V človekovi davni in bližnji preteklosti ni obdobja, ki bi bil tako temeljito raziskan kot obdobje tretjega rajha, kar pa se v luči dejstva, da je imelo to zgolj dvanajst let trajajoče obdobje nemške preteklosti zares daljnosežne in dramatične posledice, ne zdi več tako zelo nenavadno. Vprašanje, ki se nam ob sosledju teh dogodkov vedno znova zastavlja, je: kako se je vse to lahko zgodilo?
"Najprej, kako je narod, ki je slovel po omikanem vedenju in stoletni, blesteči kulturni dediščini, lahko postavil na noge nasilno tiranijo, ki je bila sposobna skrajnih barbarstev? S časom je to še toliko bolj nedoumljivo, saj v povojni Nemčiji skoraj ni bilo zaznati militarizma in rasizma, ki sta bila značilna za tretji rajh. Odkar je ta propadel, so Nemci že 65 let neoporečni evropski državljani. Drugič, zakaj je bil Hiterju dopuščen vzpon na oblast, čeprav je njegovo stranko podpirala komaj dobra tretjina volilcev? Seveda so v preteklem stoletju manjšinske stranke vodile kar nekaj vlad. Toda Hitler je pomenil grožnjo," je v uvodu svoje s primarnimi viri podkrepljene kronike jasen Richard James Overy, član Britanske akademije, Kraljeve zgodovinske družbe in eden vodilnih britanskih zgodovinarjev, ki raziskuje drugo svetovno vojno in tretji rajh.
Avtor več kot dvajsetih knjig o drugi svetovni vojni in diktatorjih 20. stoletja bralcu kronike Tretji rajh, ki je pred dnevi izšla pri Mladinski knjigi, ne pozabi zastaviti še enega, nadvse zapletenega vprašanja: "Adolf Hitler se je v osebnih srečanjih marsikomu zdel povsem brezizrazen. Kako je mogel tako skrajno presenetljivo vplivati na nemško ljudstvo? Pripeljal ga je na rob popolnega propada, vendar vez, ki druži voditelja in njegove podanike, ni nikoli povsem popustila. Še danes ni konca prizadevanjem, da bi v iskanju Hitlerjevega bistva razjasnili njegov vpliv na množice."
Resnice na tem mestu seveda ne gre iskati zgolj v Hitlerju, katerega čudaštvo in ambicije so vztrajno rasle premosorazmerno s prepričanjem, da je Hitler poosebljeni mesija nemškega ljudstva in zatorej izbranec usode, saj se del enega najbolj mračnih fenomenov v človeški zgodovini napaja tudi iz dejstva, da se veliko preveč ljudi takrat ni bilo pripravljeno postaviti po robu temu nesmiselnemu prepričanju, pa čeprav so v imenu firerja kasneje 'morali' početi tudi zares nezaslišana grozodejstva.
Ker gre v iskanju odgovorov na ta obsežna vprašanja v prvi vrsti priznati velik pomen specifičnega konteksta dogodkov, gre kot vodiču skozi dano kompeksno materijo dogajanja gotovo dati priznanje resničnemu poznavalcu razmer, kar Richard James Overy vsekakor je. In ta pravi: "... znaten del Nemcev je prežemal idealizem nacionalsocialistične revolucije. Iskreno so verjeli, da gradijo lepši svet, novo utopično družbo, v kateri ne bo rasnih sovražnikov, medrazrednih napetosti in tujih kulturnih vplivov. Pred očmi so imeli prijetno vizijo srečnih družin, zdravih svetlolasih otrok in čiste rase. Zamisel, da je Hitler z narodnim preporodom nameraval povzdigniti Nemčijo v središče prenovljene evropske civilizacije, se zdi zdaj povsem sprta z zdravo pametjo. Vendar so bili med Nemci idealisti, ki so upali, da bo narodna revolucija kljub pomanjkljivostim ustvarila boljši svet, ne le za Nemčijo, temveč tudi za preostalo Evropo. Podoba, ki se pogosto ponavlja v propagandi tretjega rajha, je zmaga reda nad kaosom, prevlada dostojnosti in poštenja nad škodljivimi vrednotami drugih svetovnih nazorov."
Da je bil rezultat teh vznesenih nazorov nazadnje prav nepredstavljivi kaos, ki je omadeževal nemško zgodovino, predstavlja zgolj eno izmed mnoštva protislovij v kroniki teh mračnih let.
"Ne moreš speči omlete, če prej ne ubiješ jajc," naj bi nekoč ob priliki opravičeval nasilje, zatiranje in krivice režima Hermann Göring, nemški feldmaršal in politik, kar je gotovo precej boren izgovor za to, kako je režim ravnal z domnevnimi nasprotniki in tekmeci v Nemčiji in zunaj njenih meja.
"V resnici režim in njegovi privrženci niso izhajali iz krepostnega, čeprav zgrešenega idealizma, temveč so jih gnale najslabše lastnosti človeške narave - sovraštva do drugih sil in uspešnejših narodov; zavisti do držav, ki so imele v lasti bogate imperije ali ustrezne naravne vire; strah pred namišljenimi sovražniki nemških idealov; odpor do nepravovernih, ki so izdali ali izpodbijali utopično vizijo. Predvsem pa je bila tu nezadržna nasilnost, s katero se je stranka znašala nad političnimi nasprotniki," je prepričan Overy, ki se v nadaljevanju na dobrih 400 straneh spopade z desetletji dolgim iskanjem odgovora na pereče vprašanje: Kako je bilo to mogoče?
Ker odgovor ne bo enoznačen niti potem, ko boste prebrali eno najbolj detaljnih kronih tega časa - Tretji rajh, bomo v nadaljevanju nanizali le nekaj dejstev, ki se vam bodo gotovo zdele zanimive (in do neke mere morda tudi poučne):
- Hitlerjev vzpon na oblast je mogoče pojasniti s prepletom srečnih naključij, priložnosti in ambicioznosti. Mnogi nemški volilci so ostali zvesti obstoječim parlamentarnim strankam in celo na vrhuncu pred letom 1933 Hitlerjevi stranki, ki je bila pred tem le obrobnega pomena, ni uspelo zbrati več kot 37% glasov. Hitler je postal kancler predvsem po zaslugi krize (po zlomu borze leta 1929), zaradi katere so ga mnogi videli kot rešitelja, izdatno pa so mu pomagale tudi zakulisne igrice ozke skupine konservativnih politikov, ki so upali, da bodo tako njega kot nacionalsocialistično gibanje zlahka obvladovali. Danes vemo, da so Hitlerja takrat nevarno podcenjevali.
- Hitlerjeva knjiga Moj boj je izšla v dveh zvezkih v Munchnu leta 1925. Knjiga, mešanica avtobiografije in razmišljanj o vprašanjih politične toerije, rase in zunanje politike, se je - preden je postala biblija gibanja in obvezno branje za člane stranke - le slabo prodajala. Če bi ob nje izdaji obveljala Hitlerjeva želja, bi nosila naslov 'Štiri leta in pol boja zoper laži, neumnost in strahopetnost', a je nazadnje le obveljala založnikova. Uspešnica je postala šele po letu 1930, potem, ko sta oba dela izšla v eni knjigi, medtem ko so za časa diktature knjigo redno podeljevali kot nagrado ali darilo v šolah in javnih ustanovah.
- Nacionalsocialistična stranka je pripisovala velik pomen rekrutiranju in urjenju mladine v skladu z ideali nove narodne revolucije. Hitlerjeva mladina je bila tako ustanovljena že leta 1926. Z redno politično vzgojo so skušali doseči, da bi se mladi poistovetili z vrednotami gibanja in izkazovali fanatično zvestobo Hitlerju. Leta 1932 je organizacija štela več kot 100.000 članov, da bi leta 1939 bilo vanjo včlanjenih že 7,3 (od 8,9 vseh mladih) milijonov Nemcev.
- Hitler si je želel preurediti vsa glavna nemška mesta tako, da bi bila podobna mestom starega Rima. Imela naj bi forum, prostor za vojaške parade in veliko kongresno dvorano. Maketo Berlina so med vojno hranili v kletnih prostorih kanclerske palače, kjer jo je Hitler občudoval še takrat, ko se je novi nemški rajh okoli njega že sesuval sam vase.
- Eden od razlogov, zakaj se Nemci niso mogli izmakniti soočenju z dediščino tretjega rajha, je bilo vsesplošno zanimanje Zahoda za zgodovino Hitlerjevega obdobja. Kako privlačna je tema, se je izkazalo ob filmu Propad iz leta 2004, ki prikazuje Hitlerjeve zadnje dni v bunkerju. Film je bil deležen številnih nagrad, a tudi kritike, češ da je bil Hitler, čeprav na kratko, prikazan kot človek, vreden sočutja.
Eden najbolj znanih odlomkov iz filma, ki ga spletni uporabniki z nekaj lastne kreative najpogosteje 'uporabijo' v namene spletnih parodij, pa je gotovo naslednja scena ...
Ker zanimanje za zgodovino Hitlerjevega rajha ne pojenja niti danes, bo v slovenščino prevedena kronika Tretji rajh, ki jo je podpisal Richard James Overy, zagotovo našla prosto mesto v marsikateri domači knjižnici - v poduk, spomin in opomin.
Novo na Metroplay: Kristijan Crnica - Kikifly o glasbenem ustvarjanju, izzivih in prav posebni tetovaži
