Severa Gjurin: Treba se je poslušati

Že ob prvih verzih pesmi Kadar sva sama sem se spomnila, zakaj se je zlila v moje srce. Severa Gjurin s svojim čutnim, barvitim glasom slika svetlobo in me vedno popelje tja, kjer je toplo. Tja, kjer nikdar nisem sama. Njena interpretacija poetičnih besedil je namreč tako ganljiva, da ob njej jočem, utripam, žarim in se smejim.

Pred kratkim me je nekdo vprašal, ali vam je resnično ime Severa. Kako ste dobili ime?

Bil je skupni dogovor mojih staršev. Očetova prva ideja je bila namreč precej bizarna, zato je bila sprejeta druga, torej Severa. Našel jo je v Prešernovi pesmi Prekop. Ime mojega brata Gala pa je vzeto iz Samorastnikov.

Z bratom ste sodelovali v skupini Olivija. Vas je on zvabil v svet glasbe?

Vsekakor. Je glavni krivec in ves čas sodelujeva. Ponosna sem na najino ustvarjanje, Gal je tudi avtor celotne glasbe in besedil pri Oliviji, pobudnik, začelo pa se je že nekoliko prej. Piše odlične pesmi, ima celosten in producentski glasbeni um, je zelo produktiven. Pomembno je to, da imava podoben glasbeni okus, sodelovala sva, še preden sva imela skupni projekt Olivija, obdobje džez džem sešnov je bilo nadvse prijetno. (nasmeh) Skupaj sva odraščala in začelo se je tako, da sva prepevala na zadnjem sedežu avta, pri šestnajstih kitare, druženja. Jaz sem bila bolj dejavna likovno in druge reči, brat glasbeno in druge reči. Nekoč sem imela drugačen pogled na svojo vlogo v glasbi in na svoj naboj, saj sem nekoliko večji pomen pripisovala ravno temu, da sem bila zvabljena v glasbo, češ dogajala se je in posledično sem del nje. Pozneje sem si priznala, da sem bila zvabljena v krasno okolje, ki sem si ga seveda izbrala.

Ste želeli postati pevka, ko ste bili mlajši?

Spomnim se trenutkov, ko sem v otroštvu plesala, pela in pomislila, da sem dobra v tem. Ne vem, ali je to del vsakogar. Najbrž ni. Ni res, da nisem imela želje po petju, vendar ne, nisem želela postati pevka. Odločila sem se za srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo in za študij likovne pedagogike. Rada imam mir, ki ga prinese likovni poklic. Pri likovnem ustvarjanju namreč oder ni ves čas prisoten.

Ste imeli težave z nastopanjem na odru zaradi treme?

V določenem smislu sem imela težave in najbrž jih bom še imela. Dobro je imeti neke mehanizme, da se ubraniš pred tem, in treba se je poznati. Če imam tri ali štiri nastope v enem tednu, potem mi zelo prija imeti nekaj dni zase, ker moram nahraniti tisti del sebe, ki ga čutim kot biti. Glasbo in nastopanje sem izbrala in uživam v tem. Vse, kar sem delala, sem izbrala. Nekaj časa sem poskušala uravnavati likovno in glasbeno udejstvovanje in se odločala, kam in kaj mi je bližje. Odkrila sem, da je bolje, če o tem ne razmišljam, ampak samo delam.

Pri albumu Časovne skice, ki ste ga posneli z Borutom Činčem, vam je uspelo združiti likovno in glasbeno ustvarjanje.

Likovno in glasbeno udejstvovanje se je začelo zanimivo zlivati predvsem takrat, ko sem nehala pritiskati. Kakor običajno je v življenju. Album Časovne skice so izhajale iz mojega dojemanja likovnega sveta. Pri lastnem glasovnem izražanju sem začela opazovati stvari skozi prizmo barve. Pri Časovnih skicah se je pojavil glasbeni svet, ki je vzklil tudi iz razumevanja in delovanja v likovnem svetu. Kot ustvarjalki se mi je zdelo najbolj pomembno razstaviti stvari na prafaktorje, in ko sem to naredila, se mi je odprla nova paleta barv. Nisem šolana pevka, vendar sem prepričana, da je treba raziskovati s telesom, najti več odtenkov iste barve, enkrat zvok usmeriti v glavo, drugič prsni koš, se opazovati in tako lahko dobiš še eno paleto tonov, med katerimi lahko izbiraš.

Je lažje raziskovati, ker niste šolana pevka in niste obremenjeni s pravili?

Do neke mere zagotovo. Vendar bi si želela vedeti še več o zakonitostih v glasbi, bolje igrati kitaro, vedeti več o pevskih tehnikah. Po drugi strani pa se zavedam, da me lahko omejijo. Najbrž je nekaj najbolj groznega, če ne raziskuješ in ne gledaš zunaj okvirjev. Pri petju in glasbi je to lahko posledica tega, da slediš obrtniški liniji ali zahtevam založbe.

Za vas je značilno, da ne sledite obrtniški liniji, ampak ste našli svojstven glasbeni izraz. Kako vam je to uspelo?

Moja prednost ni v tem, da sem močna vokalistka in imam širok razpon. Ogromno pevk me v tem prekaša, čeprav sem že nekaj naredila na tem področju. Sem dinamična, vendar moj način petja ni energičen, mogoče pride zato do izraza. Za način petja, kot je moj, je morda nekoliko več prostora v človeškem srcu kot na trgu. Gre za vprašanje zvrsti in manire, kje se najbolje znajdeš in ali si dober v tem. Če bi bila klasična pevka, bi se morala nujno izobraževati, vaditi tehnično petje in se ukvarjati z vokalom na čisto drugačen način, kot se sedaj. Ustvarjam v kategoriji pop, džez in rok glasbe, kjer je veliko svobode za osebni izraz.

Besedila pesmi, ki jih izvajate, so večinoma napisali moški. Kako se je vživeti v besedilo, ki ga napiše moški?

Ni veliko besedilopiscev, ki so mi všeč, kar je med drugim razlog, da ne sodelujem z večjim številom avtorjev. 90 odstotkov pesmi, ki jih izvajam, je napisal Gal, pri pesmih Mlini in vetrovi ter Ali je še kaj prostora tam na jugu pa je avtor besedila Rok Vilčnik. Pri njunih besedilih imam pogosto občutek, da se znata preseliti v žensko dušo. Dober primer je pesem Ledena, ki jo je napisal Gal. Kako bi lahko to napisal, če se ne bi znal preseliti v žensko dušo? To je visoka kakovost, to zna en tip pesnikov, bi trdila. Naj omenim še Gregorja Stermeckega, ki je za Bilbi napisal besedilo pesmi Kaj pa ti? Ne morem verjeti, da je to napisal moški, ker je to zelo ženski komad.

Ste kdaj razmišljali, da bi pisali svoja besedila?

Z veseljem bi pela tisto, kar sama pišem, ampak zelo malo tekstovnih stvari mi je doslej uspelo narediti. Glasbeno avtorsko sem v zadnjih letih nekaj pesmi ustvarila in predvsem soustvarila. Primarno pa sem izvajalka, tudi avtorica, vendar manjša in v napredku. Zelo mi ustrezajo Galova in Rokova besedila, pa od Vlada Kreslina. Tekstovno morajo stvari dobro delovati. Če glasba in besedilo ne gresta skupaj, ne moreš ničesar narediti. Pri besedilih ljudje pogosto niso dovolj strogi. Besedilo mora biti poezija. Dober primer so besedilopisci iz zlatih časov slovenske popevke, kot so Elza Budau, Branko Šömen in Gregor Strniša.

Ste soavtorica glasbe izjemno ganljive pesmi Kakor da se nič ni zgodilo. Ste si med interpretacijo pesmi predstavljali moškega, ki vam je ustavil korak?

Večino časa so prisotne vizualizacije, ki so včasih močne. Intenzivnejše je na odru kot med snemanjem v studiu. V besedilu je največ vsebine, zato je pomembno, da je poetično. Kakor da se nič ni zgodilo je poezija. Je močna glasba, ker je poezija, tako glasbeno kot besedilno. Tudi meni je pri srcu, jasna in topla produkcija, verzi so mogočni vsak zase – kar deluje kot struktura pesmi, kakor pri pesmi Jug. Na odru je doživljanje lahko zelo močno in čustveno, podoživiš nekaj iz okolja, življenja, ljubezni. Omenjena pesem ima magičen naboj. Najbrž je nekoliko hecno, da hvalim svoje stvari. Toda če si sam svoj največji rabelj, moraš biti tudi sam svoj največji oboževalec. Treba je najti ravnovesje. V pesmi te lahko umiri vse: od tempa, glasbenih elementov do besedila. Podobno kot te umiri ljubezen.

Sodelovali ste s številnimi glasbeniki. S kakšnimi ljudmi radi sodelujete?

Pomemben je predvsem odnos do tega, kar počneš, in da greš ven iz okvirjev. V glasbi ne morem sodelovati s človekom, ki ne dojame, da se glasba dela v času in je gnetljiva, kar se tiče izvajanja. Pomembno je, da nisi okovan. Stoodstotno moraš poznati formo in vedno na novo pristopiti do nje. Kar pomeni, da je nekaj improvizacije, interpretacija se spreminja. Pomembni so zdrav odnos, delavnost in da delaš iskreno. Tudi če si bolj obrtniško naravnan, je treba stremeti k čim manj obrtniškemu, podrejenemu, temveč avtonomnemu, avtorskemu načinu dela. Namen je, da se med nami nekaj zgodi, da glasba zavibrira.

Ena izmed čarobnih pesmi, ki ste jo posneli z Olivijo, ima naslov Kjer je toplo. Ob kakšnih ljudeh vam je toplo?

Ob odprtih, razigranih ljudeh, iskrenih, pronicljivih, pristnih. Povezanosti, ki se lahko spletejo med nami, so nekaj najtoplejšega. Pomembno mi je, da so odnosi čim manj krčeviti, da so odprti in organski, da je vsak pri sebi čim bolj pretočen in trden. Kot pravi besedilo pesmi Kadar sva sama: »Saj veš, da vsak je vedno sam, in kdor prizna si, da je sam, ta ni več sam.«

Je velik razkorak med vašo osebnostjo na odru in za njim?

S tem vprašanjem sem se ukvarjala že pred časom, sem precej analitičen človek. Spraševala sem se o alter egu. Nekateri posegajo bolj po njem, sem si rekla, drugi manj. Zase se mi ni zdelo, da bi mi pomagalo, če se prelevim v nekaj drugega na odru, ravno nasprotno, nezadovoljna bi bila in tako bolj ranljiva. Odkrila sem, da mi najbolj ustreza, če se na odru trudim biti čim bolj jaz. Tako razmišljam že ves čas.

Vam na odru bolj ustreza, če ste del skupine, ali ste raje v ospredju kot samostojna izvajalka?

Malce bolj udobno se počutim, če sem del skupine, kot je bila Olivija, ali če imava z bratom duetni nastop in naju spremlja kitarist ali bend. Če sem sama ali pa z zasedbo, ki jo sestavljajo sami čudoviti glasbeniki in ljudje, je skoraj vsa komunikacija na meni. Oboje mi ustreza. Ni tako, kot da v meni ni nastopaštva. Sem tudi glasna in na dober dan sem lahko zvezda dogajanja v družbi. Vse te stvari imam v sebi. Tudi to, da se postavim pred ljudi in pokažem, kaj znam.

Katera pesem najbolj zavibrira na vaših koncertih?

Kadar sva sama sproža neko doživljanje, veselje nad življenjem in nad ljubeznijo med moškim in žensko, kot je naslov plošče, na kateri je pesem. Je zelo reprezentativna pesem za neko veselje. Tudi pesem Kakor da se nič ni zgodilo ima med ljudmi že veliko sledilcev, ker se nekaj razleze, ko jo izvajam. Že pri uvodni melodiji se nekaj zgodi.

Vam je všeč vaš glas, ko poslušate svoje posnetke?

Da, čeprav moram biti razpoložena, da bi se poslušala. Toda treba se je poslušati. Moraš biti svoj največji oboževalec in kritik. Včasih opazim, da nekaj ni v redu in bi se morala bolj odpreti. Na tako imenovan energetski naboj gledam bolj kritično. Manj me moti, če pozabim kakšno besedo ali napačno odpojem ton. S tem nimam težav. Sodobna družba preveč stigmatizira napake, ustvarjalno bivanje pač zahteva, da greš iz okvirjev in da se pojavijo napake. Če ni dobro, potem ni, a z leti sem postala svoja oboževalka in sem lahko navdušena nad kakšno svojo izvedbo ali posnetkom. 

Besedilo: Danaja Lorenčič
Fotografija: Aleksandra Saša Prelesnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec