Predsednica društva Focus, ki deluje na področju trajnostnega razvoja, se ukvarja predvsem s problematiko nebrzdanega potrošništva.
Izolčanka, ki je na ljubljanski filozofski fakulteti magistrirala iz etnologije in kulturne antropologije ter se ustalila v Ljubljani, je energična govornica. Misli niza natančno in odmerjeno, a brez mesijanske gorečnosti, ki tako rada povzroča prav nasprotne učinke.
»Ko se začneš ukvarjati s stvarmi, s kakršnimi se pri našem društvu, si prepričan, da boš spremenil svet,« pravi. »Ko ti postane jasno, da tudi tebi ne bo uspelo, sledi obdobje sprijaznjenja. Jasno ti postane, da že majhne spremembe zahtevajo ogromno časa in truda, da se pogosto, ko misliš, da si že tik pred ciljem, stvari zalomijo. Ampak če verjameš v to, kar delaš, vztrajaš.«
Pri društvu Focus se je zaposlila pred slabim desetletjem, zadnjih nekaj let pa je tudi njegova predsednica. »Focus se je najprej ukvarjal z vprašanjem podnebnih sprememb,« razloži, »zdaj pa delujemo tudi na področjih mobilnosti, energije in potrošništva ter raziskujemo koncept t. i. od-rasti, kot nove razvojne paradigme. Ukvarjamo se z vprašanji, kako se premikati, da je to za okolje čim manj obremenjujoče; kako čim prej preiti v nizkoogljično družbo in na obnovljive vire energije, predvsem pa najti načine za njeno racionalno trošenje; kako živeti, da naravnih virov in energije ne bi uporabljali v tako nerazumnih količinah in tudi ne ustvarjali kupov odpadkov.«
Kot pove, gre za 'mešanico' aktivnosti - za različne akcije ozaveščanja; delavnice za učitelje in učence, kjer se ti seznanijo z 'zgodbo' nekega izdelka, ki sega daleč nazaj od police v trgovini in se ne konča, ko ga zavržemo; s poskusi vplivanja na sprejemanje okoljskih politik in strategij; sodelovanje z različnimi akterji.
Primeri dobre prakse
»Z občino Tržič na primer sodelujemo pri oblikovanju celostne občinske prometne strategije,« predstavi eno od aktivnosti Focusa. »To pomeni, da se pri načrtovanju prometnih poti javnemu potniškemu prometu, kolesarstvu in hoji daje prednost pred avtomobili, igriščem pred parkirišči, da se omogoči boljša mobilnost tudi za ljudi brez avtomobila. Sem spada tudi sopotništvo – povezovanje občanov, ki dnevno potujejo na isti relaciji.
V enem avtomobilu se jih lahko pelje več, s čimer zmanjšajo svoj odtis na okolje, pa tudi stroške si razdelijo. Skratka, gre za izboljšanje mobilnosti in istočasno zmanjšanje negativnega vpliva prometa na okolje, kar pomeni predvsem boljšo kakovost bivanja.«
To so stvari, ki se med sabo prepletajo in dopolnjujejo. »Ljubljana je zelo izboljšala mrežo kolesarskih poti in uvedla sistem izposoje BicikeLj. Število ljudi, ki se vozi v službo s kolesom, je naraslo. Tako zmanjšajo svoj vpliv na okolje, prihranijo pri denarju in pogosto tudi času, prav tako pa je manj verjetno, da se po službi odpravijo v nakupovalno središče v oddaljenem koncu mesta in nakupijo veliko več, kot so načrtovali.«
»Te zamisli se pri nas med ljudmi različno prijemljejo,« odgovarja na vprašanje, kako gre v Sloveniji z uvajanjem takih in podobnih praks. »V Ljubljani se je, kot rečeno, število kolesarjev povečalo, mnogi mladi se tudi povezujejo, ko potujejo z avtomobilom v določeno smer. Zamisel o souporabi avtomobila, t. i. car sharing, pa je pri nas še v povojih. Stvar je problematična z vidika veljavnosti zavarovanja takega vozila, ki za zdaj ni mogoče, ko gre za souporabo vozil posameznikov. Stvar zakonodajalca je, da zagotovi pravni okvir, strukturo, ki bo to omogočala.«
(Ne)potrošnja
»Pravimo, da je najboljša potrošnja tista, ki je ni,« razloži bistvo zamisli o obrzdanju potrošništva. »Zato promoviramo kupovanje rabljenih in popravilo pokvarjenih stvari, souporabo ... V stanovanjskih blokih bi lahko imeli skupno pralnico in sušilnico, ki bi ju uporabljali po medsebojnem dogovoru. Pri nakupih bi morali paziti na etično plat – kupovati lokalno, ker ti predmeti niso prepotovali pol sveta, kupovati iz pravične trgovine, saj so bili ljudje, ki so neko stvar izdelali, vsaj približno spodobno plačani.« Navede primer majice, ki stane le nekaj evrov, vendar ta znesek ne more pokriti vseh stroškov. Nekdo je pač moral vzgojiti bombaž, verjetno zalivan z vodo, ki je ni nihče plačal, ga stkati, obarvati in sešiti iz njega oblačilo, ga prepeljati do trgovine ... Nizka cena tako skoraj zagotovo pomeni izkoriščevalsko nizke plače in nesprejemljive delovne razmere, nespoštovanje okoljskih standardov, izogibanje davkom z umikanjem v davčne oaze ...
Na vprašanje, ali zmanjšanje potrošnje zaradi današnje visoko intenzivne avtomatizirane proizvodnje ne bi pomenilo izgube mnogih delovnih mest, prikimava: »To zahteva reorganizacijo družbe, saj ne moremo zarezati samo v en segment, na vse druge pa pozabiti. Ohranitev zaposlitev lahko dosežemo z različnimi ukrepi; ljudje bi lahko delali manj, s čimer bi sicer tudi manj zaslužili, a bi imeli več časa za druge stvari. Ne nazadnje tudi za pridelavo hrane za lastne potrebe, za popravilo različnih stvari, ki jih danes zavržejo ... Čarobne palčke seveda nimamo, verjamem pa, da so ti problemi ob dobro zastavljeni strategiji rešljivi.« Prav tako je prepričana, da je potrebna prerazporeditev dobičkov, ki se danes koncentrirajo v rokah peščice bogatih, medtem ko veliko ljudi celo s trdim delom ne zasluži dovolj za dostojno življenje. Da o brezposelnih niti ne govorimo.
Boj z mlini na veter?
Sprehod skozi katero od nakupovalnih središč, teh modernih katedral potrošniške religije, kaže zelo drugačno sliko; ideje, ki jih predstavlja Živa Kavka Gobbo, se zdijo pobožne želje, njena prizadevanja pa boj z mlini na veter. »Včasih je res frustrirajoče,« pravi, »ampak razvoj gre v dve smeri. Na eni strani se potrošništvo res povečuje, a je po drugi strani tudi vse več ljudi, ki živijo na dolgoročno bolj vzdržen način. Se vozijo s kolesi, kupujejo, kar v resnici potrebujejo, kupujejo ekološko, lokalno pridelano hrano ...« Navaja tudi primere partnerskega kmetovanja, ki neposredno povezuje potrošnike in kmete, primere manjših podjetij, ki uporabljajo zgolj zavržen tekstil ...
In kako živi zagovornica idej o obrzdanem potrošništvu. »Nisem svetnica,« pravi z nasmeškom, »ko smo se letos preseljevali, sem bila sama nad sabo zgrožena, koliko stvari, ki jih sploh nismo potrebovali, se je z leti nabralo, pa čeprav se pri nakupih zelo kontroliram. Sicer pa poskušam živeti tako, kot govorim. Doma imamo en avto, ki pa je 99 odstotkov časa pakiran, saj ga uporabljamo le za obiskov dedkov in babic Drugače pa sem priraščena na kolo, kupujem večinoma v trgovinah z rabljeno robo, in to z razmislekom. No, včasih me seveda zanese. Z možem, ki sicer ni tako zagret zagovornik okoljevarstva, a se obnaša nepotrošniško, poskušava tako vzgajati tudi otroka.«
Glede na to, kako težko ljudje spreminjamo ustaljene vzorce vedenja, bo najbrž šele generacija njunih otrok res zrela za spremembe, ki bi si jih želeli že zdaj. A brez vložka zdajšnje generacije se spremembe ne bodo nikoli zgodile. Živa Kavka Gobbo se tega jasno zaveda.
Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografija: Igor Zaplatil
Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ
