Veronika Podgoršek: »Naša partnerstva se razbijajo na enih in istih čereh!«

»V svoji terapevtski praksi opažam, da se nekateri primeri in težave v odnosih venomer ponavljajo – na las so si podobni pri na videz popolnoma različnih parih. To pomeni, da ljudje delamo napake na enih in istih mestih in se ujamemo v ene in iste pasti, naša partnerstva pa se razbijejo na enih in istih čereh. To obenem je vsak človek tudi svet zase; in kombinacije lastnosti dveh oseb, ki vstopata v partnerstvo, so lahko že prav neverjetno ustvarjalne. Kako je potem mogoče, da imamo tako edinstveni posamezniki tako univerzalne probleme? In ali to pomeni, da zanje obstajajo tudi univerzalne rešitve?«

Na ta vprašanja skuša dr. Veronika Podgoršek odgovoriti s svojo novo knjigo Ljubezen na terapiji.

In čeprav o stvareh, o katerih v knjigi piše, obstaja že ogromno knjig, se njena od teh razlikuje predvsem po svoji življenjskosti. Slednjo knjigi dajejo zgodbe resničnih in povsem običajnih ljudi, ki so se tekom let zvrstili v njeni svetovalnici. Ker pa se je dr. Podgoršek za potrebe knjige bolj kot na posamične paciente raje osredotočala na univerzalne težave, ki jih redno srečuje v praksi, je izbrala takšne teme, ki jih ima na sporedu vsak dan, in jih dopolnila s popolnoma izmišljenimi junaki in popolnoma izmišljenimi posebnostmi.

Ena takšnih je tudi zgodba 30-letnega moškega, ki se je znašel pred (v resnici ne tako zelo) posebno dilemo.

O Blažu, ki se ni znal odločiti!

Moškemu, ki mu je dr. Podgoršek v knjigi dala ime kar Blaž, se je namreč zaljubil v žensko, ki 'nikakor ni bila njegov tip'.

• »Spoznal sem Mašo, obnorela me je in obožujem jo – vendar se grozno sramujem, da bi me kdo videl z njo. Nikoli si nisem mislil, da bom v zvezi s punco, ki je tako daleč od mojih idealov. Na večerje hodiva v najodročnejše lokale, da slučajno ne bi koga srečala. Lažem ji, da ne maram gneče in da zato nočem z njo na koncert. Z njo hočem ostati doma, na varnem pred svetom. Raje grem nag vsak večer od nje domov in še žvižgam zraven, kot da bi jo predstavil svojim prijateljem. Do konca življenja bi se norčevali iz mene in nje, iz njenega videza, oblek in hobijev. Po drugi strani še z nobeno punco nisem bil tako srečen.«

Medtem ko je Blaž v Mašini družbi očitno nadvse užival, pa je bil po drugi strani tudi strašno nesrečen in tik pred tem, da ta odnos prekine. V službi se je pred kratkim zapletel še v razmerje z novo sodelavko, ki je nikakor ni ljubil, a je bila 'točno takšna, kakršno je od nekdaj iskal'.

• »Drugi so mi zavidali in meni je godilo, da sem bil končno jaz frajer; sledili sta večerja in pijača po večerji in pred nekaj tedni sva začela spati skupaj. Vsi mislijo, kakšno srečo imam, ker imam tako lepo punco, pa še ambiciozna je in v službi zelo uspešna. Tudi moja mama je navdušena nad njo. Vsi pravijo, naj takšne ženske ne spustim iz rok. Ampak mene bo z njo konec od dolgčasa.«

In tako je Blaž zdaj malo z eno, malo z drugo, nobene od njiju pa ni želel pustiti. Zato se je v svoji razdvojenosti med dvema ženskama po nasvet obrnil na dr. Veroniko Podgoršek, ki je kmalu uvidela, kako močno so na Blaževa partnerstva vplivale izkušnje iz njegovega ranega otroštva.

Zaradi sicer ljubeče, a zaradi službenih poti pogosto odsotne matere, se je v njem razrasel občutek globoke zapostavljenosti in zapuščenosti. In ko je v svojih zgodnjih dvajsetih letih imel še prvo resno dekle, za katero se je izkazalo, da ob njem zgolj čaka na koga boljšega, uspešnejšega in bolj čednega, je bila stara rana na novo odprta. Od takrat naprej je svoje partnerice izbiral le še na podlagi njihovega videza, s čimer si je mimogrede še dvigoval svoj status v očeh drugih, nezavedno pa se je želel že v naprej ogniti možnosti, da bi ga zapustile zanj zelo pomembne osebe.

Tako je vsaj bilo, dokler ni srečal Maše ...

»Ko se je zaljubil v Mašo, sta se torej s čudovitim hormonsko pogojenimi pozitivnimi občutki ponovno pojavila tudi zoprna negotovost in strah pred bolečino in bližino. In ravno to, da je bil z njo lahko tak, kakršen je, ga je najbolj plašilo. Zato je njegovo telo oklevalo in bi morda raje izbralo dekle, pri katerem bi bila možnost zapustitve čim manjša (ker zanj pač ne bi bila tako čudovito posebna kakor Maša), če bi že zapustilo, ne bi tako močno bolelo – ker bi že v izhodišču do nje čutil manj. In takšno dekle je bila na primer Aleksandra. Z njo mu je bilo povsem prijetno, vseeno pa njun odnos nikoli ne bi zmogel doseči intimne globine, ki bi jo lahko užival z Mašo; nikoli drug za drugega ne bi bila ena in edina. Kakorkoli že, plitko je bilo pri Blaževih izkušnjah varnejše od globokega. Zoprno pri tem je bilo le, da z izbiro varnega in površinskega odnosa nikoli ne bi nehal hrepeneti po globokem in predanem – to je pač v naravi slehernega človeka,« še piše dr. Veronika Podgoršek, ki ji na vrata svetovalnice s prav takšno ali podobno dilemo potrka veliko moških in žensk.

In čeprav je bil Blaž v trenutku, ko je tako kot mnogi drugi pred njim vstopil v Veronikino svetovalnico, prepričan, da je v nemogoči situaciji in da bo moral prekiniti z Mašo, zaradi česar se je zdelo, kot bi že vnaprej žaloval zaradi izgube, se dr. Podgorškovi položaj še zdaleč ni zdel nerešljiv. Nasprotno. Prepričana je bila, da v resnici ponuja odlično izhodišče za analizo.

Kar sta tudi storila.

Najprej sta sestavila seznam dobrih stvari, ki jih je dobil od Maše in Aleksandre, potem pa še seznam slabih stvari, ki si jih je lahko obetal na eni in drugi strani. Nato ga je dr. Podgorškova še izzvala, da je razmislil o tem, kaj najbolj ceni v življenju in ljubezni – predvsem v smislu, kako bi se rad počutil ob svoji bodoči ženi (pa katerokoli od njiju bi že izbral).

»Od problema z razmerji sva skratka kmalu prišla do tega, da je bilo bistvo težave v njem samem: ni vedel, kaj bi rad, zato je iskal instantne samopotrditve, in ker o nobeni odločitvi ni bil povsem prepričan, ga je bilo strah presojanja okolice, konfliktov. Konec koncev je vedno tako: če si želiš uspešno, zadovoljno, ljubeče partnerstvo, moraš biti najprej zadovoljen in ljubeč sam s sabo.«

A če bralci morda upajo, da je bila v Blaževem primeru dr. Podgoršek bolj naklonjena Blaževi zvezi z Mašo, ker je bil vanjo zaljubljen, se motijo.

»... nikjer ne piše, da bi se 'strastna' zveza obdržala, saj vsaka zaljubljenost zbledi, in če se vmes ne bi nadgradila v ljubezen, bi bila obsojena na propad, ne glede na intenzivnost prvih čustev,« še piše dr. Veronika Podgoršek, a tudi nadaljuje: »Po drugi strani pa prav tako nikjer ne piše, da razmerje z Aleksandro ne bi moglo zdržati do konca njunih dni in da pri tem ne bi bila zadovoljna. Medsebojno spoštovanje, naklonjenost in ravnanje v medsebojno korist so zelo močna veziva, ki sčasoma dodajo tudi občutek ljubljenosti in pripadnosti.«

In čeprav v primeru razmerja z Aleksandro dr. Podgoršek ne bi ravno računala na vroče spolne podvige, pa je tudi glede njih mnenja, da sami po sebi še nikoli niso bili kakšno zagotovilo za srečno zvezo.

Če ste torej upali na 'srečen konec' tu predstavljene zgodbe, vas moramo žal razočarati. Pravilnega odgovora na vprašanje (katero od deklet izbrati) ni, Blažem in Blažkam tega sveta pa bi moralo na tem mestu postati jasno le eno, t.j. da je pred njimi predvsem še veliko dela s samim sabo. Nekateri izmed njih se tega kasneje prav zares lotijo, za mnoge druge pa je že to spoznanje dovolj, da se v terapevtske sobe nikoli več ne vrnejo.

Tudi povprečni ljudje imajo težave!

Da univerzalnih rešitev za sicer univerzalne probleme ni, trdi tudi dr. Veronika Podgoršek, a nadaljuje, da vendarle obstaja nekaj bolj ali manj uhojenih poti, o katerih boste lahko bolj podrobno brali v njeni novi knjigi, ki je od drugih podobnih knjig drugačna tudi po tem, da v večini obravnava 'probleme povprečnih ljudi'.

»Nismo vsi zrasli brez očeta in marsikdo med nami je imel prima mamo, krasen odnos s starimi starši, dovolj prijateljev, soliden uspeh v šoli – pa to ne pomeni, da je v življenju brez težav ali da se nikoli ne znajde v nerešljivih situacijah. Noben otrok nikoli ne bi smel izkusiti očetovega alkoholizma ali trde materine roke in izjemno pomembno je, da prepoznamo stisko nesrečnih in zanemarjenih otrok ter jim pomagamo,« piše terapevtka in dodaja: »Toda po drugi strani ni rečeno, da je tam, kjer ni tako zelo črnih scenarijev, vse lepo in prav in da tudi manj skrajni dogodki iz otroštva ne morejo pustiti resnih posledic.«

Avtorica knjige Ljubezen na terapiji, za katero smo prepričani, da bo postala nova velika knjižna uspešnica, želi poudariti, da prav vsi ljudje v sebi nosimo različne izkušnje, ki so nas tako ali drugače zaznamovale, na nas pa je, ali si bomo želeli z njimi tudi opraviti.

»Vsaka ranica zahteva pozornost, in ko bo zaceljena in pozitivno nadgrajena, bomo lažje živeli celostno in izpolnjeno sami s sabo in v partnerstvu.«

Priporočamo!

Ljubezen na terapiji - Vodnik do srečnega partnerstva

Vodnik po ljubezni je knjiga za vse, ki želijo biti srečni – ali še srečnejši – v ljubezni, in pravzaprav obvezno čtivo za vse, ki se radi poglabljajo v globine svoje duše.

V vodniku po ljubezni, ki ga je napisala dr. Veronika Podgoršek na osnovi svoje dolgoletne terapevtske prakse, obdela teme, kot so: zaljubljenost, ljubezen, intimnost, komunikacija, odgovornost zase, otroci, spolnost, družinske finance, izgube, tipi afer in podobno. Bogata teoretska izhodišča so ilustrirana s praktičnimi primeri, v katerih se bo našel sleherni bralec, besedilo pa je poljudno in življenjsko.

Knjigo lahko virtualne prelistate na spletni strani emka.si.

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec