Še pred kakšnim letom sem se štel za precej srečnega, ko gre za prijatelje.
Okoli sebe sem vedno imel ljudi, ki so mi zatrjevali, da jim ni vseeno zame. Kakor meni ni bilo zanje. Kajti te reči jemljem kar resno. Pa je leto naokoli in meni je vseeno. Preizkušnje so precedile blato, dokler mi ni na dlani preostalo le še nekaj svetlečih se zlatih zrn. Rad imam ljudi in zato sem se jim večino življenja rade volje pustil napetnajstiti. Vse za kanček prijaznosti in občutek bližine. Pa sem za prijatelje razglašal tudi takšne, ki sploh niso vedeli, o čem govorim. In ki jih tudi ni zanimalo – kot jih ni zanimalo, kaj jim lahko dam. V želji, da bi ubežal osamljenosti, sem se vesil po zanikrnih kramarjih, ki so namesto z biseri mahali s pobarvanim steklom. Niso bili poceni; za tistih nekaj ničvrednih predrabljanj, norčevanj in opravljanja sem jim dal sebe, takšnega, kot pač sem. Kar dolgo je trajalo, da sem spregledal.
Kar se mene tiče, je odpoved takšnim bleferjem temeljni pogoj zrelosti. Takrat se človek nauči ločiti odnose od stikov ter prijatelje od parazitov in od začasnih sopotnikov, ki bodo na prvem ovinku zavili v nasprotno smer. Pravzaprav nesnaga odleti kar sama; ko je čas za dejanja in za dokaze človeškosti, kocka pade. Prazni ljudje pač niso sposobni drugega kakor praznega hreščanja. Ko se ga naveličaš poslušati, ko začneš spoštovati lastna ušesa, greš proč in slediš srcu. Zavržeš kič površinskih tolažb, utišaš hrup floskul. Šele tako lahko prideš do svojega najpomembnejšega prijatelja, do edine osebe, ki te resnično razume in spoštuje – do samega sebe. Kdor gre za teboj, je vreden, da hodi s teboj.
Se strinjate z Vasjo?
- Če bi radi komentirali napisano, nam pošljite e-pošto na: info@revijajana.si ali po pošti na AM Ljubljana, d. o. o., za revijo Jana, Bleiweisova 30, 1000 Ljubljana.
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o tem, zakaj mu je ušel Guinnessov rekord
