Polde Flisar je s popravljanjem avtomobilov prišel na bele strmine

Naš tokratni sogovornik se je v življenju gotovo pogosto srečal s tovrstnimi začudenimi pogledi. Glede na njegov življenjepis to sploh ni presenetljivo. Polde Flisar je namreč človek, ki ste ga zelo verjetno že videli, čeprav njegovega imena morda ne poznate. Še zlasti če ste v življenju že kdaj spremljali kakšen prenos svetovnega pokala v alpskem smučanju.

Omenjeni gospod je namreč s tekmovalnim smučanjem povezan dobršen del svojega profesionalnega življenja. Na smučarsko zvezo je zašel sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja. Ravno po olimpijskih igrah v Sarajevu, ko so slovenski smučarji uživali status športnih božanstev. To so bili časi, ki si jih današnji rodovi ne znajo več najbolje predstavljati. Obdobje, ko ni bilo ne interneta še manj pa socialnih omrežij. Časi, ko so ob nastopih Bojana Križaja, Roka Petroviča, Mateje Svet in drugih asov učitelji prekinili pouk, v tovarnah pa so obstali tekoči trakovi. Takrat ob koncu leta 1984 je dolgoletni direktor alpskih reprezentanc Tone Vogrinec v svojem slogu Poldetu Flisarju postavil vprašanje, ki je zaznamovalo njegovo življenje.

»V tistem obdobju sem se precej ukvarjal s popravljanjem avtomobilov. Med drugim sem pomagal pripravljati tudi avto Braneta Küzmiča, s katerim je nastopal v reliju. V naši avtomehanični delavnici je bil ena izmed strank tudi vodja alpskih reprezentc Tone Vogrinec. Ker je vedel, da znam spraviti v tek avto, ki odpove poslušnost, mi je ponudil delo na smučarski zvezi, saj so potrebovali človeka, ki bi skrbel za vozni park. Spomnim se, da mi je za razmislek takrat dal le en dan časa.«

Danes eden izmed članov belega cirkusa z najdaljšim stažem je ponudbo sprejel in tako se je začela njegova kariera tehničnega sodelavca. Njegovo delovno mesto bi pravzaprav težko podrobno opisali. Verjetno je najbolje, če zapišemo, da Polde Flisar skrbi za nemoten potek aktivnosti v zakulisju alpskega pogona. V eni osebi je logistik, voznik, mehanik, ekonom, pomočnik tekmovalcev v cilju, po potrebi vezni člen med novinarji ter člani reprezentance, poslovni sekretar, pogajalec, diplomat in še kaj bi se našlo.

Novinarji pogosto premalo spoštujejo tekmovalce

Sam vam svojega dela nikoli ne bo predstavil na ta način. Še več, zelo verjetno bo opis svojih delovnih nalog močno skrčil. Ker je preprosto preveč skromen in se nikoli ni želel medijsko izpostavljati. Oziroma povedano z njegovimi besedami: »Športniki, tekmovalci so tisti, ki morajo biti v središču pozornosti. Ljudi, ki znajo opravljati določen poklic, je veliko. Toda le redki imajo dovolj talenta in predanosti, da postanejo nesmrtni šampioni.«

Gospod Polde se tako tudi obnaša. Če mu boste rekli, da je tudi diplomat ali član službe za stike z javnostmi, bo oboje seveda v hipu zanikal. Res je. Na papirju to nikakor ni njegova naloga. Toda kdor se spominja turbolentnih odnosov med vodstvom zveze in ekipo Tine Maze in kdor je dogajanje v najbolj razgretem obdobju lahko spremljal na terenu, vam bo potrdil, da je bil Polde Flisar pogosto edini, ki je v imenu zveze na terenu vzdrževal diplomatske odnose. Sam pravi, da je v letih nenehnih sporov pravzaprav živel dvojno življenje: »Eno je bilo življenje na terenu, drugo pa tisto v pisarni. Preprosto sem moral potegniti ločnico in o določenih stvareh nisem govoril. Pogosto je bilo težko, saj športnica, kakršna je bila Tina na terenu, ni bila deležna dovolj velike podpore.« Ko naš sogovornik govori o Črnjanki, je v njegovem glasu vselej prisotno veliko občudovanje. Tudi glede njene stoodstodne predanosti.

Ko je ekipi, ki navdušuje, pomagal na terenu, odgovor »se mi zdi« nikoli ni prišel v poštev: »Štela so izključno dejstva in stoodstotno preverjene informacije. Tovrstnega pristopa marsikdo ni razumel. Tini pa so pripisovali vse mogoče. Toda v njihovem do popolnosti usklajenem sistemu delu preprosto ni bilo prostora za 'prosti tek'. Številni novinarji tudi ne morejo sprejeti dejstva, da tekmovalec v cilju potrebuje nekaj časa, da spet 'v miru zadiha'. So pa seveda tudi nekateri, ki imajo v mislih le sebe, svoj urnik in svojo zgodbo. V karieri sem že doživel trenutek, ko je poročevalec užaljen zapustil trening, ker se mu tekmovalec ni v trenutku posvetil. Ni razumel, da je moral tekmovalec do konca v natančno določenem času opraviti serijo vaj.«

Polde Flisar je na Smučarsko zvezo Slovenije prišel na začetku zlatega obdobja. V času Belih koncertov in akcije Podarim-dobim. V letih, ko je ta šport pri nas doživljal največjo rast priljubljenosti.

»Veliko je bilo zanimivih dogodivščin. Spominjam se, da sem nekoč v Hintertux peljal ekipo na snemanje reklame za akcijo Podarim-dobim. Na ledenik bi morali prispeti okrog dveh popoldne, vendar se je pot zaradi prešernega razpoloženja zavlekla do poznih večernih ur. Spomnim se, da sem nazaj potem vozil brez premora, kar so mi fantje verjetno malce zamerili. V tistih časih je bilo vzdušje bolj sproščeno, čeprav smo posel vedno opravili profesionalno.«

Poslednji Mohikanec

V časih nekdanje države so bili smučarji pravzaprav tudi največji ambasadorji Slovenije. Bili so tisti, ki so prvi veliko potovali v svet. Na teh poteh pa so se seveda srečevali s številnimi izzivi: »Precejšna težava je bila recimo carina. Na primer leta 1985 smo se vračali s svetovnega prvenstva v Bormiu, seveda polno otovorjeni. Ko smo se pripeljali v Rateče, nam je carinik ob dveh ponoči ukazal, naj lepo zložimo vse stvari iz kombija. Pokojni Jože Kuralt se je navodilu uprl, zato smo se obrnili in odpeljali proti prelazu Podkoren, kjer so nas na meji prijazno sprejeli. S tovrstno logistiko je bilo vedno kar precej težav, ker smo robo nenehno prevažali čez meje, zato smo stvari uradno prijavljali. Spomnim pa se negodovanj, saj smo morali plačevati davek na opremo, ki so jo zvezi v okviru sklada poklonila tuja podjetja.«

Za mlado generacijo so tovrstne zgodbe popolna neznanka, starejši pa v šali danes na smučarski zvezi pogosto pravijo, da je Polde Flisar s svojimi izkušnjami in stažem poslednji Mohikanec oziroma zadnji primerek svoje vrste. Bržkone to drži, kajti časi se spreminjajo. Ljudi, ki bi več kot 30 let zvesto služili le enemu delodajalcu, pa je vse manj. Spreminja pa se tudi narava dela oziroma, kot pravi nekdo, ki je v 'svojih rekordnih zimah prevozil več kot 70 tisoč kilometrov': »Svet se spreminja. Ko sem sredi osemdesetih začel delati v prostorih na Parmovi ulici v Ljubljani, je bila zgodba povsem drugačna. Recimo pri letalskih potovanjih je bilo marsikaj precej lažje. Prevozniki so pri prekoračeni teži pogosto zamižali na eno oko, ko so za nas na treninge in tekme prevažali več ton opreme. Danes tega gledanja čez prste ni več. Pri prevozu kosa opreme sta lahko problematična že dva kilograma. Recimo delavec na letališču zaradi delovne zakonodaje ne sme dvigovati pretežkih kosov in tako se vsako pogajanje konča, še preden se sploh začne.«

Naš gost, ki že več kot tri desetletja skrbi za nemoteno logistiko alpskih reprezentanc, tako torej pravi, da je manevrskega prostora za iskanje bližnjic znotraj transportnega sistema vse manj. Po drugi strani pa je prepričan, da bi jih nekdo gotovo lahko našel tudi v današnjem svetu. Pokojni Tomaž Cerkovnik je sodelavec, ki ga Polde Flisar še vedno zelo pogosto omeni, izjemno ceni in prav gotovo najbolj pogreša. Zdi se, da je bil Gonzo, kot so Tomaža klicali kolegi in prijatelji, vedno korak pred drugimi: »Tomaž Cerkovnik je bil človek, ki je nenehno iskal nove poti. Rezerve. Vsak trenutek si je prizadeval postati boljši. Kot tekmovalec v svetovnem pokalu sicer ni izkoristiti svojega limita, v vrh pa se je prebil kot smučarski profesionalec v ZDA, pozneje pa tudi kot vodja moških reprezentanc in poslovnež. V zvezi z njim obstajajo številne anekdote in zgodbe. Pri delu je bil perfekcionist, ki je zelo vplival na uspešno organizacijo našega dela. Po drugi strani pa je znal tekmovalcem vcepiti pravo, zmagovalno miselnost. Prav zaradi njega in njegovih domislic, s pomočjo katerih je našim smučarjem omogočil prednost pred drugimi, je zveza FIS sprejela nekatera pravila in omejitve. Tako danes trenerji na progi ne smejo uporabljati nobenih tabel. Prav tako ne smejo zamenjati svojega položaja na progi med nastopi tekmovalcev. Po drugi strani pa je bil Tomaž vedno pripravljen na šalo. Spomnim se, kako ga je recimo nekoč na poti v Val D'Isere ustavil francoski policist, in mu izrekel kazen za prekršek. Gonzo pa je že pred tem na banki načrtno dvignil zajeten kup kovancev, da bi z njimi plačal kazen za prehitro vožnjo ...«

Besedilo: Boštjan Belčič
Fotografije: arhiv Poldeta Flisarja

Novo na Metroplay: Kako se dobro ločiti? | N1 podkast s Suzano Lovec