Lahko imate neomadeževano dušo in strto, poškodovano srce. Srce je kompas za vaša dejanja – vodi vas, da počnete prave stvari, ko se duša izgubi. Srce je tudi nekakšna varnostna mreža, ki lahko ublaži posledice poškodb duše.

Ko duša utrpi razpoke in izgube, vam močno srce pomaga prebroditi težavno obdobje, dokler se duša ne zaceli. Srce »shranjuje« tudi vaše dobre namere. To pomeni, da imate lahko strto dušo in toplo, ljubeče srce. Pravzaprav je povsem običajno, da se srce okrepi zaradi divjega nihanja, ki ga na svoji poti doživlja duša. Hude izgube lahko izzovejo bolj poglobljeno razumevanje … in močnejšo ljubezen ter sočutje. Tretja ključna sestavina, ki se ji posvetim na seansi s stranko, je njen duh – v tem kontekstu gre za človekovo voljo in telesno moč.

Vaš duh ni vaša duša. Gre za dva ločena dela vaše biti. Duh vam omogoča, da plezate, tečete in se bojujete. Tudi če je duša strta, srce pa šibko, vam lahko duh pomaga, da telesno zmorete iskati priložnosti za celjenje. Primer: včasih zelo bolni stranki rečem, naj začne hoditi, naj gre ven opazovat ptice in sončne zahode. To ji pomaga okrepiti duha, kar lahko predstavlja začetek celjenja srca in duše. Vsak človek je drugačen, z različnimi izkušnjami, občutki in stanji duše. Sočutni zdravilec je lahko tisti, ki se zna prilagoditi vsakemu enkratnemu stanju in osebnosti, ter človeku olajša bolečine in trpljenje. Duh mi pravi, da je sočutje najpomembnejši dejavnik zdravljenja.

EN IN EDINI MEDICINSKI MEDIJ

Seveda obstajajo očitne slabosti, če ti glas nenehno šepeta na uho, vendar obstajajo tudi izjemne prednosti. Ker je Duh ločen od mene, ni pomembno, ali sem določen dan razdražen, bolan ali zdolgočasen. Nanj ne vplivajo moja čustva in nenehno zagotavlja natančno zaznavanje zdravstvenega stanja sleherne stranke. Nisem intuitivni zdravilec, ki se mora spraviti v določeno stanje ali ima dobre in slabe dni, ko opravlja svoje delo. Nekatere stranke me sprašujejo: »Naj si snamem nakit, da boste opravili boljšo seanso?«

Lahko bi bile zavite v aluminijasto folijo, pa bom poskrbel za odgovore, ki jih potrebujejo, ter ugotovil, kaj je narobe. Od večine medijev se razlikujem tudi po tem, da nimam nobenih težav s pridobivanjem informacij o svoji družini ali prijateljih, ali o svojem zdravju. Ker je Duh ločen od mene, moram samo vprašati, pa mi pove, kar bi rad vedel. Tudi v tem pogledu sem enkraten. Nekega dne je skeptična novinarka od mene terjala, naj ji takoj postavim diagnozo: »Povejte mi, kaj me boli. Prst na nogi? Noga? Trebuh? Me boli roka? Rit? Me sploh kaj boli? Pa poglejva, kaj pravi vaš glas.«

Duh mi takoj pove: »Res jo boli, in sicer leva stran glave. Pestijo jo kronične migrene.« Iztegnem roko, se dotaknem leve strani njene glave, in rečem: »Duh mi pravi, da vas boli tukaj.« Novinarka zajoka. To je primer takojšnjih in natančnih informacij, ki jih prejemam od Duha. Če me ob dveh zjutraj pokliče stranka, katere hčerka mora na nujno operacijo, in hoče vedeti, ali je to prava odločitev, moram biti sposoben zdravniku v eni minuti povedati, ali se je deklica zgolj zastrupila s hrano ali ji bo počil slepič.

Moram biti sposoben povedati, ali nekdo okreva ali ima notranje krvavitve, ali ima otrok vročino zaradi gripe ali meningitisa, ali nekdo trpi zaradi vročinskega udara ali je tik pred tem, da ga bo zadela možganska kap. Duh vsakič priskrbi informacije. Oče Pij in Edgar Cayce, slovita mistična zdravilca iz 20. stoletja, sta bila edina medija v sodobni zgodovini, ki sta premogla toliko sočutja, kot ga od mene terja Duh. Njuno delo v vlogi sočutnih zdravilcev je bilo po svoje podobno mojemu, vseeno pa ima vsak enkratne prednosti in darove.

Noben medij ne počne tega, kar počnem jaz. Nobenemu trenutno živemu človeku duhovni glas kristalno jasno ne šepeta poglobljenih, popolnoma natančnih informacij o zdravju. Temu početju sem posvetil svoje življenje. To pač sem. Ta dar sem uporabil tudi za to, da bi vam v poglavjih, ki sledijo, razkril informacije o zdravju.

Več v knjigi Medicinski medij

Anthony William
Medicinski medij
O kroničnih in skrivnostnih boleznih, in kako končno ozdraveti
Zbirka: InZdravje
Založba Primus 2019

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord