Med okrog deset tisoč slovenskimi čebelarji je žensk le malo.
Gostinčarjeva, energična Ljubljančanka, ki govori o čebelah s strastjo in ljubeznijo, pravi, da je žensk med čebelarji le kakšna desetina ali pa morda še manj. Vsaj tistih uradno registriranih.
»V resnici pa se s temi čudovitimi malimi živalcami ukvarja veliko žensk, le da jih ni na nobenem seznamu ‒ številnim čebelarjem pri delu pomagajo njihove žene.« O čebelah in vsem, kar je povezano z njimi, govori s poznavalsko natančnostjo. Zato je podatek, da se s čebelarstvom ukvarja šele četrto leto, kar malce presenetljiv.
»Sem mestna kikla, ampak imam od nekdaj zelo rada naravo in lotim se vsega, tudi moških del,« se zasmeji. »Zato sem se, odkar sem se odločila za čebele, udeležila vseh mogočih izobraževanj, o njih pa tudi veliko berem. No, pa tudi pišem na svojem blogu Meda polna skleda, kjer sem zelo brana. Ker naravnost povem, kar mislim, grem nekaterim precej v nos.«
Po ovinkasti poti
In kako je prišlo do odločitve, da se začne ukvarjati s čebelarstvom? »Ko sem se pripravljala na upokojitev ‒ pred tem sem bila zaposlena na upravi Tehniškega muzeja Slovenije in lahko rečem, da sem bila birokratinja ne samo po poklicu, ampak tudi s srcem ‒, sem iskala dejavnost, s katero bi imela veselje in ki bi mi ob skromni pokojnini prinesla tudi kakšen dodaten evro. 'Ne bom menda v penziji kužka sprehajala!' sem si rekla.« Do čebel je prišla po malce vijugavi poti.
»Najprej sem nameravala prodati stanovanje v Ljubljani in si kupiti manjšo kmetijo in čredo ovac. Bila sem že na desetdnevnem izobraževanju o sirarstvu na neki ekološki kmetiji v Beli krajini. Potem pa mi je neka veterinarka opomnila na zahtevnejšo plat dela z ovcami. Če pogine plemenska ovca ali oven, je to velika finančna izguba. Pri ovcah, za katere je treba skrbeti 365 dni v letu, je večkrat tudi treba dvigniti kaj težkega, jaz pa nisem vse mlajša pa tudi težave z zdravjem imam. Tako sem prišla do čebel,« pojasnjuje. »In sem ob njih srečna.«
Pravi, da je imela med zelo rada, še preden je začela čebelariti, zdaj pa ga poje okoli kilogram na mesec. Torej več kot običajen Slovenec v vsem letu. »Sladkarij ne maram, po kosilu pa pojem žico medu namesto sladice.«
Ogrožene zaradi pršice
Vendar se je letošnja sezona čebelarjenja začela precej žalostno. Od 19 panjev, kolikor jih ima na najetem zemljišču pod Urhom na obrobju Ljubljane, jih je kar pet uničila varoza.
»To je bilo mogoče pričakovati že lani,« pravi Gostinčarjeva, »saj je bilo čebelam na voljo le malo cvetnega prahu. Zaradi velikega števila čebelarjev v Sloveniji, urbanizacije in zgodnje košnje, ki pogosto poteka še pred cvetenjem različnih travniških rož, je cvetnega prahu premalo. Cvetni prah pa je za razvoj mladih čebel zelo pomemben. Če jim ga primanjkuje, so manj vitalne, manj odporne proti zajedavcem in različnim okužbam.«
Zato je številnim slovenskim čebelarjem, tako kot tudi njej, veliko čebeljih družin čez zimo pomrlo zaradi varoje. Varoja, do dva milimetra dolga zajedavska pršiča, ki se je začela širiti iz jugovzhodne Azije in zadnja tri, štiri desetletja povzroča vse hujše težave tudi pri nas, je nočna mora čebelarjev.
»Varoja se prisesa na telo čebele in ji pije hemolifmo, 'čebeljo kri.' To samo po sebi izčrpava čebelo,« razlaga sogovornica, »poleg tega pa mesto ugriza pomeni rano, skozi katero lahko v telo vstopajo virusi in strupi. Ko čebelarji z mravljinčno in drugimi kislinami ter zdravili zatiramo varozo, pršice odpadejo s čebel, rane, ki so jih povzročile pri sesanju, pa so vzdražene in odprte.«
Gostinčarjeva pravi, da so čebelarji ujeti v zanko. »Bolj ko skrbiš, da je čebelja družina močna, dobro nahranjena in zdrava, dlje v zimo kot matica zalega jajčeca, več je varoje v panju, saj je njeno razmnoževanje povezano z vitalnostjo čebel. Varoja svojega gostitelja načeloma ne uniči, saj bi tako ogrozila samo sebe, a zaradi negativnih učinkov okolja na čebele in zaradi podnebnih sprememb, ki se odražajo v temperaturah, vendarle pride do propadanja od varoje oslabljenih čebeljih družin.«
Blagodejni učinki
Gostinčarjevi med delom s čebelami, ki so ji lani nabrale štiri do pet kilogramov medu na panj, 'duša poje'. Le uničevanje omenjenega zajedavca ji gre do živega.
»Strup, ki ga uporabljamo proti varoji, je strupen tudi za čebele. V večjih količinah jih lahko celo pobije, sicer pa jim povzroča težave pri prebavi, moti njihov delovni ritem ... Takrat je, kot da bi v panj udarila strela. To naredim, ker pač moram narediti, mi pa pri tem krvavi srce.« Pa še ena stvar je, ki jo jezi ‒ kraje panjev. »Človek bi si mislil, da gre za skupnost, v kateri se kaj takega ne dogaja. Pa se!« ogorčeno pravi. »Nekateri me prepričujejo, da ne kradejo čebelarji ‒ ampak kaj naj bi s panji čebel počel nekdo, ki ni čebelar?!«
S svojim navdušenjem je okužila tudi družino. »Leto za mano se je za čebele navdušila hčerka. Izšolala se je za apiterapevtko, torej uporabo čebeljih izdelkov za namene boljšega zdravja. V svojem zasebnem vrtcu zdaj uvaja tudi terapijo s čebelami.
O pomirjajočih in terapevtskih učinkih, ki jih imajo na človeka mačke, psi, konji in še nekatere druge živali, je veliko znanega. Nina pa v vrtcu s čebelami poskusno seznanja tudi otroke ‒ spoznavajo se, uči jih skrbeti zanje in jim privzgaja odnos do njih in živali nasploh. Naše mirne kranjske sivke so za to zelo primerne. Da se otroci s tem seznanijo, se mi zdi zelo dobro. Čebele so nam lahko za zgled. Če bi ljudje premogli le delček njihove sposobnosti medsebojnega sodelovanja, bi bili zmagovalci.«
Pred kratkim se je za čebele ogrel še njen sin, ki se je odločil, da bo začel panje, ki jih je treba kupiti, izdelovati sam. »Ninina štiriletna hčerka, moja vnukinja, pa je itak že cela čebelarka. Včasih skoraj pozabim, da je še otrok.« Gostinčarjeva, ki je tako vsem trem mentorica, pravi, da jih čebele povezujejo tudi kot družino. »Po eni strani gre za stvar, ki nam je v veselje, po drugi strani pa za resno delo. Delo, pri katerem vsi težijo k istemu cilju, povezuje bolj kot zabava.«
Resnega dela pa bo v prihodnje še več; sogovornica upa, da veliko več. »Pri Rimskih Toplicah mi je uspelo kupiti nekaj zemlje. Čebeljih družin ne kupujem, razmnožujem jih sama in upam, da mi bo iz tistih, ki so preživele zimo, uspelo dobiti 40 novih panjev. To pa bo že kar velik čebelnjak. Zelo se ga že veselim. Čez nekaj let pa bodo imeli svoje čebelnjake tudi moji 'varovanci',« sklene.
Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografije: Nina in Dejan Ilič
Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec
