Poligamija in haremi, nedostopno izobraževanje in kratenje pravic, bleščeči diamanti in hidžabi, burke, abaje – življenje muslimanskih žensk je v očeh tujcev zavito v toliko stereotipov, da je težko ločiti mite od resnice.
To je razlog, da smo pokukali v nam neznani svet in skušali odkriti, kakšno je resnično življenje skrivnostnih žensk z bližnjega vzhoda.
Poroka
* V arabskem svetu je polovica porok še vedno dogovorjenih, za kar poskrbijo starši. Večina Evropejcev je prepričanih, da nevesto nihče ne vpraša za mnenje, a ne drži. Ženska ima pravico, da ženinovo ponudbo zavrne.
* Obvezna je podpisana poročna pogodba. Pri nas to ne velja, v arabskem okolju brez tega ne gre.
* Arabske ženske se redko poročijo z nemuslimanom, ker jo zaradi tega lahko izženejo iz države. Moškim je dovoljena zveza z izbranko druge vere, a v tem primeru njegova žena ne dobi državljanstva, ob morebitni ločitvi pa otrok ostane z očetom.
* V večini arabskih dežel je spodnja meja za poroko 18 let. V Tuniziji je kljub temu povprečna starost, ko se mladi odločijo za skupno zvezo, 25 let za ženske in 30 za moške. V nekaterih državah je zgodnja poroka še vedno pogosta. V Saudski Arabiji in Jemnu, na primer, se večina deklet poroči pred 18. letom starosti.
Poročno slavje
* Poročni obredi se razlikujejo po državah, skupna točka arabskih porok pa je ločena zabava. Za ženina je slavje preprosto: čaj, kava, večerja in pogovor, kar traja največ štiri ure. Nevesta preživi svoj veliki dan bolj živahno. Slavje s profesionalno strežbo in umetniškimi nastopi je v veliki mestni dvorani. Obreda za ženina in nevesto sta lahko ob različnih dnevih.
* Za nevesto je poročno slavje priložnost, da razkaže svoje diamante ter modne čevlje in oblačila priznanih oblikovalcev, kar je sicer vsakodnevno skrito pod ohlapno tuniko. To je razlog, zakaj so med svati izključno ženske. Strogo prepovedano je, da bi bil na nevestini poroki kak moški. Strežba, pevski nastopi in fotografiranje so v ženskih rokah. Če povabijo na poroko kakšnega znanega pevca, je ločen. Poje za zastorom ali prek ozvočenja v sosednji sobi, tako da ne vidi ne neveste ne gostij.
* Morebitni obisk ženina bodo pravočasno napovedali, tako da se bodo lahko dame pokrile z ohlapnimi haljami ali abajami. Ko ženina spremljajo oče in bratje, se z belo abajo pokrije tudi nevesta. Njene lepote ne smejo videti niti njegovi sorodniki.
* Na poročnem rajanju seveda ne bo alkohola, ki je v muslimanskem svetu strogo prepovedan. Nazdravljanje s šampanjcem ali kozarcem vina je torej nesprejemljivo. Alkohola ni niti na seznamu daril, prepovedana je tudi zlatnina in svila za moške. Nevesta bo v dar dobila različne, ročno izdelane umetnine, ki bodo pozneje krasile njun skupni dom.
Poligamija
* Večina zvez je monogamnih. Veliko Arabcev si namreč ne more privoščiti več žena. Islamska vera dopušča moškemu štiri žene, vsaki ženi pa mora zagotoviti hišo in ji podariti enako količino daril, nakita in pozornosti. Vse so torej upravičene do enakega deleža česarkoli. Vzdrževanje več žena je torej privilegij premožnih mož.
* Kljub enakosti žena je prva najbolj pomembna. Ne glede na število žena je prva, tako imenovana velika poroka statusno nekaj posebnega, kar daje ženski prestižni položaj.
* Ko se mož odloči za novo ženo, prejšnja ali prejšnje to brez ugovora sprejmejo. Slediti morajo moževi volji in ne smejo pokazati užaljenih čustev. Praviloma ženske živijo ločeno v svojih hišah in se redko srečajo.
Ločitev
* Po tradiciji je ločitev zelo preprosta. Dovolj je stavek »Ločujem se od tebe«, ki ga moški izgovori trikrat. Žena potem ostane pod njegovo streho toliko časa, da se prepričajo, da ni noseča. Med tem časom si lahko mož premisli in jo s trikrat izrečenim stavkom »Vzamem te nazaj« zadrži. Dovoljeno mu je, da se loči trikrat, vendar se po tretji ločitvi ne more več poročiti z isto žensko.
* Ženska lahko zahteva ločitev, če mož zanjo slabo skrbi. Proces se preseli na sodišče, kjer skrbno pregledajo navedbe in največkrat ženski ugodijo. V arabski družbi namreč moški ljubezni ne izkazuje s cvetjem, temveč z zlatom in dragulji. Mora jo vabiti na večerje v restavracije ter ji kupovati draga darila in obleke. To velja za vse žene v enaki meri.
* Ko so vzroki za razvezo drugačni, se bo ženska težko ločila. Moški, ki odločajo o upravičenosti, so namreč pristranski in s predsodki podpirajo moža.
Pravice žensk
Stereotipom navkljub je treba povedati, da so arabske ženske v moških očeh zelo spoštovane. Po njihovem pojmovanju bi morale imeti vse najboljše.
* Arabke so bile med prvimi ženskami, ki so smele same izbrati moža, vložiti zahtevo za ločitev in imeti svojo lastnino. To pravico so dobile v sedmem stoletju, torej v času, ko je bila večina žensk drugod po svetu povsem odvisna od moža. Od takrat izvira tudi njena pravica, da sama razpolaga z zasluženim denarjem in doto, ki jo prinese k hiši. Islamska zakonodaja razume poroko med moškim in žensko kot pogodbo, veljavno samo v primeru, ko se z njo strinjata oba partnerja.
* Enkrat tedensko so vse plaže, vodni parki in lepotilni saloni v Združenih arabskih emiratih odprti samo za ženske. Moškim je takrat dostop prepovedan.
* Vse, kar muslimanska žena počne, počne z moževim privoljenjem. Če torej želi na potep po mestu ali na izlet, bo željo najprej razkrila možu in jo z njegovim dovoljenjem izpeljala.
Obleka
* Muslimanka mora skriti svoje telo pod ohlapno obleko. Pod njo lahko nosi, karkoli si želi: mini krilo, kavbojke ali kratke hlače. Mnoge ženske, ki stavijo na vrhunsko modo, ji to zavidajo. A ko gre Arabka iz hiše, mora obleko prekriti z do peta dolgo ohlapno haljo in si zakriti obraz. Njena lepota je namenjena le moževim očem in je drugi ne smejo videti. Izjema so le ženske zabave in poroke, takrat lahko razkaže ves sijaj svoje garderobe prestižnih modnih znamk.
* Kuvajt je edina arabska država, kjer ženske nosijo evropska oblačila tudi na cesti. Priporočljivo pa je, da so spodobne in skromne.
* V nasprotju so Kuvajtom so države, na primer Jemen in Sudan, v katerih se upošteva tradicija v polnem pomenu besede. Ženska mora nositi črno haljo, ki jo popolnoma skriva od glave do peta.
Izobraževanje in služba
* Če se želi ženska šolati, ji je pot do izobrazbe odprta. Mnogo deklet celo študira v tujini. V Jordaniji, na primer, je le 14 odstotkov žensk nepismenih, v Združenih arabskih emiratih pa se vpiše na fakulteto 77 odstotkov žensk in so na univerzi v Al Ainu s 75 odstotki v večini.
* Domača opravila so na ženskih ramenih. V bogatih državah so seveda te naloge prepuščene hišnim pomočnicam, tako da žena živi lagodno. Njena glavna skrb je pravzaprav rojevanje in vzgoja otrok.
* Ženska se lahko določi tudi za poklicno kariero. V Združenih arabskih emiratih je med izvršnimi direktorji dva odstotka žensk, na upravnih položajih jih je 20 odstotkov, lahko so sodnice, delajo v vladnih službah, na primer v policiji. Na borzi v Abu Dabiju je med investitorji 43 odstotkov žensk. V tunizijskem parlamentu sedi več kot 26 odstotkov žensk. Edina ovira na poklicni poti je lahko mož ali skrbnik. Brez njegove privolitve pač ne sme v službo.
Vir: Bright Side
