Agatha Kopac, transformacijski al-coach: Od notranje sreče nas ločijo le strahovi

11. 3. 2018 | Vir: Jana
Deli
Agatha Kopac, transformacijski al-coach: Od notranje sreče nas ločijo le strahovi (foto: Igor Glavan)
Igor Glavan

»Rešitev za našo družbo je v tem, da se posameznik poveže z nezavednim, s svojim višjim jazom, in začne delovati na višji ravni zavesti, iz srca – v skladu s seboj in vsem.

»Tako vnaša v prostor ravnovesje in prinaša rešitve, ki omogočajo, da se družba transformira v takšno, ki omogoča srečo vsem,« pripoveduje mag. Agatha Kopac, transformacijski al-coach, ustanoviteljica Inštituta za sr(e)čno družbo in avtorica knjige Genom sreče.

Po podatkih iz mednarodne raziskave PREDICT-D, v katero je bila vključena tudi Slovenija, je depresija prisotna pri okoli 14 odstotkih odraslih pacientov, ki se zdravijo pri družinskem zdravniku. To je ogromna številka. Kot pravi NIJZ, naj bi se le polovica oseb, ki jih težave v duševnem zdravju ovirajo v njihovem vsakodnevnem življenju, obrnila po strokovno pomoč. Med vsemi duševnimi motnjami odrasli najpogosteje obiščejo osebnega zdravnika zaradi depresije, anksioznosti ali reakcije na hud stres. Ali torej postajamo družba depresivnih ljudi? Povsem na mestu je iskanje razloga za takšno stanje. Kje se je izgubila naša sreča in kje je vhod skozi vrata v boljše življenje. Agatha Kopac pravi, da rešitev obstaja za vsakega izmed nas – treba bo vzpostaviti stik s seboj, višjim jazom, svojim srcem.

Kje se je sodobni človek ujel v zanko, da smo priča taki razširjenosti depresije?

Kot pravi univerzalni zakon sreče, nas od naše notranje sreče ločijo le strahovi. Smo pa žal pozabili, da mi nismo naši strahovi. Ti so namreč vgrajeni v nas in tako več ne ločimo svojega bistva od njih. Žal nas tako veliko živi oddaljenih od sebe, na svojem nepravem mestu, depresivnih. Potem pa nas brez prestanka z informacijami o bojkotih, posilstvih, terorističnih napadih in podobni grozi s celega sveta bombardirajo še mediji. Posledično smo stalno v strahu. Živimo v svetu, kjer je stalno tekmovanje stalnica že v šolah, kaj šele v poslu. V prostem času gledamo grozljivke, kriminalke. Zasičeni smo s travmami, negativnostjo, ki je posledica strahov. Marsikdo se sploh ne čuti več. Žal pa tega strahu in blokad ne spravimo iz sebe. Naša telesa so bolna. Posledično številni zapadejo v take in drugačne odvisnosti.

V zanko stresa smo se ujeli s potrošništvom in vse večjim individualizmom. Zaradi strahov za zadovoljitev osnovnih potreb potrebujemo vse več dobrin. V starih kulturah se je veliko pelo, imeli so različne obrede, srečanja, kjer so si pripovedovali zgodbe ob ognju, plesali, veselili. Skupnosti so bile bolj trdne, ljudje bolj povezani. Danes pa si ne vzamemo časa za druženje. Vsak je na svojem koncu. Sam in osamljen. Bojimo se, kaj bo, ko bomo bolni, ali bomo imeli dovolj denarja za bivanje v domu za ostarele. Je pokojninski sistem dovolj stabilen, da mu lahko zaupamo? Ni več neke fiksne strukture, zato ni varnosti in je več strahu priplavalo iz naše notranjosti. Človek se spet ukvarja s preživetjem namesto s samorealizacijo. Kar pa seveda ni le slabo, saj to vodi tudi k rasti zavesti. Če v tej gonji za preživetjem dojamemo, kaj resnično potrebujemo, kaj je v skladu z nami, in ne družbenimi zahtevami, ki so posledica strahov, lahko v potrošniški družbi zaživimo povsem po svoje ne glede na pritiske okolice in se postavimo s tem na višjo raven zavesti. Srečo tako lahko najdemo v preprosti službi, malem stanovanju in z najetim vrtom pri sosednjem kmetu. Srečni smo, ko živimo sebe.

Ali je stanje sreče dosegljivo v slovenski družbi? Smo precej depresiven narod, zadnja leta padamo tudi na svetovni lestvici sreče (World Hapiness Report) ...

Ko nismo notranje srečni, smo v strahu. Ker je v nas Slovencih toliko strahu, da nismo dobri, smo se žal v preteklosti pustili prepričati, da smo kot narod hlapci. Ne glede na to, da kot dvomilijonski narod po vsem svetu zmagujemo na vseh največjih tekmovanjih v vseh kategorijah, se počutimo manjvredne. Samo ta strah nas ovira, da bi bili druga Švica. Kar v sebi čutimo, to tudi k sebi pritegnemo. Že kot otroci smo vzgajani, da moramo biti pridni in vodljivi avtoriteti. Roboti. S tem pa zatiramo svoje srčne želje in ne živimo sebe. Posledica je toliko duševnih bolezni. Ženske v preteklosti na primer niso smele biti jezne, moški pa niso smeli jokati. Še danes je to pogost vzorec pri vzgoji. S tem pa se otroci naučijo, da ni dobro izražati svojih čustev. Posedemo jih v klopi, da se nehajo še premikati. Pozabijo na svoj izraz.

Rešitev je torej v tem, da slovenski starši pri sebi odpravijo svoje strahove in začnejo delovati iz srca. Predvsem naj bodo popolnoma iskreni do sebe. Ta način bivanja naj nato prenesejo na otroke. Prav je, da se otrokom postavi meja, a spet iz srca, ne iz strahu. Ko otrok čuti, da je meja iz srca, da pride iz bistva starša, jo v trenutku pograbi za svojo. To jim pomeni varnost in jim pomaga, da se razvijejo v samozavestnega posameznika. Zastale čustvene blokade pa je treba izraziti prej, preden te izbruhnejo v psihične in druge bolezni. Glavo moramo vsi skupaj iz telefonov, tablic in televizije postaviti med žive ljudi. Začnimo se gibati in izražati. Zato so v starih kulturah veliko plesali, peli in si pripovedovali zgodbe. To ni bilo naučeno gibanje, ampak povsem spontano. Veliko plemen še danes to počne. S spontanim plesom in petjem, ki ga vodi telo samo, osvobajamo zadržana čustva in spet vzpostavimo pretok. Ko je človek v stiku s sabo, ve, kaj si želi, kaj potrebuje, da se bo dobro počutil. Ko živimo sebe, smo vedno na pravem mestu. Šele taki posamezniki lahko soustvarjamo srečno družbo.

Kdo sploh sem, če nisem skupek vzorcev prednikov?

Prek očeta in mame v procesu primarne socializacije poberemo vzorce svojih prednikov. Stare kulture pravijo, da na nas vpliva sedem rodov prednikov. Seveda mi nato vplivamo na sedem rodov potomcev, če jih imamo. Ko pridemo v 'program', ki se mu reče planet Zemlja, ki ni nič drugega kot program občutkov, si izberemo tako družino, s tem pa prednike, ki nam bodo omogočili, da izkusimo točno tisto, kar potrebujemo za določeno zemeljsko izkušnjo. Dokler teh družinskih vzorcev ne razrešimo, nam velik del moči odteka in ne moremo biti srečni. Sama učim, da se povežemo s svojim nezavednim, kjer so shranjeni vsi naši vzorci. Tisti, ki nam ne služijo, jih lahko spremenimo in zaživimo sebe. Kot bi menjali program. Vso realnost doživljamo tako, kot smo naravnani v mislih. Vse okrog nas je le naše zrcalo. Kar nas izven nas zmoti, kot pravi 'genom sreče', nas zmoti zaradi aktivacije nekega našega strahu. Zato je edina rešitev za družbo, da vsak posameznik stopi na pot soočanja s svojimi strahovi in začne s tem vase in v prostor vnašati več miru in sreče.

Kaj je pravzaprav genom sreče, o katerem pripovedujete?

Ko delujemo iz sebe, se pravi iz svojega notranjega bistva, delujemo brez strahov in kot taki smo v skladu s sabo in svojim informacijskim jajcem okoli sebe, svojo zavestjo. Vse naše individualne zavesti pa so le sestavni del univerzalne zavesti. Ko smo tako povezani z vsem, iz tega vira prejemamo natančno tiste informacije, ki jih potrebujemo v danem trenutku. Ko smo povezani s seboj in vsem, smo vedno srečni, na pravem mestu in ustvarjamo harmonijo. Ne delujemo na ravni dualnosti, kjer vsako izbiro vrednotimo oziroma ločujemo na dobro in slabo, ampak iz enosti, kjer so vse izbire enakovredne in srce brez strahu izbira tisto, kar si želi v danem trenutku. S tem pa smo v harmoniji z vsem.

Je sreča Slovencem sploh dosegljiva?

Rešitev za našo družbo kot celoto je torej posameznik, ki je v skladu s seboj in deluje iz višje ravni zavesti?

Ko bo dovolj posameznikov živelo iz srca, iz sebe, bo sprememba v družbi sledila spontano. Jaz nisem zagovornica revolucije, ampak postopne evolucije, saj sprememba zavesti človeka terja tudi svoj čas. Trenutni družbeni sistem postopoma razpada, a se ga kot takega ne da rešiti na dolgi rok, pa četudi se transformira v katerikoli drug '-izem', ne da bi se mu prej spremenila podstava. Dokler bodo notranji podsistemi (pravni, izobraževalni, finančni itd.) temeljili na strahu, se bo vedno vnašalo v prostor neravnovesje. Rešitev je torej v tem, da se vsak posameznik poveže z nezavednim, s svojim višjim jazom in začne delovati na višji ravni zavesti, iz srca, torej v skladu s sabo in vsem. S tem vnaša v prostor ravnovesje in prinaša rešitve, ki omogočajo, da se družba transformira v tako, ki omogoča ravnovesje in srečo vsem. Potem ne bomo potrebovali vojn in revščine.

Ali lahko povsem praktično opišete, kako se nekdo, ki prebira te vrstice, lahko sedaj poveže z višjim jazom?

Seveda, povsem preprosto. Vzemite si čas zase, kjer se boste lahko sprostili. Najbolje, da zaprete oči. Lahko si zavrtite pomirjujočo glasbo. Gledate skozi oči kot skozi okno, nato se potopite iz glave do srca in pogledate ven skozi srce. Predse pokličite svoj višji jaz. Ta je lahko v obliki starca, svetlobe, psa, česarkoli. Če vam ni prijetno, ko mu gledate v oči, ga pokličite še enkrat. Mogoče ga samo začutite kot toplino v srcu. Nato ga vprašajte karkoli. Včasih je bila zavest na tako nizki stopnji, da so bile potrebne cele svečeniške šole, da so se tega naučili. Zdaj pa to lahko stori vsakdo v vsakem trenutku. To lahko z vajo počnemo celo med vožnjo avtomobila, med napornim sestankom, ko tečemo s psom ipd. Ugotovimo lahko, zakaj smo se zapletli v neki konflikt, ali iti v posel z nekom, zakaj smo depresivni, zakaj nas zateguje leva noga itd. Povežemo se lahko z zavestjo kamna, rože, oblaka, svojega podjetja in od tam dobimo vse informacije, ki jih potrebujemo. Sami sebi smo 'jasnovidka'. Naša edina ovira, da bi bili stalno povezani in uporabljali intuicijo, so strahovi. Zato je koristno poznavanje genoma sreče, da se zavemo, kako pomembno je to, da se znebimo svojih strahov, recimo da nismo dovolj dobri, da smo prestari, da ne zmoremo shujšati itd. Vse se začne in konča pri nas. 

Besedilo: Mojca Koprivnikar // Fotografije: Igor Glavan

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord