Družina je sistem, v katerega vsak otrok prinese svoje značilnosti z razlogom.
Pogum, odprtost in drznost so vrednote, ki jih poudarja sodobna družba trdega kapitalističnega boja, v katerem preživijo le najmočnejši. In potem nekateri starši ugotovijo, da je njihov otrok plašen, sramežljiv in zaprt oziroma introvertiran. Kako naj mu pomagam, da bo bolj pogumen? Kako naj ga naredim močnejšega, da ne bo kot otrok in odrasel v vlogi žrtve? Kako naj se mu pravzaprav približam? To so vprašanja, ki pogosto mučijo starše introvertiranih otrok.
Sprejmite tudi strahove
Nekateri starši otrokovo (in pogosto tudi lastno) introvertiranost težko sprejmejo, zato poskušajo otroka spremeniti.
»Starši vedno delujejo po svojih najboljših močeh oziroma v prepričanju, da je to, kar počnejo, dobro za otroka. Nekateri starši zato svojega introvertiranega otroka kar nekako vržejo v družbo, vendar pa s tem v otroku sprožijo dodatne občutke sramu in krivde, predvsem pa temeljna občutja strahu, nevarnosti in nezaupanja oziroma občutja, da svet ni varen in da nikomur ne sme zaupati. Saj se namreč ravno ob lastnih starših – tistih, od katerih pričakuje zavetje in sočutje – počuti spregledanega in nesprejetega,« pojasnjuje Katja Knez Steinbuch, zakonska in družinska terapevtka ter ustanoviteljica in direktorica Inštituta Vita Bona, ki ravno začenja s start up projektom Agencije sočutnega varstva otrok. In dodaja:
»Ta občutja nesprejetosti pa lahko ostanejo vse življenje. Kot odrasli ima lahko otrok, ki ga starši niso sprejeli takšnega, kakršen je, predvsem težave v medosebnih odnosih, kjer se družinski strah preobrazi v strah pred intimo. Čustveni primanjkljaj pa se lahko kaže tudi v delovnem okolju, kjer se ne počuti 'dovolj dober', opažen in ovrednoten – prav tako, kot se je počutil kot otrok doma.« Če torej želimo introvertiranemu otroku zares pomagati, da premaga svoje strahove pred novimi ljudmi, okoliščinami in situacijami, je prvi korak, da ga zares sprejmemo takšnega, kakršen je, z vsemi strahovi vred.
»Pri vzgoji introvertiranega otroka je dobro, da starši zaupajo svojim notranjim občutkom. Prav oni bodo namreč lahko ločili med strahom, ki je le prehoden in se pojavi kot neka normalna faza v odraščanju, in strahom, ki je opozorilo, da je otrok v stiski. V vsakem primeru pa je dobro, da otroka vzamejo resno: se pozanimajo, česa je otroka strah in kdaj se je ta strah pojavil, ter razmislijo o možnih vzrokih. O strahu zagotovo ni dobro molčati, ga spregledati in potlačiti ali otroka celo zasmehovati in ga prepričevati, da je v zmoti in ne čuti prav. Otrok mora biti tudi v svojem strahu opažen. Najnovejše raziskave kažejo, da pri premagovanju strahov včasih pomaga že to, da smo razumljeni in slišani, saj takrat v možganih stečejo procesi, ki fiziološko pomirijo telo. Ko je torej otroka strah, včasih pomaga le nekaj besed, ki zrcalijo otrokove občutke, na primer: Vidim, da te je strah in da v tem trenutku nočeš preizkusiti nič novega. Jaz sem tu,« svetuje Knez Steinbuchova, ki poudarja, da je dobro, da otroka ne pustimo samega z občutki strahu, ki jih verjetno niti sam dobro ne razume. Zato otroku, ko ga je strah, jasno in iskreno povejte, da ste mu na voljo in da vam lahko povsem zaupa.
»Bistveno je, da otroka v resnici sprejmemo takšnega, kot je, in ga ne spreminjamo po svojih merilih ali merilih družbe. Če je želja po spremembi otroka močna, se vedno tiče nas samih in v takih primerih je dobro, da ugotovimo, kaj ta introvertiranost nam sploh pomeni in zakaj imamo z njo težave,« opozarja sogovornica.
Od sramu do moči
Velikokrat je torej pri sprejemanju otrokove introvertiranosti težava v tem, da težko sprejmemo lastno introvertiranost. Še posebno, če sami kot otroci nismo bili sprejeti v svoji introvertiranosti. In tako se nesprejemanje vleče iz roda v rod. Pa vendar – tako kot pri večini družinskih vzorcev – lahko to verigo prekinemo.
»Otroci so odsev staršev, tudi nezavednih in nepredelanih občutkov. Zato je tako pomembno, da starši pridejo v stik sami s sabo – s svojimi najglobljimi, tudi bolečimi občutki. Sama pri starših, ki si zelo želijo ekstravertirane otroke (kot nalašč pa so dobili introvertirane), velikokrat zaznam senzibilnost za občutek sramu ali/in krivde, zato na terapiji iščemo vzroke za to. Družina je namreč sistem, v katerega vsak otrok prinese svoje značilnosti z razlogom. Ko starši, ki imajo zelo živahne ali zelo tihe (ti so lahko tako introvertiran kot ekstravertirani) otroke, na terapiji ugotovijo, zakaj jih občutki, ki se jim zbujajo ob otroku, spravljajo v stisko, se najprej sprostijo starši, potem pa tudi otroci. In pogosto to intenzivno vedenje impulzivnosti ali neodzivnosti pri otrocih kar nenadoma splahni,« pojasnjuje Knez Steinbuchova, ki je prepričana, da nam otroci s tem, ko v nas starših sprožajo stisko oziroma zbujajo temeljna občutja, ki jih še nismo predelali, pravzaprav sporočajo: Mama ali oče, dajem ti priložnost, da ugotoviš, zakaj tebe nekaj vznemirja ali boli.
Introvertiranost torej ni nekaj šibkega in slabega sama po sebi, temveč jo kot takšno zaradi lastne nepredelane bolečine zgolj dojemamo.
»Res je, premalo se zavedamo moči introvertiranih ljudi. Introvertirani otroci imajo na primer pogosto veliko smisla za umetnost, ustvarjalnost in domišljijo. Gre namreč za nežne, sramežljive, čustvene in občutljive malčke, ki lahko razvijejo močno empatijo. Navadno delujejo najboljše sami, zato je tudi pri delu zanje najboljša samota, ki pa v resnici poveča njihovo storilnost. Pogosto niso ukleščeni v neke družbene norme, njihovi nazori delujejo liberalni. Ker so v družbi velikokrat označeni kot drugačni ali boemski, razvijejo posebno moč in občutljivost za krivico in sram. Zavedajo se svoje drugačnosti. Njihova plahost je zanje prednost, ker je povezana s previdnostjo in umirjenostjo. Veliko o tem govori tudi Susan Cain, ki je o introvertiranosti napisala že več knjig. Cainova je – kot sama introvertirana – med pisanjem knjige Tihi ugotovila, da so nekatere njene lastnosti (da dobro posluša ljudi, da pred odločitvami vedno razmisli, da zna mirno pristopiti, da ima raje nekaj dobrih prijateljstev kot več slabih) – v resnici vir velike notranje moči,« starše introvertiranih otrok opogumlja sogovornica.
Besedilo: Helena Primic // Fotografije: Shutterstock, osebni arhiv
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
