Glede na to, da Nemčija ne leži na drugem koncu sveta, kulturnega šoka ob selitvi v Berlin nisem ravno doživela. Morda ga še bom, spomladi namreč, ko ljudje odvržejo svoje dolge plašče, pogledajo izpod prevelikih šalov in se ustavijo še kje drugje kot na metro postaji na poti domov.
Šok je bil bolj ekonomske narave. Še vedno ga prebavljam. Saj vsi vemo, da je Nemčija ena izmed človeku najbolj prijaznih držav, kjer si lahko ustvariš življenje, ampak ko dejansko vidiš, kako tukaj govora o brezposelnosti praktično ni, in ne glede na področje študija ljudje imajo službe, ki jim ne omogočajo le preživetja, ampak precej lahkotno bivanje, no, nekako si v šoku.
Fant moje sostanovalke ni nikoli dokončal svojega študija, je pa pri 25 letih četrtinski lastnik lokala. Ampak na moje začudenje je reagiral z začudenjem: »Eeem, to ni nič, saj sem SAMO četrtinski lastnik lokala.« Na prvi dan moje Erasmusove prakse pri nemškem podjetju mi je sopraktikant rekel: »No, pa saj boš videla, če se boš hotela tukaj zaposliti. Tista punca iz Grčije, ki si jo prej spoznala, je želela ostati in so ji dali službo. Jaz bi raje našel delo v Romuniji, tako da kmalu odhajam.«
Čakaj, čakaj ... bom videla, ali se bom želela tukaj zaposliti? A govorimo o službi, ki je plačana? Je moj prvi dan tukaj in ti mi rečeš, da je moja izbira, ali se bom želela zaposliti tukaj, kot da je to nekaj vsakdanjega ... Kaj? Pa ti veš, da jaz študiram novinarstvo? »Na fakulteti za družbene vede v Ljubljani? Ja, eno leto sem študiral tam. Politologijo.«
Naj navržem še nekaj dejstev: stroški bivanja so skoraj enaki kot v Ljubljani. Najemnina je malo dražja, hrana in pijača staneta enako, aktivnosti pa so neverjetno cenejše. Študentska karta za učenje nemščine: 2 evra na uro. Balet: 3 evre na uro. Šola čaranja: za vogalom.
