Čudni časi, ko hodimo s pametnimi telefoni še na stranišče!

Se vam dogaja, da med klicem dobite elektronsko sporočilo, sporočilo na Facebooku in še SMS? Čutim, da moje telo in možgani niso več zmožni procesirati tolikšnega nasilja informacij. Biti neprenehoma na voljo, ker oni drugi zdaj ve, da vem, da kliče, in vidi, da sem videla sporočilo. Ne ljubi se mi takoj odgovarjati. Ne zmorem! Želim si miru. Vendar pri tem tvegam, da me ta oseba izključi iz svojega življenja. Po drugi strani pa ne zmoremo brez vsega tega. Ste si kdaj vzeli čas in opazovali ljudi na cesti, v lokalu, na avtobusu, med vožnjo v avtu, svoje ali druge družinske člane doma? Vzemite si pet minut in stavim, da ne boste videli skoraj nikogar več, ki ne bi v teh petih minutah vsaj enkrat preveril svojega pametnega telefona ali pa ga držal v rokah. Pametne telefone imamo na mizah celo, ko obedujemo, s seboj jih vzamemo na stranišče, imamo jih ob postelji, ko spimo. Kaj se dogaja z nami?

O tej aktualni temi smo se pogovarjali z Urbanom Vehovarjem, doktorjem sociologije in docentom, zaposlenim na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem.

Kdo obvladuje koga – mi pametne telefone in tablice ter računalnike ali obratno?

Pametni telefoni in tablice obvladujejo naša življenja, ne pa mi sami. Pa vendar smo mi sami odgovorni za rabo vseh teh medijev. Drugače niti ne more biti, mediji namreč nimajo niti volje niti duše. Ko sedim v avtomobilu ali v lokalu, se vedno znova čudim ljudem, ki so domala nenehno zazrti v zaslone. Sprašujem se, o čem se sploh pogovarjajo? Ali morebiti kličejo svoje znance vsak trenutek, ko se čutijo vsaj malce osamljeni? Ali ne obvladujejo svojih najosnovnejših potreb ali ne obvladujejo več svojih čustev? Kaj šele počnejeo v avtomobilu! Ne le da je telefoniranje ali celo esemesanje med vožnjo smrtno nevarno, na vsebinski ravni si ob tovrstnem pogovoru ne zapomnimo skoraj nič, pogled na cesto pa je močno okrnjen. Tudi na avtocesti, pri sorazmerno velikih hitrostih, ljudje pošiljajo sporočila, to vam lahko povem na podlagi lastnih opažanj.

Neverjetno neumni in neodgovorni smo. To o nesrečah je posebna tema in si zasluži svoj članek. Zdaj me zanima, ali so naši možgani sploh narejeni za takšno uporabo informacij?

Ne, niso. Večopravilnost oziroma 'multitasking' je na vsebinski ravni nemogoč. Če hkrati opravljate več nalog, na primer pišete seminarsko nalogo ali članek, obenem pa gledate televizijo in sodelujete v pogovoru na Facebooku, boste vse troje opravili slabo, pa še ničesar si ne boste zapomnili, z izjemo gole površine. Zato tudi dopuščanje deskanja ali esemesanja med poukom ali predavanji učencem in študentom kvečjemu škodi. To opozorilo še zlasti velja za nas, predavatelje na pedagoških fakultetah – če sami nismo sposobni vzpostaviti osnovnih pravil igre in od študentov zahtevati, da obvladujejo svoje čustvene vzgibe, potem tega ne bodo zmogli niti naše diplomiranke in diplomiranci, ko bodo opravljali poklic vzgojiteljice ali učiteljice oziroma učitelja v nižjih razredih osnovne šole. Otroci bodo prepuščeni čustveno nestabilnim ljudem ali pač ljudem, ki ne obvladujejo lastnega čustvovanja.

Kaj vse opazite, ko predavate? Si študentje sploh še pišejo zapiske s predavanj z roko, svinčnikom in v zvezek?

Na moji fakulteti študentje med predavanji skoraj ne uporabljajo notesnikov. Vsekakor pa je zapisovanje predavanj v notesnike zgrešeno. Tako si študentje zapomnijo veliko manj kot v primeru, ko pišejo zapiske 'na roko', poleg tega pa pisanje v notesnike prepreči, da bi vsebine razumeli na višji ravni. Da študentje vse manj pišejo, je mogoče razbrati tudi iz njihovega pisanja, ki je vse bolj nevešče. Njihova ročna finomotorika, torej sposobnost za premikanje pisala po listu papirja, je namreč čedalje bolj okrnjena, zato precej študentov piše kot otroci iz nižjih razredov osnovne šole. Ker na zaslonih izražajo okrajšane misli, imajo tudi vse več težav z izražanjem bolj zapletenih in abstraktnih misli ter z orisom vzročno-posledičnih povezav. K navedenemu naj dodam, da slike magnetne resonance, torej dogajanja v naših možganih, kažejo, da se pri branju z zaslona aktivirajo drugi možganski centri kot v primeru, ko beremo iz knjige, torej 's papirja'. Ko beremo z zaslona, smo pač vajeni površinskega brskanja po množici virov, medtem ko branje tiskanih virov zahteva poglobljeno razumevanje in globljo osredotočenost.

S tem postajajo manj pametni?

Če upoštevava vse našteto in če uporabiva širšo opredelitev pameti, zagotovo!

Se mi je zdelo ... Se vam ne zdi, da smo na vsakodnevni ravni vse bolj nemirni, raztreseni, razpršeni na milijone koncev zaradi vseh teh informacij, ki vdirajo v naše telo in duha? Te naprave so motilci našega usklajenega delovanja.

Seveda. Vsak od nas potrebuje čas zase, čas miru, toliko prostora, da se lahko notranje pomiri in pogovarja sam s sabo. Vsak od nas se mora, ne nazadnje, tudi toliko obvladati, da ne zadovoljuje svojih potreb v tistem trenutku, ko jih zazna. Svoje študente tako večkrat opozarjam, da so oni tisti, ki bodo otrokom zagotovili prostor, v katerem se bodo počutili mirne in varne. Niti jim ne pustim, da bi med predavanji pošiljali tekstovna sporočila, kar se sliši nenavadno, vendar je esemesanje ali deskanje po medmrežju med predavanji v Sloveniji nekaj čisto običajnega. Prav tako študentom ne pustim, da bi med predavanji pili vodo. Spet, zdelo se bo, da pretiravam, vendar morajo biti odrasli ljudje sposobni nadzirati svoja čustva in potrebe.

Hm. Kaj se nam pravzaprav dogaja? Na sociološki, telesni in psihični ravni?

Vpliv novih medijev lahko razberemo na vrsti področij, vse od psihološkega pa do političnega in potrošniškega. Na biološki ravni velja, da smo postali odvisni od esemesov, ker se pri vsakem pogledu na mobilni telefon v pričakovanju novega sporočila ali klica v naše možgane izloči nov odmerek dopamina. Čez čas to postane potreba, ki je ni več mogoče nadzirati. Nekateri mladostniki v ZDA si, na primer, na mesec pošljejo več kot 10 tisoč sporočil, pa naj se to sliši še tako nemogoče. Vendar so od sporočil odvisni tudi odrasli in starši, ki bi morali dajati zgled otrokom in mladostnikom, ki so v njihovih rokah. Mladostniki so na ravni psihičnega doživljanja vse manj sposobni tudi nadzirati lastna psihična stanja. Na ravni psihičnega imamo opraviti tudi z vse več primeri motnje pozornosti in hiperaktivnosti, ADHD, ki v zadnjem desetletju naglo narašča. Res je, da je ADHD genetsko pogojena motnja, vendar na njeno pojavnost vpliva tudi okolje, torej raba novih medijev.

Seveda gre za past.

Da, gre za past! Na eni strani imamo opraviti z biološkim oziroma evolucijskim, na drugi pa s tehnološkim. Tehnološko nas danes presega, zato moramo tehnologijo obvladati oziroma moramo biti sposobni za nadzor samih sebe. Tehnologija, ki vpliva na raven dopamina v naših možganih in nas vodi v odvisnost, tehnologija, ki nam omogoča, da nenehno stopamo v stike s soljudmi, tehnologija, ki nas vedno znova vznemirja, nas psihološko in socialno pohablja. Če njene uporabe ne obvladujemo, potem tehnološke inovacije nadzirajo naša življenja, ne pa obratno.

Ko sva ravno pri smislu; kako je z ustvarjanjem lastne identitete? Mar ni posameznik tako še bolj odvisen od priznanja drugih?

Tako je! Mladi so vse manj sposobni oblikovati stabilna sebstva oziroma predstave o samih sebi. Ko se mladostniki pred vrstniki predstavljajo s pomočjo profila in objav na Facebooku in želijo, da so čim večkrat všečkani, potem v skladu s potrebo po všečkanju pogosto spreminjajo tudi svoj profil in objave. To pomeni, da njihove predstave o samih sebi niso stabilne. In ker ne morejo vzpostaviti stabilnih predstav o samih sebi, so vse manj sposobni tudi za empatijo, za vživljanje v čustva soljudi.

Kako ti družbeni mediji vplivajo na oblikovanje razmerja med moškimi in ženskami ter na njihovo identiteto?

Na družbeni ravni je raba novih medijev skrb zbujajoča s stališča samoopredeljevanja deklet oziroma položaja žensk v odnosu do moških. Na spletnih straneh oziroma Facebooku se morajo dekleta prikazovati kot všečna moškim, torej postajajo zgolj orodja ali igrače moških želja in nagonov. V ZDA fantje sistematično naprošajo dekleta za fotografije njihovih golih teles, ki jih nato objavljajo na spletu. Med fanti gre za vprašanje prestiža, dekleta pa tvegajo socialno osamitev, če se izogibajo vrstniški komunikaciji prek novih medijev.

Ne vem, ali je dobro, da današnji učenci prve ali druge triade osnovne šole ne poznajo iger z žogo. Ko jim omeniš med 'dvema ognjema' ali 'muh'ce', te gledajo, kot da se ti je zmešalo.

Glede tega me ne skrbi, vsaka generacija je drugačna. Tudi sam ne razumem več razmišljanja nekaj desetletij mlajših, vsaj ne toliko, kolikor bi želel. Živijo v drugem svetu. Kot je zapisal Kahlil Ghibran: »Vaši otroci niso vaši otroci. Po vas prihajajo, a ne od vas. Lahko sprejmete njihova telesa, ne pa njihovih duš, kajti njihove duše že prebivajo v hiši jutrišnjega dne, ki je vi niti v svojih sanjah ne morete obiskati.« Obenem pa želim poudariti, da se moramo varovati moralne panike. Če omenjam rezultate prvih raziskav, ki pričajo o negativnem vplivu novih medijev, to še ne pomeni, da se družba razkraja, da je konec človeške vrste, da je konec naše sposobnosti za sočutje, za sodelovanje in solidarnost. Moralna panika se pojavlja vsakič, ko se uvajajo novi mediji. Skrb zbuja predvsem to, da smo prišli do roba tistega, za kar so nas na biološki in psihološki ravni pripravili milijoni let evolucije človeške vrste.

Rešitev?

Rešitev seveda vedno obstaja. Odgovornost zanjo je na ramenih odraslih, staršev, pedagogov ter duhovnih in političnih elit. Kar zadeva starše in pedagoge, morajo predstavljati zgled uporabe novih medijev. Vzpostaviti in vzdrževati morajo tudi pravila, ki določajo okvirje njihove uporabe doma in v šoli. Tako bodo svoje potomce in učence postavili v položaj, v katerem bodo lažje uravnavali in obvladovali svoje čustvene in telesne potrebe. Na vse več šolah v ZDA, na primer, nameščajo motilce GSM-signala, tako da ostaja šola prostor učenja in psihološke stabilnosti. Zelo resno je treba razmisliti o tem, da bi tudi v Sloveniji tovrstne motilce namestili na vseh osnovnih in srednjih šolah. V širšem smislu pa gre za vprašanje o smislu obstoja vsakega posameznika in človeške vrste. A to je že druga tema.

besedilo: Damjana Bakarič // fotografije: Primož Predalič, shutterstock

Novo na Metroplay: Matej Zemljič o zakulisju snemanja, dojemanju igralstva in stvareh, ki mu pomenijo največ