Petra Draškovič Pelc: Iz znanosti v povsem druge vode

Da je to storila, je bilo potrebnega kar nekaj poguma. Še zlasti zato, ker je svoje znanstvenoraziskovalno delo izjemno rada opravljala in bila uspešna.

Mlado raziskovalko in doktorico kemije zapelje umetnost

Petra, ki je doma iz Zgornje Polskave, nedaleč od Slovenske Bistrice, je diplomirala na ljubljanski fakulteti za kemijo. »Zdelo si me je logično nadaljevanje srednješolske poti,« pravi, »sploh po tem, ko sem se leta 1999 udeležila kemijske olimpijade na Tajskem.« Kot mlada raziskovalka je študij nadaljevala na Medicinski fakulteti in Kemijskem inštitutu. Po doktoratu, ki ga je končala leta 2009, je bila dobrih pet let zaposlena v manjšem podjetju za laboratorijsko in procesno opremo, a se je na začetku prejšnjega leta odločila, da bo šla naprej po svoji poti. »Raziskovalno delo mi je bilo všeč pa tudi v izziv, saj zahteva veliko predanosti in vztrajnosti,« se ozira v čase, ko je bilo središče njenega dela znanost. »V podjetju, kjer sem bila zaposlena, pa sem začela pogrešati izzive in ustvarjalnost. Morda je želja, da se odločim za svojo pot, tlela v meni že prej, in se je v teh okoliščinah samo še bolj jasno izrazila.«

Petra ima namreč že dolgo več strasti. »Ko sem bila na Kemijskem inštitutu, sem bila zelo vesela, da so mi zaupali skrb za umetniško galerijo, postavljanje razstav, iskanje avtorjev razstavljavcev in glasbenikov. Tako sem lahko združila umetnost z znanostjo in nekoliko potešila svojo potrebo po kreativnosti, ki sem jo pri laboratorijskem delu malo pogrešala.« Druga strast je njena ljubezen do narave. »Naravo sem, odkar pomnim, občudovala. V zgodnjih otroških letih sem preživljala poletja pri babici. Moj svet so bili travniki in gozdovi v okolici. Spomnim se, kako me je fasciniralo življenje ob bližnjem ribniku. Ure in ure sem ga lahko gledala, občudovala vrbe, ki so se sklanjale k vodi, pa race in metulje ...«

Ljubezen do fotografije je bila ves čas prisotna

Pozneje, kot gimnazijka, je začela fotografirati. »Pri terenskem delu, ki sem ga opravila v okviru raziskovalnih nalog s področja varovanja narave, se je veselje do fotografiranja le poglabljalo. Na srečo so profesorji to opazili in me začeli spodbujati.« Fotoaparat je sčasoma postal njen nepogrešljivi spremljevalec. Spremljal jo je tudi v študijskih in poznejših letih, ko je lahko začela uresničevati svoje popotniške želje. »Potovanja so me vedno strašno privlačila, še zlasti v tiste konce sveta, ki so še precej neokrnjeni in divji.« Najbolj jo je začaral sever – Aljaska, Sibirija, Kanada ... »Da ne govorim o 'naši' Skandinaviji,« pravi z nasmeškom. Pokojni fotograf Urban Golob je o njej zapisal: »Kot doktorica naravoslovnih znanosti ve marsikaj o skritih podrobnostih narave in ji zna tudi prisluhniti. Zato ni naključje, da njene podobe narave odzvanjajo v vsak prostor, kjer razobesi svoje fotografije.« S svojih poti je namreč prinašala odlične posnetke, ki so v marsikom, ki jih je imel priložnost videti na njenih predavanjih, razstavah in v različnih revijah, budili očaranost in gotovo tudi malo zavisti. Prek fotografije je, kot pove, spoznavala tudi samo sebe, izostrila čute, se naučila opazovati in čakati na pravi trenutek. »Nekaj ljudi, ki sem jih spoznala na potovanjih, me je obiskalo doma, v Sloveniji. Vedno sem jo razkazala s ponosom in navdušenjem. Pozneje sem pri Turistično gostinski zbornici Slovenije opravila izpit za turistično vodnico in to 'legalizirala' tudi za druge, ne le za prijatelje,« pojasni še en korak k svojemu sedanjemu poklicu. Na novoletno jutro lani je postala samostojna – medtem ko so nekateri po sili razmer prisiljeni odpreti espe, je ona to naredila po lastni premišljeni odločitvi. Lani poleti se je tudi poročila. S Stanetom, s katerim živita zadnja leta v Kočevju, od koder je on doma, sta ju združila narava in fotografija. »Stane je gozdar in fotograf,« pojasni, »skupne poti ni bilo težko najti.« »Jasno mi je bilo, da se bom morala ob tistem, kar me zares veseli – fotografiranje, pisanje in razkazovanje lepot Kočevskega pa tudi širše Slovenije –, spoprijeti tudi z marketingom, oblikovanjem in računovodstvom, da bom morala marsikje začeti čisto od začetka,« se ozira na čas, ko je sprejemala odločitev. »Vendar me ni bilo strah, verjela sem vase.« Vanjo pa so verjeli tudi drugi – od spomladi je deloma zaposlena tudi pri projektu Life Dinalp Bear na ljubljanski Biotehniški fakulteti, in sicer na področju ekoturizma.

Pristnejša pot

Priznava, da stvari niso preproste, so pa zagotovo zanimive. Kočevsko je, kot pravi, v turističnem pogledu razmeroma neznano, in zato ponuja še toliko več priložnosti za odkrivanje in raziskovanje. »Zaupam v počasne, a stabilne korake. Vem, da se to vedno obrestuje.« S fotografiranjem se zdaj ukvarja tako zaradi ljubezni kot tudi zaradi preživetja. »Občasno se lotevam komercialnih projektov, zelo veliko pa mi pomeni tudi sodelovanje z Matevžem Lenarčičem.« Petra je namreč kot fotografinja z njim sodelovala ob letošnjem poletu okoli sveta pa že tudi ob njegovih prejšnjih podvigih. Za konec osvetli še svoje vodniško delo: »Izleti, ki jih vodim, so velikokrat prilagojeni željam ljudi, manjšim skupinam, tudi posameznikom, fotografom. V splošnem pa lahko rečem, da je Kočevsko mogoče začutiti tudi skozi doživetje gozda. Gozd povezuje ljudi in skozi vodeno spoznavanje se lahko odstreta marsikatera lepota in skrivnost gozda.«

Besedilo: Marjan Žiberna // Fotografija: osebni arhiv Petre Draškovič Pelc

Novo na Metroplay: "Naš največji uspeh je bil tudi strel v koleno" | Ivo Boscarol