Pustite me pri miru, imam pištolo! Jana raziskuje!

To je tema, ki buri duhove. Še posebej med, ko lahko pogosto beremo, da se recimo Avstrijke v času migrantsko krizo množično udeležujejo tečajev samoobrambe in obiskujejo strelske tečaje.

Pravica do tovrstne samoobrambe deli ljudi tudi v 'svetovni prestolnici orožja' - v ZDA, kjer človek naboje praviloma lahko kupi skoraj v vsaki večji samopostrežbi skupaj z jogurtom in svežimi žemljami. V deželi 'hrabrih in pogumnih' tudi mnogo predstavnic lepšega spola na pištole gleda kot na eno izmed ključnih svoboščin, ki jo s svojim drugim amandmajem jamči ameriška ustava. Tam je strelno orožje pogost inventar. Tudi v ženskih torbicah.

Ali se lahko v Sloveniji branim s pištolo?

Strelsko društvo Dušan Poženel Rečica pri Laškem spada med najstarejše in najuspešnejše v naši državi. To je zelo primeren kraj, če vas zanima več o tej temi.

Na strelišču smo najprej srečali Heleno Kostevc (nekdaj Lavrinc), ki se zadnjih pet let ljubiteljsko ukvarja s streljanjem, prej pa je 30 let krojila vrh na območju držav bivše Jugoslavije, kjer je bila tudi članica državne reprezentance. Leta 1989 je postala balkanska prvakinja, s standardno zračno pištolo pa je v mladinski konkurenci postavila rekord 382 krogov, ki še vedno ni bil presežen: »S strelstvom sem se začela ukvarjati zaradi družinske tradicije. Vonj po smodniku mi tako ni bila neznana stvar. Z zračnim orožjem sem začela streljati pri 13 letih. To je šport, ki ima poseben čar. Ni vse v ostrem pogledu in mirni roki. Zelo pomembna je koncentracija. V pravem trenutku moraš uskladiti vse dejavnike. To mi je kar dobro uspevalo. Moški kolegi so me vselej spodbujali na tekmah in mi športno čestitali ob uspehih.«

Po poti nekdanje reprezentantke zdaj stopa tudi Saška Maček. Šestnajstletna športnica pravi, da je plesi in podobne dejavnosti pravzaprav nikoli niso zanimale: začela je z dvanajstimi leti, danes pa v svoji konkurenci v Sloveniji spada v sam vrh: »Ko sem začela, je bil to za moje sošolke in sošolce še precej neznan šport. S časom so začeli moje tekme malce bolj spremljati, tako da so vse skupaj bolje spoznali. Še vedno pa smo dekleta pri nas v veliki manjšini.«

Obe sta veliko in z navdušenjem opisovali čare strelskega šport. Toda ko se je pogovor dotaknil orožja v vlogi orodja za samoobrambo, sta bili sogovornici zelo začudeni. Na pištole namreč nikoli nista gledali skozi to prizmo. Enako je z drugimi ženskami, ki trenirajo v enem izmed najbolj uglednih slovenskih strelskih društev.

Baraba, poskrbi, da bo to moj dan!

Malce drugače pa na pištole gledajo številni moški. Tule je eden izmed primerov. Revolver 44 magnum je bil srednje priljubljeno orožje vse do leta 1971, ko je na velika platna prikorakal 'Umazani Harry'. Cinični, brezkompromisni in neuklonljivi policist, ki je kriminalce po navadi najprej ustrelil, šele nato pa zaslišal. Upodobil ga je legendarni Clint Eastwood. Tovarna po uspehu filma dolgo ni mogla zadostiti naročilom. Danes se ta zgodba na neki način ponavlja tudi pri nas. Oziroma kot pravi športni strelec Peter Tkalec: »Ljudje, ki si v Sloveniji želijo streljati, so pogosto podobni majhnim otrokom, ki si želijo prav določeno igračo. V primeru pištol gre v zadnjem času v glavnem za izdelke znamke Glock in Walther (različica PPK je recimo priljubljeno orožje filmskega tajnega agenta z oznako 007). Ampak nato se pogosto zgodi, da so kupci razočarani. Glock je postal priljubljen zato, ker je izdelan iz umetne mase in ga ni mogoče odkriti s klasičnim detektorjem kovin. Tako ima poseben čar. Druga plat pa je njegova uporabnost na strelišču. Novopečeni strelci hitro ugotovijo, da gre za orožje, s katerim ni mogoče dosegati želene natančnosti pri zadevanju tarč. Zato, ker kupijo pištolo nižjega cenovnega razreda. Avstrijska tovarna seveda izdeluje tudi bistveno bolj natančne izdelke, ki pa so nekajkrat dražji. Tisti novinci, ki vzljubijo športno streljanje, tako svojega glocka po začetnem navdušenju hitro prodajo in največkrat izberejo drugo znamko. Odlično razmerje med ceno in kakovostjo recimo ponuja češka zbrojovka.«

Predsednik strelskega društva Dušan Poženel Rečica pri Laškem, ki že vrsto let spada med najuspešnejša pri nas, Andrej Brunšek pa na tem področju opozori še na eno značilnost, ki jo opaža: »Pravzaprav je pri nas zelo malo odraslih ljudi, ki pridejo k nam in se nato resno lotijo športnega streljanja. Verjetno imajo malce napačne predstave o vsem skupaj. Govorili smo že o njihovem izboru pištol, s katerimi komajda zadenejo tarčo, kaj šele, da bi dosegli kakšen odmevnejši rezultat. Zato v glavnem hitro odnehajo. Dodatni udarec za njihovo samozavest pa je trenutek, ko se na strelišču primerjajo z veliko mlajšimi strelci. Slednji so praviloma bistveno uspešnejši. Lahko rečemo, da so v streljanju uspešni tisti, ki s tem športom rastejo od mladih nog.«

Peter Tkalec pa ni le odlični športni strelec. Je tudi nekdanji policist. Na orožje nikoli ne gleda kot na sredstvo za samoobrambo: »Mislim, da pištola ni nekaj, s čimer bi se povprečen človek ubranil. Videli ste, kako težko je zadeti tarčo. Streljati na človeka pa je nekaj povsem drugega. K vsemu skupaj pa morate dodati še adrenalin. Predstavljajte si, da pride v vašo hišo vlomilec, vi pa imate pištolo v enem, naboje pa v drugem sefu. Skratka tako, kot določa zakon. Kaj boste storili? Pa še nekaj. Če sami nimate orožja, boste v morebitnem obračunu verjetno staknili kak-šno buško, če pa ste oboroženi, pa bo drugače reagiral in verjetno uporabil hujšo silo tudi 'slabi fant' na drugi stran.«

Za številne je pištola statusni simbol

Pištole za športne strelce niso sredstvo za ubijanje, temveč športno orodje. Kot na primer za atleta njegovo kopje. Pri tem pa opozarjajo na težave, s katerimi se srečujejo strelski klubi. Oziroma kot zadevo opiše dolgoletni izkušeni strelec Andrej Brunšek: »Zdi se, da je danes posedovanje pištole nekakšen statusni simbol. Če si pravi moški, imaš dober avto, pravega psa in primerno znamko pištole. Pri tem ni pomembno, da z njo ne znaš zadeti tarče. V skladu s trenutno zakonodajo se veliko ljudi z največjim veseljem včlani v strelski klub. Ne zato, ker bi jim bilo tako všeč športno streljanje, temveč zato, ker je to najhitrejša in najlažja pot do novega statusnega simbola. Pištole.«

Sta se pa naša sogovornika dotaknila tudi sprememb, ki se na tem področju pripravljajo v Evropi. Trenutno pa je bilo tudi pri nas mogoče prebrati nekaj neodvisnih domačih predlogov na tem področju. Naša sogovornika jih nista opisala s pretiranim navdušenjem: »Lahko opažamo nekatere rešitve, za katere se spet zdi, da so napisane brez pravega oziroma tehtnega premisleka in na škodo strelcev. Recimo uvrščanje pištol. Tukaj bi morala država jasno potegniti ločnico. Ljudje recimo izkoriščajo trenutno zakonodajo in si kupujejo orožje 9 mm kalibra, ki ni športno orožje. Ločiti bi bilo treba šport od veselja do streljanja. Spet druga kategorija bi morali biti lovci in zbiralci. Potem so tukaj novi predlagani rigorozni ukrepi za urejanje strelišč. Če bodo sprejeti, takšnim zahtevam ne bo mogel ustreči noben slovenski klub, saj bodo enostavno predraga. Gre za povsem drugačne rešitve, kot jih lahko recimo vidimo na olimpijskih igrah v strelskih disciplinah. Omeniti moramo tudi ogromno nepotrebne birokracije pri prenosu športnega orožja. Težava je recimo klubsko orožje. Predsednik kluba mora pred vsako tekmo izpolniti obrazec za 5 evrov za vsako orožje posebej. Za vsako disciplino. Zdi se, da so predloge pripravljali ljudje, ki ne poznajo dobro te materije. Dejstvo pa je, da s takšnimi ukrepi ni mogoče preprečiti niti kriminala, še manj pa terorizma. Kriminalci bodo vedno prišli do orožja na črnem trgu in jih takšni ukrepi sploh ne bodo prizadeli.«

Besedilo: Boštjan Belčič // Fotografije: Igor Zaplatil