Vezi, ki jih spletamo, so na preizkušnji vsak dan. Najedajo jih ljubosumje, jeza, različnost pogledov, skrivnosti iz preteklosti, družbene okoliščine in druga šara; človek se mora vsakič znova boriti za toplino, ki mu pripada, in odstopati toplino, ki jo mora dati, vedno znova in znova.
In četudi se nam zdi naporno, je prav to nenehno plimovanje, to približevanje in umikanje tisto, kar šteje. Najhuje je namreč, ko odnosi, s katerimi smo prepleteni, postanejo samoumevni.
Kajti samoumeven odnos je zgolj stik brez temeljnega človeškega spoštovanja. V njem oseba iz mesa in krvi postane pripomoček za uresničevanje (otročjih) potreb egoista, ki jo dojema kot svojo neodtujivo last. Sebičnež sočloveku ne priznava nobenih potreb in čustev – edino, kar šteje, je on sam. Zato je egoistu samoumevno pravzaprav vse in zato takšni kalibri v svoje odnose ne vlagajo ničesar pristnega. Kar pomeni, da so osebe okoli njih kronično prikrajšane za še tako drobne iskrice, po katerih hrepenijo; človek od egoista ne dobi nobenih čustev – razen jeze in sovraštva in otročjega cepetanja, ko mu ne želi več biti samoumeven. Glede tega pa ni problema.
Edino, kar lahko resnično poveže dva človeka, je človečnost. Edino. In človečnost ni stvar fizične bližine, navad, pripadnosti istemu tropu ali krvnih vezi. Temveč je stvar duše in njenih neskončnih kapacitet za dajanje in prejemanje ljubezni, modrosti in topline – in edini odnosi, ki so kaj vredni, so odnosi, v katerih lahko to počne, vsaj v določeni meri. Vse drugo je ponižanje, ki vodi v neobčutljivost in s tem razčlovečenje – to pa je smrt pri živem telesu. Kajti duša ni samoumevna in ne more prenesti neskončnega poniževanja; na neki točki bodisi omaga bodisi zlomi telo, ki jo sili vanj.
