Šaleška dolina: Tudi z ljubeznijo? Zakaj pa ne!

Obenem vztrajam pri trditvi, da je kljub emblemom socialistične industrializacije in urbanizacije Velenje daleč najbolj simpatična zver, kar jih je na tleh prejšnje in zdajšnje države povilo udarniško navdušenje sredine 20. stoletja. Lahko bi si bil mislil: obcestna obloga trgovsko-uslužnostne podjetnosti se debeli že na vinskogorskem klancu, torej – iz celjske smeri – že daleč pred tistim ovinkom ob potoku Trebušnici in pod strmimi koželjskimi griči, kjer se odpre navdušujoč in tudi naključnim prišlekom domač pogled ne beli Velenjski grad. Sledi: gradbinci rijejo med visokimi gradbeniškimi odri vzdolž skakalnice, ene najznamenitejših črnih gradenj v državi; bleščeče so obnovili Vilo Bianco, kjer se začne poučna pešpot na grad; Rdečo dvorano so zakrili s trgovskim središčem, ki je z glavnega vogala mesta izrinilo avtobusno postajo – ki se zdaj nova šopiri slabih 500 metrov naprej, ob robu iste Šaleške ceste. 'Tk,' si rečem po domače, 'mesto proslulega Vegrada' ne trpi kompleksa bose kovačeve kobile!'

Kot veduta afriške vasi

»To je megalomanija nižjega statusa!« se resno smeji Darja Cankar, lepa belolasa nosečnica, ki me v Agenciji Manager sprejme namesto lastnice Vlaste Aljaž, moje sošolke s celjske gimnazije, rahlo avanturistične podjetnice. Vlaste ni doma, zato pa sem tudi pri Darji v najboljših rokah. V Velenju se je namreč rodila in to mesto ima kljub lepotnim napakam sodobnega urbanizma iskreno rada. Z veseljem čuti zaznamovanost z rudarskim (Velenjčani bodo dosledno rekli knapovskim!) bistvom Šaleške doline. Izvira iz stare knapovske družine; v dveh rudarskih nesrečah sta 'ostala v jami' dva njena moška sorodnika, s svojimi ima pravico do hišice v naselju Kunta Kinte ...

Ob tem seveda najprej pomislim na čase Jugoslavije, ko je tudi Titovo Velenje dobilo svoj delež črnskih študentov, vendar je imela ljudska domišljija tukaj bolj vizualne prebliske: na daleč naj bi bile temne strehe rudarskih prostočasnih hišic ob obali Velenjskega jezera videti kot veduta kakšne afriške vasi. Bistvo pa je morda v preprostosti: v tem obalnem naselju ni ne elektrike ne spleta, razen ob določeni uri za dostavo je vsak motorni promet prepovedan, ob koncih tedna tudi ni dovoljen kakršen koli strojni hrup. »Dovoljeno, da ne rečem zapovedano,« se privoščljivo smeji Darja, »pa je ročno pridelovanje zelenjave in redno prirejanje piknikov!«

Zveni več kot nenavadno, toda rudarski poklic nikakor ni vsakdanji. Velenjčani iskreno spoštujejo svoje knape in jih množično pozdravljajo vsako leto vsaj 3. julija, ko se na rudarski praznik zvrstijo rudarska povorka, rudarski krst in seveda prava rudarska veselica. Knapi so zelo povezani s tradicijo ali vsaj z njihovimi zunanjimi znaki. Knapovsko uniformo smejo nositi samo najbolj zaslužni. Na suknjiču knapovske uniforme je 28 gumbov, kolikor je bilo let sveti Barbari, zaščitnici rudarjev, ko je umrla. In tako naprej. Sicer pa je eden prvih 'musov' obiskovalcev Velenja ta, da se z življenjem knapov seznanijo v znamenitem Muzeju premogovništva. Darji obljubim, da se bom spustil v šaht, toda ko me zunaj zalije bleščava podaljšanega poletja, se že po nekaj korakih sprijaznim, da ne bom držal obljube. Priznam: groza me je že misli na podzemlje. Klavstrofobija pač. Kdor si želi, bo tudi dobil – dovolj in pošteno. Torej: oblečejo vas v delovno haljo in vam na glavo posadijo čelado, vas z dvigalom spustijo 180 metrov globoko, vam razkažejo vse od nekdanjega do sodobnega rudniškega dela, malo vas postrašijo z rudniškimi duhovi bergmandelci, vam privoščijo knapovsko malico ter vas zadovoljne vrnejo na površje.

Največji Titov kip

Novo Velenje res ni nujno dopadljiv urbani biser, vendar stoji že dovolj dolgo, da je mestno življenje avtentično. Promenadna Cankarjeva cesta se izteka na prostrani Titov trg, ki ga blagohotno vladarsko obvladujejo bronaste oči Maršala – tu stoji največji kip Josipa Broza na svetu, radi in hudomušno poudarjajo Velenjčani. Tudi Kulturni dom je še, zato pa je že ugasnila Kulturnica, ena prvih slovenskih knjigarn s čitalnico in ponudbo preprostih okrepčil. Očitno neuničljiv je v svoji izvorni obliki legendarni Delavski klub. Nad vhodom v rdečem krogu rdeča peterokraka. V ljudski govorici Deka. Solidna in smešno poceni več kot delavska menza. Buranija, pasulj, kremenatlc, štrudl. Komur se ob takšni ponudbi zganejo domovinski pomisleki, bo nemara poskusil v reprezentativni Vili Herberstein pri kuharju Andreju Kuharju in njegovih Michelinovih zvezdicah. Novi in modernistični korzo, ki sili k skromni Paki, še čaka na ljubeznivo posvojitev. V gibanju je mesto živahnejše proti stolpniškemu otoku Kardeljev trg, kjer vabi učinkovito postavljena fotografska razstava Aleksandra Kavčnika. Kavčnik je po rodu Šoštanjčan in po slovesu 'Premogar'; njegovi posnetki so resda rudniško zatemnjeni, portreti spominjajo na podobe 'junakov dela', vendar je učinkovitost takšne javne postavitve očitna. Vsaj po komentarjih mimoidočih sodeč.

Pika in preostali ustvarjalci

Marko Hojan in njegova soproga Sanja, prijatelja z bogato zgodovino, me opozarjata, da vidne spremembe mnogokrat ne prekrijejo melanholije, nujne vezi s preteklostjo. To je nemara posebej očitno v kulturnem dogajanju, ki se zvito preobraža v predstavo in po možnosti v spektakel. Literarna revija Hotenja je zapisala Velenje na kulturni zemljevid države, v senco životarjenja pa jo je potisnil vehementni Lirikon, predvsem z drago in puhlo veselico Lirikonfest. Kljub temu vztrajajo v provinci izvrstni ustvarjalci, na primer slikar in pesnik Stojan Špegel, in v umetni obrti vrhunska lončarska delavnica Bohor. Daleč čez mestne meje seže glasbeni festival Kunigunda – kaj pa si mislimo o Piki Nogavički in njenem velikem jesenskem prazniku v Velenju, sploh ni merodajno, kajti Pika je večna.

Živahno dogajanje okrog jezer

Sprehodimo se do jezer. Množina, točno: največje je Velenjsko, nasip ga ločuje od Šoštanjskega, samostojno pa je tudi najmanjše, Škalsko. Velenje se navdušeno in resno ukvarja s svojo umetno, vendar živo ogrlico vodnih površin. Resda se je morala zato potopiti vas Družmirje, pravijo, da so nekatera poslopja umrla stoje, brez razpok, in da takšna še vedno vztrajajo pod muljem dna, zato pa ima mlado mesto svoj velikopotezni rekreacijsko-kopališki center. Do svojega so prišli tudi ribiči, tam je majhen rezervat za ptice. Odgovorni zatrjujejo, da je jezerska voda pitna, zagotovo pa drži, da se kljub manjšim premikom umirja tudi podzemlje, kajti elektrarniško žlindro zdaj nabijajo v opuščene rudniške rove.

Na drugi strani je živahno tudi v starem Velenju, pod Velenjskim gradom, ki je tako s svojo lego kot z mogočnim palacijem in obrambnim obročem zagotovo eden najimpozantnejših na Slovenskem. V gradu, ki je tudi matična luka Velenjskega muzeja, je več kot dovolj prostora za celo vrsto zbirk. Namig na pradavnino (ostanki mastodonta, najdenega pri vasi Škale), na tuje kraje (zbirka afriške umetnosti ter etnoloških predmetov, ki jih je Velenju podaril češki kipar in antropolog František Foit), na zgodovino gradu, na prelomno obdobje NOB in ne nazadnje na nastajanje mesta. Predvsem poletja so polna kulturnih dogodkov na grajskem dvorišču, pridvignjena lega gradu pa kar kliče po izletu ali vsaj sprehodu.

In kaj vse se še odpira, ko se zapira dan? Ko ga oblijejo žarometi, na primer grajski stolp izjemne trikotne oblike, edini ostanek gradu Šalek, po katerem je dolina dobila ime. Toda odpravljam se na naslednji obisk, v Lipje, ven iz mesta, čeprav ne daleč. Nočno življenje v Velenju? O tem ne vem in ne slišim nič.

Rod Boruta Koruna ima globoke izobraženske korenine. Njegov ded Fran Korun - Koželjski je bil izpričan domoljub in izvrsten glasbeni pedagog. A tudi Borut je predan in sposoben delavec na polju človeškega duha: politik, ljubiteljski zgodovinar, potopisec (njegov Kondorjev klic je bil kot odličen primer potopisa mnogo let gimnazijsko obvezno čtivo) in romanopisec (zelo odgovorno trdim, da je z romanom Odisej sem, Itaka dom je moj sončni dosegel knjižno raven, ki bi ob prevodu v svetovne jezike in primerni promociji postala svetovna (da!) uspešnica – slovenski založniki pa nič!). V svoji hiši me sprejme mladosten upokojenec, neustavljiv govorec ter svetovljanska duša. Da je Velenje rdeče, slišim iz njegovih ust večkrat, in opozori me, naj ne pišem o nedokazljivih dejstvih, kako je nastajalo to svetlo mesto. Ali o principu udarništva, s katerim se je dvigalo. O razrušenju železniške proge Velenje–Slovenj Gradec ... Ni mi neznano, da je z vsem naštetim povezano ime Nestl Žgank oziroma mož, ki ga marsikdo priznava kot očeta modernega Velenja. Borut Korun modro odmahne z roko, češ, današnji mogočniki so še slabši, ker se niti na ideologijo več ne izgovarjajo in ker ničesar vrednega ne prispevajo za javni blagor.

Šoštanj

• Naslednjega dne skupaj obiščeva najprej Vilinjo (ali Velunjo) peč za hribi nad Vinsko Goro. To je dobro zakrit, mogočen naravni most nad skoraj suho potočno dolino. Potem se prestaviva k bolj ukročeni naravi, na nasprotno stran doline k Vili Široko, k reprezentančnemu gostinskemu objektu koncerna TEŠ. Idiličen prostorček, toda – zaprto. Podobno je z Rotovnikovo jamo pri Skornu – zaprto. Kljub grozljivi senci termoelektrarne pa stari Šoštanj še vztraja. Ne nazadnje je vzcvetel že zdavnaj pred Velenjem in vsaj pol stoletja so starejše tudi njegove mestne pravice. Imenovan po prvotnem gradu Schönstein se je dvignil z družino Vošnjak, ki je uspevala v usnjarski industriji. Njihov uspeh so oskubili nacisti in izničili komunisti. Preživel pa je Pusti grad, ki slikovitejši kot njegovo ime s pobočja Veniškega vrha gleda na zaspani trški kraj.

Topolšica

• V skrajnem severozahodnem zatrepu Šaleške doline počiva Topolšica. Ljubitelji domačih živali se ob potoku Toplica pripeljejo le do znamenite institucije Matko. Topolšica sama pa s svojim toplim vrelcem že dolgo ponuja zdravje za ljudi. Pred manj kot stotimi leti je podjetni kmet Toplišek omogočil le vedrilnico za kopalce – pa si poglejte to čudo zdaj! Vseeno je bil odročni kraj dovolj pri roki, da so v njem voditelji slovenskega partizanstva z nemškim generalom Löhrom 9. maja 1945 podpisali kapitulacijo njegove jugovzhodne armade. Umik potolčenih divizij, kvizlinških enot ter bežečih civilistov se je nadaljeval na Koroško, agonija na eni pa je odsevala zmago na drugi strani.

Poslavljam se kot kdo, ki ima koga rad in ni pripravljen na vprašanje, ali pričakuje od tega korist. Vse se je povezalo neprisiljeno. Z Velenjem to še deluje. Moje prepričevalne moči so šibke, toda to mesto priporočam z dobrim občutkom.

Besedilo: Mare Cestnik // Fotografije: Aleksander Kavčnik

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec