Zakaj mladi (ne) berejo: »Za branje nimam časa«

Zakaj sem se lotila tega članka? V zadnjem času sem slišala kar nekaj mam vzdihovati: »Tale moja/tale moj sploh noče več brati. Samo s telefonom se igra, za knjige pa se morava pogajati. Branje mu/ji je v muko, namesto v veselje.«

Tale moj oziroma tale moja sta nadobudna najstnika, ki v branju ne vidita veliko smisla. In mame so obupane. Branje širi obzorja, izboljšuje pismenost, razgledanost in ne nazadnje tudi ocene, mi pripovedujejo. Brati je vendar treba! Kaj naj storijo? Bralnih navad ne spremljam le zasebno, temveč tudi po službeni dolžnosti, ker sem zaposlena pri založbi, in tudi tam se pogosto vnamejo burne debate: mladi (ne) berejo, knjige jih (sploh ne) zanimajo. Zato mi ni dalo miru: kako je s tem? Berejo mladi manj kot pred, recimo, desetletjem? Ali v tem res ne vidijo koristi? In kako jih lahko navdušimo za branje?

Je branje 'kul'?

O tem sem najprej vprašala Laro in Nejca Narobeta, ki sta sestra in brat. Lara je stara 15 let, obiskuje prvi letnik gimnazije in pravi, da veliko in rada bere. Njen brat Nejc ima 13 let in je osnovnošolec. On ne bere preveč rad in zato po knjigah praktično ne posega. Raje igra nogomet, programira na računalniku in podobno. »Branje je kul,« pravi Lara, Nejc pa meni: »Branje ni tako kul kot druge reči.« Lara je letos poleti prebrala tri knjige, sicer pa prebere približno knjigo na mesec. Če bi imela več časa, bi brala več, pove. Tako pa ob obilici dela za šolo in drugih dejavnostih težko najde čas za to. »Trenutno mi je najbolj všeč Murakami,« brez težav izbere najljubšega pisatelja, »rada imam tudi znanstveno fantastiko.« Srednjo šolo je šele začela, toda sošolke iz osnovne šole so po njeni oceni brale precej, fantje pa manj. Kljub temu se o knjigah s prijatelji niso veliko pogovarjali; informacije o njih je iskala na internetu in pri učiteljih. Nejc po drugi strani bere, kar mora. Z leti, opaža, se s knjigami ukvarja vse manj, saj ima za to vse manj časa. Če že poseže po knjigi, so to znanstvenofantastične zgodbe in knjige o računalništvu. »Super bi bilo, če bi kdo delal knjige po igricah,« pripomni. S prijatelji se o knjigah ne pogovarja. Tudi njegovi prijatelji ne berejo prav radi.

Kako je s knjigo v šoli?

Majda Tomc iz OŠ Sostro, ki slovenščino poučuje že 36 let, ima odličen pregled nad bralnimi navadami svojih učencev in njeno opažanje ni prav spodbudno. Pravi, da njeni učenci zadnja leta berejo vse manj. In na vprašanje, ali berejo dovolj, izstreli le: »Ne.« Čez čas doda: »Ko sem danes sedmošolce vprašala, kdo je med počitnicami prebral vsaj kakšno knjigo, je dvignila roko polovica otrok. Od tega so trije prebrali več knjig, preostali pa po eno. V višjih razredih se število bralcev še zmanjša.« Zakaj je tako, je sicer vprašanje za milijon dolarjev, kakor radi rečemo, vendar Tomčeva ocenjuje, da je najpomembnejši razlog sprememba v načinu preživljanja prostega časa, ki ga šolarji vse pogosteje preždijo ob različnih računalniških napravah. »Te naprave zadovoljijo otrokovo potrebo po zabavi zelo hitro, medtem ko je branje knjige zanje napor. Povečalo se je tudi število otrok, ki intenzivno obiskujejo različne treninge, in tudi njim zmanjkuje časa; ne le za branje, temveč tudi za preprosto igro s prijatelji,« pojasnjuje Tomčeva. Dodaja, da se je z uvedbo devetletke spremenil učni načrt za slovenščino, zaradi česar je več poudarka na slovnici in neumetnostnih besedilih. Tudi to po njenem vpliva na vse večjo zapostavljenost literature.

Kaj pravi statistika?

Toda knjižni analitiki in bibliotekarji menijo drugače. Rok Gregorin, analitik pri založbi Mladinska knjiga, ki je sodeloval tudi pri nacionalni raziskavi o bralni kulturi in nakupovanju knjig, pravi, da o bralnih navadah slovenskih osnovnošolcev nima natančnih podatkov, saj je raziskava obravnavala le skupino mladih od 15 do 24 let. Vendar je prav v tej starostni skupini v mesecu pred raziskavo bralo največ posameznikov, kar 66 odstotkov, čeprav so obenem v tej starostni skupini v zadnjem letu prebrali najmanj knjig. Na vprašanje, zakaj ne berejo, so se mladi še najmanj sklicevali na pomanjkanje časa. Vendar je Gregorin stvaren: »Mislim, da je mladina samo bolj iskrena,« pojasnjuje. »Kljub temu je pomanjkanje časa glavni razlog za 'nebran-

je' pri skoraj polovici vprašanih; 21 odstotkov jih branje dolgočasi, 20 odstotkov pa jih za to nima prave volje – preprosto povedano, za knjigo jim je vseeno.« Sicer Gregorin meni, da mladi ne glede na splošno prepričanje radi berejo. »Niti šola z zateženimi besedili za domače branje mulariji ne more ubiti volje do branja,« se pošali. Enako meni Ida Kreča iz Osrednje knjižnice Celje: »Prevladuje splošno mnenje, da otroci ne berejo, in to navsezadnje potrjujejo tudi rezultati nekaterih raziskav o pismenosti in sposobnosti bralnega razumevanja. Pa vendar! Na osnovi opazovanj, pogovorov in naših statistik menim, da osnovnošolci še vedno berejo. Res pa je, da se po svojih bralnih navadah, interesih in potrebah med seboj zelo razlikujejo.« Nekateri berejo zelo radi in zelo veliko, drugi pa le toliko, da opravijo obveznosti. »Zanimivo je tudi, da šolarji radi berejo predvsem tiskane knjige. Čeprav smo med počitnicami še posebej opozarjali na e-knjige za otroke, je bilo povpraševanje manjše, kot smo pričakovali.«

Ali pomagajo tekmovanja in projekti?

Domače branje, tekmovanje za Cankarjevo priznanje, Rastem s knjigo, Vilenica, Župančičeva frulica, Slovenski dnevi knjige ... Marsikateri poskus za izboljšanje bralne kulture je že vzniknil, nekateri so bili bolj in drugi manj uspešni. Med najuspešnejšimi in najbolj znanimi je seveda legendarna bralna značka, ki poteka že 56. leto, vanjo pa je vključenih več kot 70 odstotkov osnovnošolcev: v prvem razredu skoraj vsi, v devetem razredu pa le še dobrih 40 odstotkov šolarjev. Za bralno značko se je vsa leta potegovala tudi Lara Narobe, Nejc pa se le v nižjih razredih. Cankarjevega tekmovanja sta se lani udeležila oba. Nejc pravi, da zato, ker je preprosto želel čim več tekmovati. Sicer pa se oba strinjata, da je šolsko branje praviloma dolgočasno, zastarelo, zaprašeno. »Učitelji bi se morali bolj prilagajati željam učencev,« sta odločna. »Lahko bi vključili kaj sodobnejšega, novejšega. Super bi bilo, če bi bila kdaj za domače branje tudi znanstvena fantastika.« Majda Tomc poskuša učence navdušiti za branje z možnostjo svobodne izbire, kjer je le mogoče, in različnimi predstavitvami, sicer pa se književnosti v njenem razredu lotevajo na različne načine: s poustvarjalnim pisanjem, improvizacijo, okroglimi mizami z debatnimi urami, snemanjem filmov, branjem lastne poezije ipd. Toda obvezno branje je pač predpisano in mimo tega ne gre. Več 'ustvarjalnosti' si lahko privoščijo šele v okviru dodatnih dejavnosti, kamor spadajo tudi različna tekmovanja in natečaji.

Kje šolarji dobijo knjige?

Zanimalo me je tudi, kje šolarji dostopajo do knjig. Ne nazadnje ni najmanj pomembno, kako je izdelek predstavljen; če je videti privlačen, je bolj verjetno, da ga bomo vzeli v roke, in knjiga pri tem ni nikakršna izjema. Šolarji si knjige večinoma izposojajo v knjižnicah, mi odgovori Rok Gregorin, in to ne le za šolo, temveč tudi za prosti čas. (Enako je, mimogrede, pri odraslih bralcih.) »Izredno razpredena in dobro organizirana mreža sploš-

nih knjižnic daje mladim bralcem možnost, da izbirajo med izredno širokim naborom knjig,« pravi Gregorin. Knjižnice so skoraj v vsakem kraju, medtem ko so knjigarne običajno le v večjih središčih. Poleg tega je izposoja zastonj in tudi s tega vidika bolj privlačna. V Osrednji knjižnici Celje v zadnjih letih zaznavajo porast vpisa in števila aktivnih članov, še bolj razveseljivo pa je, da je vse več izposoj med osnovnošolci. Toda struktura izposojenega gradiva se je po besedah Ide Kreča spremenila. Nekoč so si šolarji izposojali več literature za šolske naloge, zdaj pa to delo opravijo s pomočjo interneta. Temu se je prilagodila tudi ponudba. Trenutna statistika kaže, da si v Osrednji knjižnici Celje osnovnošolci v povprečju izposodijo 13.000 enot gradiva na mesec: med šolskim letom večinoma domače branje in knjige za bralno značko ter različna tekmovanja, od 'izbirnega' branja pa znanstveno fantastiko, stripe in aktualne hite. Ko povprašam po promociji branja, mi Ida Kreča pritrdi, da je knjige pomembno predstaviti tako, da so videti čim bolj vabljive. »Vedno izpostavimo novosti, poskrbimo, da so aktualne knjige opazne in takoj pri roki, opozarjamo na kakovostno literaturo, posebej izpostavimo nagrajene knjige – poudarek je na knjigah, ki dobijo znak Zlata hruška (znak kakovostnih otroških in mladinskih knjig, op. p.),« razlaga.

Kako torej otroka navdušiti za branje?

Toda kaj narediti, kadar imamo pred seboj šolarja, ki ne mara brati? Strokovnjaki odgovarjajo: poleg organiziranih oblik promocije, kot so že omenjena bralna značka in različna tekmovanja, posamezne šole, knjigarne ali knjižnice prirejajo tudi svoje bralne dogodke, ki jim je vredno slediti. V Osrednji knjižnici Celje, na primer, pripravljajo Knjižno uganko, s katero promovirajo avtorje in njihova dela, in v sodelovanju s ŠKD Kosmati smrčki organizirajo celo terapevtsko Branje s kužki. Pestro dogajanje je po navadi vezano tudi na knjižne 'praznike': praznik Čebelice, dan splošnih knjižnic, mednarodni dan otroških knjig ipd. Vse to lahko mlade pritegne k branju. Veliko spodbud se najde tudi na internetu. Posebej za mlade je bila na primer ustanovljena skupina 'fejstbukerjev' na Facebooku (fejstbuk.net), v okviru katere si mladi izmenjujejo mnenja o knjigah, raziskujejo ozadje nastanka knjig in jih priporočajo v branje. Večina revij za mlade ima 'bralne kotičke' s priporočenim branjem. Koristen naslov so še spletne strani založb, knjigarn in knjižnic oziroma lestvice najbolje prodajanih/najbolj priljubljenih knjig.

Toda daleč najpomembnejši je zgled. Otroci, ki odraščajo s knjigo in katerih starši veliko berejo, imajo običajno boljše bralne navade. Tako kot so v družinah, v katerih je šport obvezen del vsakdana, otroci bolj verjetno navdušeni športniki. Seveda obstajajo izjeme – in tako tudi v nekaterih družinah, v katerih se veliko bere, otroci preprosto nočejo poseči po knjigi. Toda otroka k branju ne smemo siliti. Spodbujajmo ga, da najde žanr ali avtorja, ki mu je všeč, in ne zavijajmo z očmi, če nam njegov izbor ne bo pogodu. Knjižni okus se razvija in je zelo oseben. Pomaga tudi, če iz obiska knjigarne ali knjižnice naredimo poseben dogodek, ki se ga bo šolar veselil. Branje knjig naj postane prijetno, pozitivno, fetiš. Za darila podarjajmo knjige. Lahko pa poskusimo tudi z zanašanjem na »v sili hudič muhe žre«: če bodo knjige ves čas pri roki, ni vrag, da ne bo v kakšni hudi krizi »tale moj« oziroma »tale moja« posegel/posegla celo po njih, da bi pregnal/a dolgčas ...

Besedilo: Mina Jereb // Fotografije: Shutterstock

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord