Mlado dekle je zaprto v popravnem domu. Nikoli ni bilo nasilno. Nikoli ni ugovarjalo staršem. Nima kriminalne kartoteke. Njen edini zločin je bil, da je želelo splaviti.
Splaviti otroka, ki je rasel v njenem trebuščku po tem, ko jo je še enkrat posilil 22-letni bratranec. Ki jo je zlorabljal že od njenega osmega leta. Medtem ko so njo obsodili, jo križali v medijih, se zgražali nad njo po vsej državi, je njen posiljevalec na svobodi, kot da se ne bi zgodilo nič. Ker se je to zgodilo v Čilu, kjer je bil splav tudi v primeru posilstva do lani kazniv. Vroča linija za splav je dokumentarec, ki si ga na sporedu TV3 lahko ogledate v soboto, 7. julija, ob 20. uri.
Milena Miklavčič v svoji knjigi Ogenj, rit in kače niso za igrače opisuje tudi čase, ko so se morale ženske pri nas znajti na vse mogoče načine, da bi preprečile rojstvo otroka, ki si ga niso mogle privoščiti oziroma ga niso želele, morda tudi zato, ker je bil posledica posilstva. Danes to ni težava. V Sloveniji je splav legalen, celo če ni zdravniških razlogov ali osebnih stisk. Pa vendar to ni samoumevna pravica. Ne nazadnje Zavod Božji otroci redno demonstrira pred ljubljansko porodnišnico prav z namenom, da bi splav spet prepovedali. Prav zato je film, ki prikazuje, kakšne so posledice popolne prepovedi, še toliko bolj pomemben, saj žal nekateri še vedno mislijo, da se pri posilstvu ne more zanositi ali da je več vredno novo življenje kot življenje mame, ki zaradi zdravstvenih težav ne more preživeti poroda ...
Težka leta v Čilu
Do leta 1989 (od leta 1930) so bili v Čilu splavi dovoljeni za žrtev posilstva, v primeru nepravilnosti pri plodu ali v primeru ogroženega življenja ženske. Potem pa je leta 1989, pred Pinochetovim odhodom, vojaška oblast splav prepovedala. Od vnovične vzpostavitve demokracije leta 1990 so do lani kar devetkrat v parlamentu zavrnili zakon, ki bi spet dekriminaliziral splav zaradi zdravstvenih razlogov. Nazadnje je lani predsednici Michelle Bachelet le uspelo dobiti dovolj podpore za zakon, ki spet dovoljuje splav v teh izjemnih primerih.
Čile je sicer ena od najbolj konservativnih držav Latinske Amerike, kjer je vpliv katoliške cerkve izjemno močan. Kljub temu pa ankete kažejo, da je kar 70 odstotkov državljanov podprlo, da se zakon spremeni, čeprav konservativna opozicija napoveduje, da bo zakon spet spremenila.
V času popolne prepovedi splavov so bile zelo pomembne lezbijske aktivistke, ki se tudi danes borijo za pravico do svobodnega odločanja z našimi telesi – naj bo to v seksualnem pogledu ali pa pač za pravico do odločanja glede materinstva, pa tudi za pravico do informiranosti. Prav zato so ustanovile vročo linijo Abortus hotline, kjer so ženske obveščale o najbolj učinkoviti metodi za spontani splav – z zdravilom misotrol.
»Če bi bil papež ženska, bi bili splavi legalni!« pravi Rosie, ena od sodelavk vroče linije, ki je v treh letih obstoja, ko je bil splav ilegalen, prejela kar 10.000 klicev obupanih žensk. In zagotovo je številnim med njimi prav informacija o tem, da obstaja tabletka, s katero je mogoče bolj varno odstraniti plod kot pa s kakšnimi mehaničnimi poškodbami, zaradi katerih so še v prejšnjem stoletju tudi pri nas umirale ženske, olajšala življenje. Abortus s tabletami misotrol je pravzaprav zelo podoben spontanemu splavu. To je bilo sprva zdravilo za zdravljenje razjed, potem pa so ljudje ugotovili, da je z njim mogoče sprožiti splav. Ko je čilska vlada spoznala, da s tem zdravilom ženska lahko sama naredi splav, so takoj prepovedali prodajo tablet v lekarnah.
»Vse se je začelo, ko je zanosilo moje dekle. Izvedela sva za to možnost za splav, saj si otroka res nisva mogla privoščiti. Ko sem videl, kako učinkovito je bilo zdravilo in kako je mojemu dekletu odleglo, sem se odločil za preprodajo. Spoznal sem, da lahko s tem zaslužim še nekaj dodatnega denarja. Zdravilo je čez mejo precej cenejše – v Argentini, Peruju, Braziliji, Paragvaju ...« pripoveduje eden od številnih preprodajalcev, ki gotovo danes, ko je splav sicer dovoljen v izjemnih primerih, a ne v primerih, ko recimo ženska ostane sama ali si par preprosto ne more privoščiti potomca, še vedno dobro služijo.
Prevare obupanih
Kljub vroči liniji, ki je posredovala informacije, niso imele vse ženske vedno sreče. V filmu svojo zgodbo pripoveduje Zicri, ki je kupila tablete po spletu. »Tip me je prevaral, prodal mi je kredo in saharin ... Potem sem spet poskusila kupiti zdravilo pri neki ženski in ta mi je prodala prave tablete. Ker je nosečnost že zelo napredovala, sem vedela, da bo rizično. Vzela sem pravi odmerek, splav se je sprožil, a sem krvavela še dneve. Počutila sem se grozno. Dobila sem vročino. Bila sem sama, zato sem nazadnje šla v bolnišnco. Tam me je zdravnik spraševal kup vprašanj. Bolnišnice so bile dolžne prijaviti ženske, za katere so sumili, da so naredile splav. Zato je zdravnik, še preden mi je pomagal, poklical policijo. Še vedno sem krvavela, ko so me aretirali. Čeprav ni bilo več fetusa, so imeli še vedno dovolj dokazov, da sem bila noseča ...«
Sprva je vroča linija delovala skrivaj. »Imele smo dvojna življenja, zaradi lastne varnosti o tem nismo govorile z drugimi. Ampak malo po malo smo se opogumile, saj smo prepričane, da ni zločin, če ponudiš informacijo. Verjamem v odločitev žensk. Če se ženska odloči, da bo mama, bo mama ne glede na vse. Če pa ženska mama ne želi biti, ne bo,« pravi Pierina, ena od delavk na vroči liniji, ki je prepričana, da je za ženske bolje, da imajo na voljo bolj varno rešitev, kot da porod preprečijo s svojo smrtjo.
Tablete misotrol pa seveda niso vsemogočne. V primeru, da so ženske štiri tablete uporabile vaginalno, je bil splav skoraj 95-odstoten. Ker pa pri takšni uporabi ostanejo sledi, na podlagi katerih so ženske aretirali in zaprli, so se številne odločale za oralno uporabo. Žal pa je v primeru, da vse štiri tablete ženska pogoltne, možnost splava samo polovična. Zato so vzele več tablet – tudi do 12, vendar je to pogosto pomenilo, da je prišlo do infekcije. Zaradi infekcij so bile primorane poiskati zdravniško pomoč, kar pa je pomenilo, da so končale za rešetkami ...
Besedilo: Sonja Javornik // Fotografije: Shutterstock, arhiv TV3
