Duhovnost je lahko lepa stvar, zdravilni balzam za ljudi, ki so preživeli hudo travmo. Gotovo ima vsakdo pravico, da sledi svojim prepričanjem in veri, a nekatera spiritualna načela lahko – če jih jemljemo preveč dobesedno – izkrivijo prvoten namen in naprtijo krivdo žrtvi zlorabe.

Napačno razumevanje načel lahko močno škodi žrtvi in vpliva na njeno okrevanje. Zato ne bo odveč, da se poglobimo v dogajanje in posledice, zaradi katerih je oteženo okrevanje žrtve in ji celo ne dovoli, da bi pozabila na travmo, za nameček pa jo sramoti še družba.

Izbrali smo sedem spiritualnih filozofij, ki napačno razumljene krivijo žrtev in omogočajo nadaljno zlorabo.

1. Načelo neločljivosti

Guruji radi razširjajo misel, da smo vsi »eno«. Do neke mere je to res: vsi smo ljudje, imamo podobne izkušnje, živimo v povezanem svetu. In seveda drži, da kar prizadene enega, bo neogibno vplivalo tudi na druge (razen, če je nekdo zaradi privilegijev povsem zaščiten in živi v izoliranem balončku). Zatakne pa se pri trdovratniem vztrajanju na misli, da sta storilec in žrtev 'eno'.

Eno je, da gre za dve duši, vse duše pa so neločljiv del dušnega univerzuma, drugo pa je, da je ena od obeh duš v tej inkarnaciji več kot očitno izbrala pot ločenost od taiste 'enosti'. V življenju tukaj in zdaj ti dve duši torej nista in ne moreta biti 'eno'. Njuno enačenje navkljub jasnim indicem v resničnem svetu pa ima za posledico lahko le to, da podcenimo in zanikamo dejansko sliko in patološko obnašanje storilca.

Dejstvo je, da se je storilec oddaljil od humanosti in družbe kot celote. Drži, da smo vsi povezani, a storilci redko čutijo spoštovanje do te svete povezanosti. Nagnjeni so k razločevanju, so sovražni, imajo lažni občutek večvrednosti, ravnajo sebično in ne poznajo sočutja za nikogar razen zase. Neverjetno škodo in bolečine povzročajo tako bližnjim kot širši skupnosti.

Storilec misli, da je nekaj posebnega, od žrtve se loči z grozovitimi dejanji čustvenega, psihološkega in telesnega nasilja.

In ko filozofijo o enosti zlorabimo za opravičevanje dejanj storilca, hkrati zanikamo dejstvo, da nekateri storilci prav zares niso zmožni nikakršnega sočutja in ne obžalujejo svojih dejanj (psihopati in sociopati). Prav sočutje in obžalovanje pa sta najbolj pomembni sestavini človeškega.

Filozofija enosti se tako prepogosto izrablja za opravičevanje grozljivih napadov na identiteto žrtev in spodkopava njena prepričanja ter jo sili v spravo pod okriljem ideje, da moramo storilca obravnavati enako kot druge. A to ni res! Morali pa bi ga obravnavati kot hudodelca, odgovornega za svoja dejanja.

2. Bolečina je plod »motenega« uma

Bolečina je zgolj slepilo, ki ga ustvarja »disfunkcionalno« razmišljanje. To misel pogosto širijo novodobne spiritualne teorije. Po njihovem si ljudje vedno sami ustvarjamo bolečino, in sicer zaradi motenih misli, saj pozabljamo, da je »vse, kar obstaja, ljubezen«.

Resnična ljubezen v zlorabljenem odnosu pa je zgolj redka (razen, če jo čuti žrtev) in razlogi za naše dojemanje zlorabe nikakor ne tičijo v zgolj napačnem razmišljanju. Vzroke gre - nasprotno - iskati zgolj v grozljivih dejanjih nasilja, ki ga nad žrtvijo izvaja storilec, medtem ko je zamisel, da je bolečina le slepilo, ki ga povzroča ločenost, resnici na ljubo nesprejemljiva. Takšna prepričanja namreč podcenjujejo hudo travmo žrtve, še kako resnične bolečine pa zreducirajo zgolj na plod njihove domišljije.

Resnica je povsem drugačna: gre za psihološko manipulacijo, ki trosi seme dvoma v žrtvine možgane in jo sili, da pod vprašaj postavi svoj spomin, dojemanje in zdravo pamet. Ta teorija se povsem odmika od resničnosti in skuša prepričati žrtev, da si z napačnim razmišljanjem bolečine le umišlja.

Psihološke in biokemične posledice zlorabe, ki jih čuti žrtev, naj bi bile po teh prepričanjih zgolj privid, ki zatemnjuje razkošen, globok spiritualni svet, v katerem imajo vse travme svoj smisel in hude izkušnje z zlorabo najdejo svoj prostor v mozaiku celotne slike – slike, ki je sicer ne bi razumeli.

Drži, da imamo moč in lahko vplivamo na večjo ali manjšo bolečino, do neke mere lahko nadziramo tudi svoje misli in obnašanje. To dejstvo s pridom izkorišča kognitivna vedenjska terapija, ki pa se v primerih, ko gre za hudo travmo, zaveda, da je sposobnost takojšnjih sprememb v načinu razmišljanja sprva močno omejena. Rane je namreč potrebno celiti na več nivojih - tako na psihični kot na telesni, čustveni in duševni ravni. Za premagovanje posledic zlorabe je zato nujna kombinacija klasične medicine in alternativnih metod, pa še v tem primeru se moramo zavedati, da je zdravljenje dolgotrajno.

Rane odnosa z zlorabo niso navidezne. Resda so znotraj žrtve, a so jih povzročili zlobni posamezniki, ki manipulirajo z ljudmi, jih nadzirajo in ponižujejo, dokler iz njih ne izžamejo sleherni atom moči, sanje in upanje. Vcepijo jim občutek nevrednosti in jih obremenijo s travmo, kar je njihov osnovni cilj. S trditvijo, da je bolečina navidezna, storilcu omogočimo, da se izogne odgovornosti za zlorabo, s čimer krivimo in sramotimo žrtev. To pa meče slabo luč na družbo kot celoto in ji ne daje možnosti za izboljšanje.

Žrtvam je treba prisluhniti, priznati njihovo bolečo izkušnjo in rane, ki so jim jih zadajali storilci. Le tako bodo lahko poiskale pomoč in se odtrgale od človeka, ki jih trpinči. Razkrinkati moramo mit, da se žrtve zlorabe oklepajo svoje boleče »zgodbe«, namesto da bi reševale travme. Travme, ki jih psihološko in fiziološko spremljajo še mnogo let po zlorabi.

Čas je za novo razlago, in sicer tako, da žrtve zlorabe ne bodo krivde pripisovale sebi. Spiritualne skupnosti, ki dopovedujejo žrtvam, da je njihovo trpljenje navidezno, in zanikajo resničnost, ki uničuje um, telo in duha, samo poglabljajo njihovo bolečino.

3. Vsesplošno odpuščanje

Poglobiti se je treba tudi v misel, da je za uspešno zdravljenje travme nujno odpuščanje na vseh ravneh. Ne drži, vsem žrtvam se med procesom okrevanja odpuščanje ne zdi potrebno. Prezgodnje odpuščanje je lahko celo korak nazaj, saj žrtvam vrača boleče spomine na minulo izkušnjo, ko so iskale opravičila in skušale izničiti, pozabiti ali izbrisati dogodke med zlorabo. Odpuščanje med okrevanjem tudi ne prinaša vedno olajšanja, nasprotno, nekatere žrtve so močnejše, če ne odpustijo, še zlasti v primerih ko gre za spolno zlorabo.

Odpuščanje ima svoje dobre strani, a pri nekaterih žrtvah, ki niso imele možnosti izbire, odpuščanje storilcu, ki ne obžaluje dejanj, obudi travmo. Travmo krepi tudi prisila družbe, ki terja odpuščanje. Pritiski na žrtev, ki ni mogla izbirati, je kontraproduktivno in pogosto prenagljeno. Če je odpuščanje namenjeno žrtvi in ne storilcu, potem mora imeti žrtev pravico, da sama odloča o odpuščanju in po občutku izbere, kaj je bolje zanjo.

Žrtev naj se med ali po zdravljenju sama odloči, če in kdaj je pripravljena odpustiti. Spiritualne skupnosti, ki jih silijo k odpuščanju, češ da bodo potem postale boljše osebe, pa v resnici zgolj ovirajo proces zdravljenja in spodkopavajo njihovo zmožnost samoodločbe.

4. Za srečo je treba zatreti ego

Zakaj bi morali povsem izkoreniniti ego, da bi bili srečni? Medtem ko si vsi želimo omejiti ego in mu skušamo preprečiti, da bi povsem uravnaval in vodil naše življenje, je treba razložiti, kaj duhovne skupnosti razumejo pod besedo ego. Po njihovem so ego prav vsa človekova čustva, mnogim izmed njih pa pripisujejo tudi negativno konotacijo. V resnici pa je bilo naše čustveno telo z razlogom ustvarjano tako pestro. Vsa naša čustva so v našem življenju tudi nujno potrebna: da jih priznamo, potrdimo, obdelamo in usmerimo navzven. Primer: prav upravičena jeza zaradi slabega ravnanja in storjene ji krivice omogoča žrtvi, da se odlepi od hudobneža in se bori proti okrutnosti, pozneje pa ji prav ta pomaga na novo zgraditi svoje življenje.

Čeprav je ego pogosto očrnjen in opisan kot korenine zla, so čustva, povezana z egom, med zdravljenjem nepogrešljiva in jih lahko koristno uporabimo, da se čustveno osvobodimo. Priznavanje čustev, povezanih s spiritualno definicijo »ega«, je lahko rešitev za žrtve, ki so jim oprali možgane in jih naučili, da njihove potrebe, čustva in osnovne pravice niso pomembne.

Mnoge spiritualne skupnosti zmanjšujejo tudi pomen razmišljanja, ki sloni na strahu in izvira iz ega, a prav strah je pogosto koristen in nam pomaga prepoznati nevarnost ter nas opozori na namere drugih. Potrebujemo jezo, da nas spomni, da se nekdo do nas ne obnaša pošteno. Zanikanje vsega, kar ni »ljubezen«, vključno z egom, je skratka lahko sila kontraproduktivno in zato tudi napačno.

Čustva, ki izvirajo iz ega, so lahko tudi znamenje, da je nekaj narobe. Ni jih sicer treba spustiti z vajeti in ravnati brezglavo, vredni pa so naše pozornosti, saj se po potrebi lahko zaščitimo in pravočasno poskrbimo zase.

Duhovna filozofija, ki vzpodbuja k zanikanju, siromašenju čustev in žrtvam odreka večplastno žalovanje, ki je del zdravljenja travme, zatorej ne prinaša nič dobrega. Ne samo, da ne uči, kako naj se žrtev sooči s travmo, za nameček ji niti ne priznava, da jo morda veliko bolj kot ego (ki je zaradi zlorabe pri žrtvah najpogosteje povsem izničen in zmaličen) mučijo simptomi post-travmatske motnje. Tisti, ki ne poznajo simptomov post-travmatske motnje, pa lahko njene znake zmotno zamenjajo za znamenje prevelikega ega.

Prava duhovnost ne zanika pestrosti čustvenega sveta človeka, temveč si nasprotno prizadeva vzpostaviti zdravo čustveno ravnovesje. In če je za slednje potrebno dovoliti, da naše potlačeno čustvovanje priplava na površje, bo ta to ne le dovolila, ampak celo spodbujala. Rane namreč ni mogoče zdraviti, če je pred tem dodobra ne očistimo.

5. Kar vidite v drugih, imate v sebi

Trditev, da tisto, kar opazite pri drugih, vidite zato, ker imate tudi sami take lastnosti, občasno res drži (nekateri temu pravijo tudi projekcija ali ogledalo), nikakor pa ne moremo tega enačiti in primerjati, ko gre za odnos z zlorabo med storilcem in žrtvijo. S tem bi namreč pozornost preusmerili s storilčevih dejanj na žrtev in podvomili v njene značajske poteze.

Občasno nas podzavestno resda privlačijo ljudje, ki imajo dele osebnosti, ki so pri nas skrite, kar v duhovnih in psiholoških skupnostih imenujejo »naše sence«. Vsako človeško bitje na določeni točki projicira neke značilnosti v druge, ali pri drugih ne mara lastnosti, ki jim ima sam. A ta teorija je prepogosto zlorabljena in išče podobnosti med storilcem in žrtvijo, kjer jih ni, s čimer obrača pozornost s storilca in odgovornost nalaga žrtvi.

Sočutna žrtev upošteva storilčeva čustva, tudi med zlorabo. Ko razmišljajo o odhodu, so mnoge žrtve prestrašene, čutijo zavezo in krivdo ter zaradi tega predolgo vztrajajo v nezdravem odnosu. Storilec je drugačen, ne meni se za čustva žrtve in ne razmišlja o posledicah svojih slabih dejanj.

Zanesljivo ni nikjer združenih dveh tako različnih človeških bitij, kot sta partnerja v nasilnem razmerju. Eden teži k dostojnosti in spoštovanju, premore veliko sočutja in si želi ljubeč odnos, medtem ko drugi želje prvega izkorišča, da zadosti svojim zlobnim nameram.

6. Kriva je žrtev

Žrtev naj bi »privlačila« hudodelca, zato je odgovorna za zlorabo, je še ena nespametna misel, ki jo zagovarjajo v duhovnih skupnostih. Pa kaj še! Človeku se mora obrniti želodec ob misli, da se sramoti žrtev in se ji pripisuje kakršnakoli krivda za zlorabo.

Storilci so manipulanti, ponižujejo in omalovažujejo žrtev, pri čemer jim ni mar, kdo so. Neodvisne ali odvisne osebe, bogate ali revne, obrnjene navzven ali navznoter, srečne ali depresivne. Na tarčo si pribijejo tisto, ki je zmožna empatije, ne pa tiste, ki ima kakšne osebne in značajske pomanjkljivosti.

Četudi ima žrtev za sabo že kakšno travmo in se zdi, da je na nek način »programirana« za zlorabo, to še vedno na opravičuje grdega ravnanja. V tem primeru je pravzaprav storilec še večji hudodelec, bolnik, ki se spravi na nekoga, ki je že šel skozi pekel in ga vleče v novega.

7. Ni žrtev, ker vse ustvarimo sami

Nihče ni nikoli žrtev, kajti vse okoliščine in dogodke ustvarjamo sami, zato moramo prevzeti odgovornost nase. Še en nesmisel!

Ideja, da si lahko ustvarimo prihodnost po svoji meri je čudovita. Tudi za žrtve. Naj uporabijo vsa sredstva in orodja, ki so na voljo, da pridejo do cilja in svojih sanj (vključno z rezanjem vezi v nasilnem razmerju). Naj posežejo po uveljavljenih, klasičnih in alternativnih metodah, tudi po vizualizaciji, če jim to pomaga. Zamislijo naj si lepšo in svetlejšo prihodnost ter se korak za korakom pripeljejo do končne postaje. Zaslužijo si boljše.

Ko pa se ta misel izrabi za to, da se krivdo za trpinčenje v razmerju naloži na pleča žrtve, postane ta zamisel problematična. Narobe je, ko družba sprašuje žrtev, kaj je naredila, da se je znašla v takem položaju, namesto da bi pokazala sočutje in iskala poti, kako bi ji pomagala. Zato veliko žrtev molči in trpi naprej (prepričanih, da je njihova krivda), zato veliko žrtev prenaša ponižanja, ki si jih ni želela in krivi sebe. Storilci so žrtvam med trpinčenjem že vtepli v glavo, da so sami krivi za vse, naj torej pridejo z besedo na dan in isto slišijo še od drugih?

Nihče, res NIHČE si ni vnaprej zamislil razmerja, polnega zlorabe, trpinčenja, tepeža, poniževanja, omalovaževanja. Nihče si ne želi travm, ki jih prinaša tako razmerje. Trpljenje ni vloga, ki jo igra žrtev, ampak boleča, stvarna resničnost. Namesto, da bi s prstom pokazali na pravega krivca (to je seveda storilec), misel o namernem ustvarjanju take prihodnosti pozablja, da večina žrtev ne vidi pravega obraza storilca, dokler ni že obdana z nasiljem.

S tako filozofijo duhovne skupnosti podcenjujejo posledice kronične zlorabe, ki krhajo in nazadnje povsem porušijo žrtvino samospoštovanje, in ne razumejo, koliko moči je potrebno za rezanje travmatičnih vezi. Sicer ne bi krivde valili na žrtve.

Sklepne misli

Ne glede na osebno duhovno prepričanje, ga moramo uporabiti dobronamerno. Zatorej, razširimo vsesplošno povezanost človeštva tako, da bomo pomagali žrtvam, ki vsakodnevno trpijo zaradi besednega, čustvenega, telesnega in spolnega nasilja. Ustavimo nasilneže, ne dovolimo, da se izmaknejo roki pravice in ne dovolimo jim, da še naprej sejejo trpljenje. To ne koristi ne žrtvam ne storilcem.

Pokažimo sočutje, ne zatiskajmo si oči, omogočimo žrtvam, da spregovorijo.

Nič ni bolj sočutnega in hkrati duhovnega, kot je pomoč tistim, ki jo resnično potrebujejo.

Naj storilci prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, ki uničujejo drugim življenja. Posvetimo se verodostojni, pravi duhovnosti, ki vzpodbuja sočutje do zlorabljenih in ki jim dovoljuje, da okrevajo na svoj način in pod svojimi pogoji. Ustvarimo varen svet za vse.

Vir: Thought Catalog

03. avgust 2018 Astro foto: profimedia

Avto magazin

Letna naročnina (12 številk)

Cena s popustom: 41,92 €

REDNA CENA: 59,88 €

NAROČITE ZDAJ

Avto magazin

3-mesečna naročnina (3 izvodi)

Cena s popustom: 13,47 €

REDNA CENA: 14,97 €

NAROČITE ZDAJ

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri